Kopičnike ubijajo, mar ne.

Pa saj sem bila še kar previdna: najprej sem potipala stolpič iz kartonskih škatel, malce se je že majal, pa bo. Dvignem eno, hočem pod njo dati novo, ko se zgodi. Potres. Napadejo me moževi škornji, pa nek plastičen pladenj za nevemžekaj, karton poln stiropora za pošiljanje lomljivih stvari … Boli. Ena od škatel je zadela rob mojih očal in plastični nastavek se mi je z užitkom zaril v kožo ali celo kost na nosu, kolnem. Po nemško tokrat. Boli. Verdammt. Pobegnem.

V ogledalu preverjam rane (aua) in razmišljam. Absurd ali ne? Najina abštelkamrca?

Vsekakor.

Kdor itak ve, da se bo v lajfu še parkrat preselil (na tem mestu ponovno trpim, ker mi je Baden tako neznosno pri srcu, tudi v tistih komorah čustvovanja, kamor Švabi niso nikoli imeli dostopa), bo pameten in ne bo kopičil. S stvarmi je samo dela: ko jih izbiraš in kupuješ, ko jim iščeš mesto, ko jih je treba čistiti in vzdrževati (kar se tega tiče, sem bolj homina germanicus kot balkanikus) in jih strokovno odvreči v enega od 17 ajmerjev za ločevanje smeti (dito).

Nikakor.

Stara sem 35 in čas je za pridobitev teže, gravitacije, brez katere me itak nihče ne bo jemal resno. Ne morš si pri mojih letih sposojati mikserja ali pa pekača za vaflje in tudi zmeraj iste kavbojke ne naredijo vtisa. Z njimi sem se sicer pred domačo publiko osmešila že kot študentka in preživela, vendar to ni isto. Zdaj sem vseeno delovna sila. In ravno zaradi bodočih selitev shranjujem originalno embalažo. In iz ekoloških razlogov. OK, tudi zaradi te in podobnih lastnosti so me moji lübi Prekmurci že izžvižgali, pa kaj čmo, nisem dolžna prevzemati kratkovidnosti drugih. Kartoni ostanejo.

Ampak kje? Placa ni več, treba bo pospraviti, sortirati in urediti prioritete, mogoče celo kakšnega odvreči …

OK. Sam da me ne tolčejo več po glavi…