Zgodbe, ki jih zaenkrat še piše življenje

Ste že kdaj pomislili, da zgodbe o tem, kako nevarno je bilo otroštvo v 70-ih, pripovedujejo in berejo le tisti, ki so ta divja leta tudi preživeli? Mrtvi bi dramatično strukturo pripovedovanja o lepi preteklosti seveda le motili.

Če bi mi kot 8-letni mulki tista ogromna rezila za koruzna stebla res odrezala roko, danes mogoče ne bi več blogala.

Če bi namesto na lesena tla s podstrešja padla na motorno kosilnico ali kovinsko vedro ali kakšno drugo zadevo, ki je bila po navadi odložena tam, danes verjetno ne bi več blogala, bi vas pa gledala od zgoraj, kako to počnete vi.

To ne pomeni, da sem nagnjena k nezgodam, nasprotno (še nikoli v gipsu), to samo pomeni, da smo v divjih 70-ih pač smeli, poskusili in doživeli marsikaj. Itak se nobenemu ni dalo nenehno laufati za nami.

Raziskovalni duh me tudi ni prehitro minil: kot študentka sem v 90-ih na vsak način hotela v Berlin. Denarja ni bilo. Torej sva se s prijateljico ob 8h zjutraj postavili ob cesto z dvignjenim palcem in ob 22h sva že bili v Berlinu. Seveda tudi za podzemno ni bilo denarja, ampak resnično kontrolirali so me šele leta pozneje, ko sem si vozovnico lahko privoščila in jo tudi pokazala. Na poti domov potem nisva pristali v Ljubljani, ker so naju v Salzburgu sneli moji sošolci iz Lendave. Najbrž so mislili, da je šmuglanje holandske droge lažje z dvema puncama v avtu. Kar je tudi bilo.

O varnosti sem začela razmišljati šele, ko sva z dragim živela vikend zvezo, ker je on hodil v službo 350 km vstran od najinega gnezdeca. Kot dolgoletna štoparka sem pač mislila, da so avtoceste nevarne vsaj tako kot v Sloveniji. Ni me bilo težko prepričati, da Nemci ne sproščajo frustracij za volanom v tem istem obsegu, vseeno sem se v tem obdobju naučila, kaj pomeni nemir, unease.

Ravno ko sva se veselila preselitve in začetka skupnega življenja in je imel moj dragi samo še nekaj mesecev na starem delovnem mestu, je neka nosečnica za volanom padla v nezavest in se frontalno zabila v njegovega Mitsubishija.

Mojo teorijo o nemškem sproščanju frustracij za volanom je to sicer še bolj pokopalo, a sem morala pustiti odprta vratca za bizarne nesreče. Pojma nimam, kaj delajo vsi tisti angelčki, ki so me v 70-ih pa vse tja do konca 90-ih obvarovali pred vsem hudim in so bili najbrž ves čas pod stresom, a kako naj vem, da naju bodo obvarovali tudi pred ljudmi, ki si v 21. stoletju adrenalinski kick priskrbijo tako, da z mostu nad avtocesto na avto vržejo velik kos polena?

Beats me.