Škrjanec ali sova? Ena o vstajanju

Ko pomislim, da sem kot srednješolka vstajala ob pol šestih, da sem ujela avtobus za Ljutomer ob 6.10 h, kar verjeti ne morem. Sicer mi to pregrešno zgodnje vstajanje ni uspelo zmeraj, največkrat pa že.

Težave z verovanjem imam tudi ob predstavi, da sem na faksu (pa če je bil prejšnji večer v Rožni žur ali ga ni bilo) velikokrat vstala dovolj zgodaj, da sem bila že ob 8h na Aškerčevi.

The rest is history.

Hočem reči, da dandanašnji pred osmo enostavno ne vstajam več. Če bi to naredila, bi šlo vse narobe. Moje telo bi tulilo, kričalo, drgetalo in mi govorilo, da sem zmešana in da bom umrla.

To isto telo mi zvečer ob desetih svetuje, da bi lahko prevedla še kakšno vrstico ali dve, da se itak nikamor ne mudi. Potem pa še kakšna knjiga in to.

Znanstveniki pravijo (sledi nekaj prevedenih navedb iz Spiegla 13/2008, str. 157), da z mano ni nič narobe, da imam kronotip sove in da se proti temu ne da narediti nič. Geni.

Moja notranja ura (= dajalnik takta za izločanje hormonov, za časovne poteke ter ritem spanja in budnosti) pač teče počasneje kot pri normalnih kronotipih (kot teoretični enoti) ali pri škrjančkih (ljudje, ki so dovolj nori, da z veseljem vstajajo zgodaj in potem nočejo na žure). Pri škrjančkih notranja ura teče hitreje kot pri sovah in svoj cikel izvrši že v 23-ih urah, ne pa v sovje počasnih 25-ih.

Neupoštevanje teh bioloških ciklov lahko povzroči organske težave. Predlagam, da se individualen ritem spanja zapiše v ustavo kot osnovna človekova pravica.