Ena o zlatu

Zlato, po latinsko Aurum, so v vesolje izstrelile supernove, tako kot vse druge elemente, ki so težji od železa. Zlati prah je tako nekoč prekrival naš modri planet, sedaj pa se v glavnem skriva v kameninah in vodah.

Slavne sanje alkimistov o pridobivanju te žlahtne kovine so v 20. stoletju uresničili strokovnjaki za jedrsko fiziko: iz platine ali živega srebra so s pomočjo nevtronov povzročili nastajanje atomov zlata. Vendar pa je ta postopek energijsko izredno intenziven in neučinkovit in se zato ne splača.

Splača pa se mehansko pridobivanje delcev zlata iz kamenine, in to že, če je v 1 toni kamna vsaj 1 gram zlata. Vendar ta vrsta pridobivanja ne more brez strupenih snovi: uporabljata se živo srebro ali cianid, ki zlati prah vežeta in ga pomagata očistiti umazanije. Pogoji dela pri tem načinu pridobivanja tudi v 21. stoletju niso človeški in marsikdo od nas v nakitu morebiti nosi tudi atome mrtvih ali poškodovanih ter bolnih ljudi.

Veliko majhnih drobcev zlata s sabo nosijo tudi reke. Slavno je recimo rensko zlato: kjer Ren spreminja svojo strugo, razkriva ali nalaga sedimente, ki vsebujejo zlata zrnca ali ploščice. V Nemčiji je tako izpiranje renskega zlata priljubljen hobi, ki menda prinaša veliko zabave in skoraj nič dobička.

Zlato je tudi aditiv v prehrambeni industriji: 22-karatno zlato v lističih se skriva pod številko E 175 kot barvilo, predvsem za sladice, praline in pijačo – zlato je namreč nestrupeno.

(Ta zapis je nastal zaradi navdušenja nad člankom o zlatu v zadnji reviji Wissen in s pomočjo nemške, angleške in slovenske Wikipedie. Če mi uspe dobiti prostor na tečaju izpiranja renskega zlata, poročilo seveda sledi.)

---

Possibly related posts: (automatically generated)

• Ena o izpiranju zlata
• Mistika vsakdana
• Zgodbe, ki jih zaenkrat še piše življenje
• glasbena dela – kolektivna organizacija