Najbolj boleče žalitve za človeštvo

V svoji krasni knjižici Manifest des evolutionären Humanismus (Alibri 2006) Michael Schmidt-Salomon od strani 10 naprej opisuje tudi nekaj temeljnih, izrazito bolečih spoznanj, ki jih je človeštvo moralo pogoltniti skozi stoletja. V nemščini se zanje uporablja Freudov izraz Kränkungen der Menschheit (žalitve za človeštvo), saj naj bi globoko prizadele človekovo samozavest. Freud je naštel tri (prve tri v spodnjem opisu), obstaja pa jih še veliko več. Odločila sem se, da bom iz Freudovih žalitev in iz večine ostalih, ki so navedene v Schmidt-Salomonovi knjižici, poskusila izžeti tudi kakšno pozitivno stran – morda pa še vi najdete kakšno? Naj dodam še, da ni pomembno, ali se teh žalitev zavedamo ali ne, saj so del naše skupne dediščine in kot takšne zagotovo pomembne in vplivne.

Kopernikanska žalitev: Zemlja ni središče vesolja.

Ta se mi ne zdi tako huda – verjamem, da so v sivi preteklosti ljudje resnično trpeli, ko se je začelo šušljati, da nismo dejansko središče vesolja kot (božjega) stvarstva, dandanes lahko le utrujeno dvignemo obrv in si rečemo: Kdo ve, kaj se dogaja v središču vesolja, če to sploh obstaja. Morebiti vojna črnih lukenj? Potem smo že raje na robu dogajanja.
Ne vem sicer, kako so religije svojim vernikom razložile našo relativno nepomembnost, vendar sem prepričana, da marsikateri nevzdržen zemeljski pojav izhaja iz našega še vedno obstoječega občutka večvrednosti.

Darwinova žalitev: človek je le slučajen rezultat evolucije in potomec opic.

OK, tega preprostega dejstva marsikdo do danes ni prebolel in ga noče priznati. Priznam, da ne razumem, čemu ogorčenje: opice so vendarle čisto v redu. Ste že videli orangutana, kako si v hipu sestavi orodje iz … skoraj ničesar? Človeštvo je zato potrebovalo generacije. Razen tega: kaj bi rekle opice, če bi jih spustili na stadion med nogometno tekmo ali v nakupovalna središča pred božičem? Točno, rekle bi, da one izhajajo iz nas.

Globinsko psihološka žalitev: nismo gospodarji samega sebe.

Tudi v tem primeru verjamem, da je bil marsikdo razočaran nad sabo, ko se je začelo govoriti, da nam vladajo nekakšni podjazi in nadjazi (Freud). Najbrž pa jih je bilo veliko tudi olajšanih, saj takšna spoznanja za sabo povlečejo tudi kakšno rešitev ali tri, za določene probleme, ki so se morda zdeli nerazumljivi. In tako je še danes: istočasno nas je lahko le groza določenih izvedb človekove psihe, hkrati pa smo ugotovili, da marsikje pomagajo že zdravila. Vsaj malce. Nikakor pa še nismo klonili pred pošastjo po imenu Človek, čeprav bi jo najpozneje po Holokavstu morali kaznovati.

Etološka žalitev: ljudje ne samo, da izviramo iz živali, temveč to tudi vsak dan pokažemo in dokažemo.

OK, naj priznam: včasih jem s prsti, čeprav bonton pričakuje od mene, da v roko vzamem vsaj vilico. Vendar neke stare celice v mojih konicah prstov včasih zatulijo, da je neposreden dotik hrane … senzualen, lep in nujno potreben. Ne bom javno razkrivala drugih živalskih potreb, ki sem jih do sedaj identificirala pri sebi, naj zatrdim le, da so nekatere od njih prav prijetne.
Vseeno, večina nas pozna tiste bolj navzgravžne, vsaj pri drugih jih velikokrat opazimo. Tudi to ne bi smelo biti problem: če se hkrati zavedamo svojega porekla kot žival in svojega poslanstva kot človek, namreč izboljšati svoje ravnanje, vsaj javni in družinski del, nas vpete med ta dva nasprotna pola nima česa biti sram – na eni strani nas objema skrivnostna tema preteklosti, na drugi strani pa migota svetla luč v milijonkrat omenjenem tunelu. In pot vendarle JE cilj, ne da?

Epistemološka žalitev: absolutne resnice, resnice an sich, ne moremo in niti nočemo spoznati, osredotočeni smo le na tiste vidike relativne resnice, ki nam pomagajo pri preživetju.

Hmmm … Ne vem, no. Zdajle se že pol ure ukvarjam z žalitvami za človeštvo, pa ne vem, če mi bodo vse te resnice kaj pomagale pri preživetju.

Sociobiološka žalitev: vsa naša motivacija je v svoji osnovi egoistična, tudi altruizem.

S tem se kar strinjam, vendar se glede altruizma tolažim z dvema mislima: tudi win-win situacija (altruizem kot egoizem) je win situacija, in pa: obstajajo tudi slučajni altruizmi, ko nekomu pomagaš, čeprav si nameraval nekaj čisto tretjega. Skoraj bi lahko rekli, da torej obstaja altruizem an sich… Vznemirjajoče je le dejstvo, da na isti način lahko tudi škodimo.

Vsekakor pa imamo to izbiro, da altruizem zganjamo na skrivaj in se v imenu čiste vesti odpovemo dobremu imenu.

Ekološka žalitev: odvisni smo od izredno kompleksne biosfere in hitro lahko postanemo žrtve sprememb.

Idealen trenutek, da se hkrati zavemo svoje nepomembnosti in enkratnosti: trenutno brez opreme najbrž ne bi mogli živeti nikjer drugje, ker smo na svoj planet vezani tudi kot kemični in biološki kompleksi. Istočasno smo svojemu planetu prilagojeni na milijardo različnih načinov, od katerih večine sploh poznamo ne, in takšnih, kot smo mi, drugje najbrž ne delajo. S tem pa je povezana naslednja žalitev:

Kozmološko-eshatološka žalitev: življenje je časovno omejen fenomen v vesolju, ki bo najbrž umrlo zaradi podhladitve.

Sliši se grozno, vendar tega nismo sposobni dokazati. Če te nesposobnosti dokazovanja bistva vesolja ne vzamemo kot žalitev, se lahko potolažimo, da mogoče vse skupaj le ni res in se vesolje rojeva zmeraj znova in vsakokrat lepše.

Paleontološka žalitev: človeštvo se je pojavilo v zadnjem, zelo kratkem trenutku planetarnega časa.

To je žalitev le za tiste, ki v živalstvu in rastlinstvu niso sposobni videti kompleksnih, lepih živih bitij in sebe dojemajo kot edini truda vreden proizvod evolucije. Ne pozabimo: pred nami so bile opice. Za vse narcisoidne pa: ni važno, da smo nastali šele pred kratkim, za tako popoln biser, kot je človek, je Mati Zemlja pač potrebovala veliko časa.

Nevrobiološka žalitev: avtonomni Jaz je proizvod nezavednih, nevronalnih procesov, vse duhovno je posledica telesnega in prosta volja je iluzija.

Po mojem mnenju se nima smisla ukvarjati z mejami med duhovnim in telesnim, vse skupaj je najbrž en tak krasen kontinuum.
Naj priznam še, da od svojega avtonomnega Jaza nisem preveč obsedena, razburim se le, če ga kdo ali kaj preveč ogroža.
In pa: vsaj v tem trenutku se lahko pretvarjam, da imam svobodno izbiro med tem, da svoj zapis končam točno tukaj in grem jest, in tem, da lakoto še malce pozabim in napišem še kakšen odstavek. ODLOČILA (res!) sem se za konec, lahko pa bi se tudi za njegovo nasprotje. Lepa iluzija je to in zame čisto dovolj.