Ecovo Pokopališče v Pragi je izvrstna knjiga, to lahko trdim že zdaj, čeprav je še nisem prebrala čisto do konca.
Ena od stvari, ki jih imam skupnih s sicer odvratnim Simoninijem kot glavno osebo, je ljubezen do hrane. Simonini se sicer konec 19. stoletja v Italiji in v Parizu nažira z mesninami, kombiniranimi in pripravljenimi na čuden način (po principu: ovčja glava, napolnjena z mletim zajčjim mesom, tri dni viseča na pariškem balkonu, potem pa tri ure kuhana s čebulo, česnom in svinjskimi ledvičkami ter zabeljena s smetano in materino dušico in postrežena s krušnimi kockami), zato te recepte pri branju preprosto spustim. Njegovo strast do hrane vseeno zelo dobro razumem, kako ne bi, če pa sem naštrikana povsem enako.
“A je v redu, če še enkrat naredim listnato testo z nadevom?” me plašno vpraša moj novi nedeljski kuhar, ki sem ga v redkem trenutku jasne presoje poročila, na srečo.
Seveda je v redu!
(listnato testo s kozjim sirom, korziškimi začimbami, indijskimi oreški, poprom in trdim sirom po vrhu – tudi Umberto Eco bi najbrž odobraval)
January 30th, 2012 at 08:55
Mmm, zgleda apetitlih.
January 30th, 2012 at 09:23
Listnato testo ali štručke ipd. z malce sira zgoraj so dobre že kar sami po sebi, ne da? Ma pri tej zadevi je bil nadev poln presenečenj in resen užitek, tako da sem ostala brez večerje …
January 30th, 2012 at 18:38
Tale Simonini je definitivno tvoj alter ego. Vsaj kar se česna in čebule tiče.
January 30th, 2012 at 20:13
Fu, tipa res ne maram, tako da …:-)
February 2nd, 2012 at 21:09
njamsi…
Še angelčki b papal, če b mel ritke da b kakal.