moosings

Working All Day

alcessa — Thu, 03 Jul 2008 12:11:43 +0000

… and the Sun don’t shine…

Eden od kandidatov za film stoletja

alcessa — Wed, 02 Jul 2008 06:00:19 +0000

NASLOV: Die Manns - Ein Jahrhundertroman

LETO IZIDA: 2001

REŽISER: Dr. Heinrich Breloer

DOLŽINA: 630 minut

JEZIK: nemščina

IGRAJO: Armin Müller-Stahl, Monica Bleibtreu, Jürgen Hentsch, Sebastian Koch, Sophie Rois, Veronica Ferres…

Ne vem, kateri lahkomiselni gen me je lani pripravil do izjave, da družini Thomasa Manna zavidam njeno bogato duhovno življenje… Je že tako, da je včasih za podoživetje neke vsebine odločilnega pomena filmska vizualizacija, čeprav praviloma trmasto vztrajam pri prebrani besedi, ki si jo upodobim kar sama.

Thomas Mann me je navdušil že med študijem, doživel pa je tudi čast, postati eden od mojih omiljenih književnikov po koncu študija, torej kot prostovoljno in ne obvezno branje, kar večini od tistih nekaj 200 avtorjev, ki smo jih bili morali prebrati do diplome, pač ni uspelo. Zato pa vsem ostalim toliko bolj.

Bogato duhovno življenje torej… Čeprav mi moj logični um pravi, da so ljudje, ki so doživeli prvo in drugo svetovno vojno, zagotovo trpeli in jim to komponento biografije tudi samodejno priznavam, pa nisem bila pripravljena na vizualizacijo trpljenja sicer privilegirane intelektualne smetane nemške družbe, ki se v filmu Die Manns - Ein Jahrhundertroman, z redkimi izjemami, sooča z besno množico lajajočih preprostežev in noče in ne more verjeti, da gre za njen lasten narod. Brezdomovinskost, ki se meni na trenutke zdi tako osvobajajoča, je za prvega moža nemške književnosti (in njegove nadarjene otroke) resnično boleča, globalen pomen njegovih del že za časa življenja pa je očitno še daleč od obliža na rano v Nemčiji izbrisanega Nobelovega nagrajenca.

Vsi ti zunanji križi in težave seveda prispevajo svoje k potenciranju notranjih problemov osemčlanske družine, v kateri je že foter težek človek, vsak od njegovih šest otrok pa tudi - na svoj način. Poleg suicidnosti, ki sta ji podlegli dve sestri Thomasa Manna, njegova dva sinova ter tudi njegova nepriljubljena svakinja Nelly, zelo pomembno vlogo igrajo tudi homoseksualna nagnjenja članov družine. Zakonca Jens, biografa Katie Mann, s pridihom humorja navedeta, da sta Thomasa Manna privlačila tako njegova bodoča žena, Katia Pringsheim, kot tudi njen brat dvojček, Klaus Pringsheim. V zgoraj navedenem filmu pa trenutki, ki prikazujejo Thomasovo sicer brezposledično in za ciljne osebe neprepoznavno oboževanje mladih fantov, spadajo med najbolj napete, celo poetične, tako kot jih je sam opisal v Smrti v Benetkah. Kako stroge meje je Thomas Mann postavil svojim homoerotičnim nagnjenjem, postane jasno, ko njegova starejša otroka svoje istospolne ljubezni, zaljubljenosti in lahkomiselnosti brez težav izživita v krogu družine, pa tudi v določenih segmentih javnosti - med umetniki pač. Seveda pa svoboda v domačem, svobodomiselnem krogu ljudi še ne pomeni brezskrbnega življenja izven nacistične Nemčije: za pridobitev ameriškega državljanstva se mora Klaus Mann jasno in glasno zlagati, da ni homoseksualec.

Film, pri katerem je sodelovala edina takrat še živeča hčerka Thomasa Manna, Elisabeth Mann Borgese, se poleg neverjetne dodelanosti in prepričljivega prepletanja igre in arhivskih posnetkov ponaša tudi z izvrstno igralsko zasedbo. Armin Müller-Stahl je tako rekoč neizogibna izbira kot oboževanja in odpora vreden Thomas Mann, skrbno izbrani in prepričljivi pa so tudi ostali igralci.

Najpomembnejša kritika filma je najbrž ta, da je dogajanje včasih malce zavajajoče in so določena sosledja nelogična, še posebej, ker je film namenjen nestrokovnjakom za življenje in delo Thomasa Manna. Obsedenci z natančnimi podatki tako moramo prebrati še vsaj Wikipedio, če ne še kakšne biografije ali dveh.

Na splošno pa velja slavna Mladinina sodba: “S kruhom pomazano.”

Owls Are Not What They Seem

alcessa — Tue, 01 Jul 2008 06:00:34 +0000

Barn Owl (Schleiereule, Pegasta sova, Tyto alba)

Eurasian Eagle-owl (Uhu, Velika uharica, Bubo Bubo)

Snowy Owl (Schnee-Eule, Snežna sova, Bubo scandiacus)

Tawny Owl (Waldkauz, Lesna sova, Strix aluco)

Ural Owl (Habichtskauz, Uralska sova, Strix uralensis)

Euro 2008: The Final Public Viewing

alcessa — Mon, 30 Jun 2008 09:50:03 +0000

No one stole or damaged my beloved bike.

No one got hurt.

Drinks weren’t cheap.

There aren’t many Spanish football fans in my town.

I didn’t enjoy the game.

The young visitors didn’t care about the non-smokers among them. The event wasn’t taking place inside, so they didn’t have to. Till yesterday, I wasn’t aware how spoiled I was: My hair hadn’t smelled of cigarette smoke for ages and my throat hadn’t hurt because of smoke for the same amount of time. Now I know why I am never going to smoke again.

I know you don’t care for a video of the above mentioned event, but here it is.

And a picture, taken before the game:

Beatiful Birds: Grey Heron

alcessa — Mon, 30 Jun 2008 06:00:01 +0000

The Best Radio Station In Town

alcessa — Fri, 27 Jun 2008 08:40:23 +0000

It filled my university days with even more sense and sensibility: RADIO ŠTUDENT.

I am loving it even now.

This is not a commercial, it’s only joy.

And bloggers are supposed to share good news.

Kleingefußballtes am Freitag

alcessa — Fri, 27 Jun 2008 07:45:21 +0000

Hm, ich weiß noch gar nicht, ob ich das Finale gucke. Ich habe Angst.

Aber Ballack … wäre wohl ein guter Grund.

Türkische Spieler sind echt cool.

Beautiful Birds: Hill Myna

alcessa — Thu, 26 Jun 2008 10:55:40 +0000

Hill Myna (Beo, Beo, Gracula religiosa) - aka. Waldo from Twin Peaks - is a tropical Asian starling with unbelievable sound and speech reproduction abilities.

This one speaks German:

Thank you, Turkey.

alcessa — Wed, 25 Jun 2008 21:04:49 +0000

You were awesome.

You made us suffer.

We suffered.

A lot.

Germany vs. Turkey.

alcessa — Wed, 25 Jun 2008 06:00:19 +0000

It had all the ingredients of an unbelievable mistake: after having heard Croatia had scored its first goal I went to bed. I couldn’t stand it anymore: the game was very boring and I knew the result, so.

On Sunday, we ate in a lovely Alsatian restaurant when a German lady suddenly said to her companion: “Yes, but Germany’s playing against Turkey, anyway.” I was surprised and at the same time, I was sure she must have got something wrong.

So it was only on Monday I found out that Turkey had really, truly won the tedious match. OK. Why not.

Now, Germany vs. Portugal was an interesting match, very exciting and all. While I am certainly going to root for Germany today, I can only hope there will be some good soccer involved, too. Why not, anyway?