“Rdeče? Vse jedi morajo biti rdeče?”
“Ja. Zakaj pa ne?”
“V redu.”
(moja goljufija s sokom rdeče pese – njami.)
(njegov odziv: mleta paprika, češnjevec in rdeča leča – njami!)
(še ostanek goljufije s sokom rdeče pese)
(“Ne, ne. Rezancev ali tofuja ti ni treba barvati na rdeče. Bom kar tako.”)
(“He, he: tvojih rakcev se tudi ni dalo pordečiti, kaj?”)
|
StAnw KA
Bimbo Cherry Domovoj Dressful Dr. Fenomena Fatou Toure Frišno I’m not Kafkaesque Kaneli Kruh in vino Lajf v Lj Lili Maalie Majcha Man Repeller Meta Mezzopisana Mmmmm Natasha Nekje Ne-smisel NewDressADay Onemorehandbag Re-Fa Co-Op Refashionista Sandra SLO-technobe Sonja Spina iz Berlina Surfa Za Nas Techka Ulični stil Yemamaya
February 27th, 2012 at 10:47
Nice!
ps: Kaj je tisto s sokom rdeče pese?
February 27th, 2012 at 11:19
Malce kozjega sira, takega bolj sladkega, malce sojine smetane, polovica naseckane rdeče paprike in veliko soka rdeče pese. Kot začimba pa mešanica črnega popra, suhih jagod in nastrgane čokolade (iz supermarketa).
February 27th, 2012 at 19:53
Zanimivo, čeprav bi pri nas verjetno samo jaz kaj takega jedla …
February 27th, 2012 at 21:12
To je bila ena sama večerja, tako rekoč posebna priložnost, in ob takih se trudiva narediti nekaj novega. Pa koncept mora biti. V tem primeru ni šlo samo za rdečo barvo, temveč tudi tak bolj pomladni (sočen, sladek, oster, mlečen) okus. Pa za rdečo (ha) nit: paprika, paradižnik, sir, tofu, oreški, rdeča pesa. Ne verjamem, da bova zadevo ponovila, tudi ob delavnikih ne, za praznično nedeljo, ko mora vse biti nekako drugače, pa je bilo presenečenja za brbončice ravno dovolj