Zanikanje v slovenščini

Tako kot v resničnem življenju tudi pri jezikih obstajajo elementi, ki se radi združujejo in tudi ostanejo združeni z drugimi elementi; tendence k lingvističnemu fuzioniranju pozna tudi slovenščina. Vendar ta kopulativnost naše ljube materinščine še ne pomeni, da smemo njeni uporabniki besede po občutku oz. kar brez občutka siliti v jezikovno poroko z drugimi besedami in to brez upoštevanja želja in potreb stavčnih elementov samih.

V spodnjih stavkih navajam nekaj tragičnih nikalno-glagolskih zvez, ki me osebno najbolj pretresejo:

(1) O tem zdaj nebi govoril, niti nerazumem, da se nemoremo domeniti in da neznate povedati, kako je do tega prišlo.#

(2) Nisem tečen, tudi moj brat nikoli nibil.#

(3) Noče govoriti; tudi včeraj nihotel.#

Mogoče ste ugotovili, da so določene združitve nikalnice z glagolom v zgornjih stavkih pravilne in zaželene, druge pa ne. Kar torej pomeni, da za to obstajajo pravila:

A) Glagoli in nikalnice se obnašajo kot moderni parčki: radi se družijo in pohajkujejo skupaj in eden drugega obožujejo, vendar jih največja večina hkrati potrebuje določen lasten prostor, za svobodno dihanje. Nikalnica nam je tako o povprečnem slovenskem glagolu zaupala naslednje:

(4) Ne nameravam se poročiti z njim. Ne predstavljam si zakona z njim.

B) Obstajajo pa tudi znani primeri, kjer sta se nikalnica ne in glagol zaljubila, poročila in bosta najbrž ostala skupaj do konca življenja – nikalnica ne je celo spremenila videz in postala ni-. Zakonska zveza je bila uspešna le pri SEDANJIKU GLAGOLOV sem, imam, hočem.

Povprečen slovenski glagol torej trdi:

(5) Nisem se imel namena poročiti z nikalnico, še zdaj ga nimam in ga tudi nikoli ne bom imel – nočem živeti v večni in tesni simbiozi z nečim tako negativnim in tega tudi nikoli ne bom hotel!

Glagoli sem, imam, hočem pa pravijo:

(6) V poroko z nikalnico nisem bil prisiljen in torej nisem nesrečen niti nimam razlogov za pritoževanje ter nikakor nočem poslušati pritoževanja ostalih.