Tatovi informacij

Par minutk na spletu, pa telefon že zvoni. Aha, spet. Dvignem, se predstavim, kot vedno štejem do tri, preden odložim. Na drugi strani seveda nič. Pogledam na uro. Kmalu me bodo spet poklicali. Tokrat ne mislim dvigniti, ker mi ni do telemarketinških fint in ničesar ne nameravam kupiti, kljub temu, da sem pred par sekundami še po internetu iskala škornje. Tudi razlagati jim ne mislim, kakšno je moje mnenje o njih.

In sploh: Lahko pa da je vse skupaj navaden slučaj.

Ali pa tudi ne: nemški mediji poročajo, da so t.i. call centri na veliko prodajali podatke o svojih strankah, poleg naslova in telefonske številke tudi bančne povezave in druge elemente profilov potencialno novih strank, odvisno od finančnih sposobnosti in apetita kupcev informacij. Sodelavci call centrov namreč ne zaslužijo preveč in mi smo edinstvena priložnost za malce več keša v njihovi denarnici. Po mnenju nekaterih naj bi bili v obtoku podatki o čisto vseh prebivalcih Nemčije, nekateri od njih pa so na svojih bančnih računih našli finančne luknje, ki so jih tam za sabo pustili angažirani kupci informacij.

Stvar ni nepomembna, tudi sama veliko kupujem po internetu, ker za pohajkovanje po štacunah ni časa. Jasno mi je, da za sabo puščam čedalje bolj jasen profil, čeprav je ta zelo daleč od tega, da bi me definiral kot osebo in s tem moje preference. Znam namreč biti precej samovoljna in netipična, pa tudi svoj bančni račun redno pregledujem.

Big Braderjev se mi gravža že od mladosti v premajhnem kraju, kjer tudi vsak vse “ve” o drugih, to zame ni sprejemljiv način življenja in po moji logiki sem spadajo tudi na mojo kožo krojene ponudbe, ki bi mi jih vestni zbiralci podatkov najbrž radi podturili. Očitno je tudi, da ne bivam v statistično neugodni četrti, kar bi mi znižalo rejtinge pri marketinških podgancah in bi me te potem pustile na miru. Niso namreč tečni le po telefonu, vsak mesec mi tudi v poštni predal nabašejo čedalje več katalogov, ki jih potem moram metati vstran. Tudi dobrodelne organizacije se ne sramujejo takšnega načina pridobivanja dobrodelnežev, zato jih kljub razglednicam, nalepkam in koledarjem v njihovih pismih vse po vrsti ignoriram in si prejemnike svojega neobdavčenega denarja aktivno poiščem in izberem kar sama.

Pa da se povrnem h katalogom: najbolj so me užalili, ko so mi začeli pošiljati kataloge z oblačili “za močnejše”. Kar poBEEPnila sem in takoj začela ignorirati vse firme, ki si dovoljujejo takšno nesramnost. Oni bodo meni govorili, da moram pri konfekcijski številki 42 začeti kupovati modo za debele! Adijo Jožica, samo to lahko rečem.

Tako, zdaj pa grem prečekirat bančni račun.

EDIT: SPIEGEL na to temo (v angleščini)