Multikulturnost ni prazna beseda

“Ne morte kar tako cunj sušit na oknu, nismo pri Ciganih.”

Od vseh možnih reakcij se nekaj v meni odloči za smeh. Pa ne tak sproščen, vabeč, ne: smejim se po tihem in na skrivaj, kot zmeraj, ko nekdo ihtavo prijavi, da jaz pa vsa čarna in skuštrana sigurno mam nekaj s Cigani. Seveda imam – kot se za Prekmurko spodobi, imam predvsem dobre izkušnje z njimi: kdor še nikoli ni žural na Pušči, ta ne ve, kaj je dobra žurka.

Tako svoji nemarno blondirani nemški sosedi njen očiten odpor do tujcev skoraj v trenutku odpustim. Česar ji najbrž nikoli ne bom pozabila, je njena vseprisotna histeričnost, divji egoizem, spletkarstvo in vsesplošna nevzdržnost. In pa seveda tudi dejstvo, da je moj odpor do nje kot takšne veliko večji, kot je njen strah pred Cigani, torej mano.

Multikulti je, pravijo, mrtev: kdo ve, kdaj je živel in kako je umrl. Šepeta se, da se samo še kulturni naivneži nerodno in nekam trmasto trudijo pokazati solidarnost z drugimi narodi, verami, barvami, spoli, prehranjevalnimi navadami, spolnimi usmeritvami, družinskim statusom, stopnjo izobrazbe in vsem ostalim. Zna biti. Zame osebno multikulti očitno pomeni predvsem kulturni pragmatizem, ki ga sproti dodelujem z novimi spoznanji in definicijami.

Pomeni, da se načeloma strinjam s prvim členom nemške ustave, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo. Vendar si s tem dajem le pravni okvir, za bolj popolno sliko je treba seči v zaboj z biologijo, bolj natančno; na dan je treba privleči prastare, primitivne evolucijske mehanizme. Trdim namreč, da mi kot biološkemu bitju, ki kot vsi drugi vsake toliko zaječi pod bremenom evolucijske preteklosti, pripada prirojena pravica do individualne razdraženosti zaradi drugih ljudi.

Pri vsem tem pa se mi kot socialnemu bitju zdi absolutno normalno, da te svoje iskrene biološke reakcije obdržim zase. In če potem to iskrenost v isti sapi obrnem proti sebi, se pač ne bom pretvarjala, da sem po naravi prava slika strpnosti. Seveda nisem. Vseeno bom v večini primerov svoje osebne iritacije pragmatično zamolčala, ker so v veliki meri itak rezultat dogajanja v danem trenutku in praviloma zanje niso resnično krive osebe, ki so jim namenjeni divji, čarni pogledi. Tudi če so: okrog svoje malenkosti ni zdravo delati preveč cirkusa.

Svoje kronično ali akutno odklanjanje soljudi pa seveda definiram, pomnim in velikokrat tudi pokažem. In ne, niti slučajno ne verjamem, da je treba biti do ljudi prijazen, če se ti odločijo grobo in sistematično spodbijati legitimne pravice diskriminiranih ljudi. Ne bom z vljudnim molkom dokazovala, da sem boljša od zatiralcev. Hočem, da utihnejo. In se zamislijo nad sabo, če se le da.

Ne morte torej v moji bližini kar tako govoriti, da je pri nas pojav x moda, da je afnanje postalo njihov stil, da so osladni, nenaravni, neprilagojeni, da sovražite to moderno besedo y in da ste proti temu, da vaša družba zaradi njih degenerira.

Draga moja: nismo zaman splezali z dreves.