To ni pridiga

To so samo tri kratke pripovedi z osebno noto

Nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung danes poroča, da je neko bavarsko podjetje od junija 2006 prodalo od 140 do 160 ton mesnih odpadkov – etiketiranih kot meso, primerno za prehrano ljudi ter za uporabo v živilih. Meso, ki sicer ni pokvarjeno, vendar ni primerno za človeško prehrano in med drugim lahko vsebuje tudi (prevajam in citiram FAZ): kožo, kopita, rogove, prašičje ščetine in perje, so med drugim v velikih količinah nabavili in prodali tudi proizvajalci priljubljenih dönerjev (kebabov), za katere mediji sicer radi napišejo, da kvaliteta mesa v njih postaja čedalje slabša, ker stranke pričakujejo in kupujejo le po nizkih cenah. Slaba kakovost pa najbrž ne vpliva na njihovo priljubljenost. Predvidevam.

V slovenski tradiciji kolin se pri prašičih tradicionalno uporabijo vsi deli trupla, ki se jih kakor koli da izkoristiti; kopita, rogovi, perje in ščetine seveda ne spadajo sem, kožo lahko poje hišni čuvaj. Vsekakor pa je med in po tem kmečkem prazniku treba odrezati, razrezati, pripraviti in pojesti: kri, možgane, črevesa, želodec, jetra, ledvice, srce, pljuča, ušesa, rep… Se vam ravnokar cedijo sline in razmišljate o prebranih in že preizkušenih receptih? Zadeva postane nesprejemljiva najpozneje takrat, če človek leto za letom aktivno sodeluje na kolinah, na primer kot ženska delovna moč: najprej je treba v kuhinji počakati, da se svinja neha dreti, potem moški dobijo svojo prvo rundo šnopca, potem je tu že skleda s toplo krvjo, v katero se umeša moka in začimbe in ki jo je treba čim prej pripraviti kot prvo malico, potem sledijo še vsi drugi notranji organi. Praviloma še topli, nekam drgetajoči in spolzki. Sanje vsakega ljubitelja svežih živil? V mislih se postavite pred obešeno svinjsko polovico, v rokah držite prazno skledo in eden od klavcev naj v z nekaj hitrimi potezami noža od trupla loči vaš želeni organ. Srce. Še toplo. Pljuča. Vsa spolzka in mehka. Možgane. Zdrizaste in vijugaste. V kuhinji boste svoj omiljeni organ narezali na rezine, prepražili malce čebule, dodali poper, kaj pa vem. Se ne spomnim več: zame je meso v prvi vrsti zmeraj truplo, ki ga je nekdo za potrebe ostalih ljudi potem razkosal na trgovsko sprejemljive kose. Morda pobarval, oblikoval, zapakiral v plastiko, dodal lep napis, vse to. Ali pa ostanki trupla, ki se samo pretvarjajo, da so meso, ker tako pravi etiketa.

V srednji šoli nam je potovanje v Budimpešto organizirala znana sumljiva potovalna agencija. To je bilo v času, ko sem imela še kar resno shujševalno, predvsem pa sem se že izogibala mesa. Po tridnevnem izletu, med katerim smo že med potjo nazaj zaradi neke sošolke morali zaviti v madžarsko bolnišnico ob cesti, sem bila v ponedeljek ena od treh učenk našega letnika, ki smo prišle v šolo in smele takoj oditi domov. Vsi ostali so v soboški bolnišnici boleče hujšali s pomočjo salmonel…