Da bi se tudi sama kmalu znašla med žrtvami, mi hitro postane jasno, na srečo so pravi čas ukrepali naši vrli policisti in odstranili kradljive priprave ter ujeli in zaprli podatkovne zlikovce. Madžare, tudi takšne iz Romunije. Zgledajo pridni in nedolžni. Skoraj vsak od njih ima končano srednjo šolo (usmerjeno izobraževanje) in dolgove. Kredite.

No ja, tudi sama sem pred odhodom ogrevanje zmanjšala na vprašljivo mejo in se veselila javnega brezplačnega ogrevanja v prostorih sodišča. Javni in prodajni prostori se mi pri nas sicer vedno zdijo prevroči, zato pa sem se oblekla po načelu če… čebule. Da se lahko po potrebi slečem.

Tokrat prvič doživim delo sodniških tolmačk, zelo zanimivo Sprašujem se, kaj bi naredila, če bi morala pred sodiščem v imenu boga priseči, da bom svoje delo dobro opravila. A imajo tudi prisego za vegetarijanske ateistke? Prisegam pri tem zemeljskem korenčku, da ne bom momljala, klepetala, lagala ali pozabljala?

Med odmorom na stranišču zasedem edini sušilnik za roke med dvema umivalnikoma. Simpatična odvetnica čaka, da končam, potem seže mimo brneče naprave in mojih umikajočih se vlažnih rok po milu, ki je bilo samo na moji strani. Ah, se nekako opravičim brez izrecnega opravičila (pri odvetnikih nikoli ne veš), sem mislila, da ste čakali na sušenje rok. Nasmehne se in si roke obriše s papirjem.

Na hodniku se skoraj zaletim v tožilca iz sosednje dvorane, ki si na hitro oblači črno haljo čez gojzarje, kavbojke in nordjski pulover. Pomislim na starejšega gospoda z dolgim čopom sivih las, spetih z zanimivo srebrno sponko, ki se je, ves eleganten v svoji obleki, pred mano podal v nadzorno kapsulo na vhodu, skozi katero te spustijo samo samega samcatega. Najprej se odprejo ena vrata človeške kapsule, vstopiš, vrata se zaprejo, potem se odprejo vrata na nasprotni strani, mogoče tudi kaj preverijo? Decembra jih je menda dobil na nos starejši tožilec, ki se je moral zdraviti v bolnišnici. Izbit zob. 

Vsekakor bom morala premisliti svojo garderobo, kot študentka prava s pičlimi 6 uhani ne bom naredila primernega vtisa. Rabim še simbolike polne srebrne prstane in torbico od lucy, georga in … kakor koli že se imenuje.

Eden od odvetnikov je mnenja, da je prisotnih premalo poklicnih sodnikov, zato razpravo opoldne prekinejo. V Karstadtu me prikrajšajo za dobro kosilo, saj so vso zelenjavo, ki bi vsaj približno prišla v poštev, potresli s čebulo, prepojili s česnom in okrasili s čemaževim pestom, pa še pretiravam ne. V Badnu je odsotnost česna in čebule znak neke vrste mentalne bolezni kuharja.

Doma si segrejem enolončnico od včeraj, odprem čokolado in malce posrfam, preden se začnem grebsti za delo.

Zunaj sije sonce.

Februar imamo.

QAR

Se opravičujem vsem, ki niso razumeli. Beseda seveda pomeni:

LEHLWA

Pa v estonščini?

LUMI

Latinščini?

NIX

Romunščini?

Zăpadă

Razumete? Ja, gre za sneg: včeraj smo ga dobili drugič. 1 centimeter in 30 nesreč v Karlsruheju …

He: “You mean … humanity as a biological entity, created by the Universe to think about the Universe?!?”

Me: “Yeah, something along these lines. I am not stating this was the purpose of the Universe, mind you. I am sure our Universe or its origin is not of divine nature or anything. What I mean is an ingrained function causing meta entities to appear one day as a logical step in the development of the Universe, meant to think about and to explain the nature of the Universe. Before it fizzes out.”

He: “Hmm. I don’t like the idea, really. And I can’t believe …”

Me: “Yes, I am quite aware that we as the nearest meta universal candidates are doing loads of useless things instead. A half of us thinks the other half is less worthy because it lacks a certain dangling attachment between the legs, there have always been belief entities of different kinds, material and immaterial, in whose name it has been allowed to do away with non-believers too many times and most of us throw away things pretending they will just evaporate without trace in this closed cyclic system we live on. Still. No one says the Universe has already created cognizant beings that are actually going to fulfill the function they were made for.”

He: “Hm, a meta blind alley and a blind meta alley at once, is it?”

Me: “Could be, yes.”

Ena od stvari, ki jih imam skupnih s sicer odvratnim Simoninijem kot glavno osebo, je ljubezen do hrane. Simonini se sicer konec 19. stoletja v Italiji in v Parizu nažira z mesninami, kombiniranimi in pripravljenimi na čuden način (po principu: ovčja glava, napolnjena z mletim zajčjim mesom, tri dni viseča na pariškem balkonu, potem pa tri ure kuhana s čebulo, česnom in svinjskimi ledvičkami ter zabeljena s smetano in materino dušico in postrežena s krušnimi kockami), zato te recepte pri branju preprosto spustim. Njegovo strast do hrane vseeno zelo dobro razumem, kako ne bi, če pa sem naštrikana povsem enako.

“A je v redu, če še enkrat naredim listnato testo z nadevom?” me plašno vpraša moj novi nedeljski kuhar, ki sem ga v redkem trenutku jasne presoje poročila, na srečo.

Seveda je v redu!

(listnato testo s kozjim sirom, korziškimi začimbami, indijskimi oreški, poprom in trdim sirom po vrhu – tudi Umberto Eco bi najbrž odobraval)

Recimo, da sem prispevek Sergeja Toubiana o filmu Intouchables vsaj približno razumela. Saj pravim: vsaj približno . Serge med drugim pravi:

[...] L’autre dimension c’est évidemment la rencontre des contraires. Philippe est richissime et vit dans un hôtel particulier, tandis que Driss vient de la banlieue, celle des casses et du racket. Ces deux personnages n’ont rien en commun et ne devraient jamais se croiser dans la “vie réelle”. (source)

Alcessa na to odvrnem:

Ce film est inspiré de la vie de Philippe Pozzo di Borgo et son auxiliaire de vie d’origine algérienne, Abdel Yasmin Sellou. Dans son livre, Le Second souffle, Philippe écrit de son accompagnateur : « Il est insupportable, vaniteux, orgueilleux, brutal, inconscient, humain. Sans lui, je serais mort de décomposition. » (source)

Krasen film. Aja, sem že rekla.

Und wie bringt man einen Softwareanbieter dazu, die durch den PC-Defekt nicht mehr zu verwendende Software wieder zu aktivieren? Man fragt nach einem Upgrade und erklärt nebenbei, man hätte aber gerade keine Lizenzen für die alte Version, da der PC kaputt sei. Einfach so die verlorenen Lizenzen unentgeltlich aktivieren zu lassen, weil man ja nicht schuld sei, dass sie verloren gingen, das geht heutzutage nicht, zumindest nicht innerhalb einer Woche. Man muss schon mit Münzen klimpern bzw. mit großen Scheinen rascheln …

Ho hooo … Nov PC z Okni 7 sploh ni slab! Pa še tih je. Dobra novica, ne da? Gondor mu je ime.

In kako prepričaš ponudnika programske opreme, da ti ponovno aktivira program, ki ga zaradi okvare računalnika ne moreš več uporabljati? Povprašaš ga za posodobitev in mimogrede razložiš, da pa ravnokar nimaš licenc za staro programsko opremo, ker se ti je pokvaril računalnik. Brezplačno aktiviranje izgubljenih licenc ni opcija, čeprav nisi sam kriv, da nimaš več licenc, to dandanes ne gre več, vsaj ne v roku enega tedna. Za to je treba žvenketati s kovanci oziroma šelesteti z velikimi bankovci …

Hubby: “Yeah, why not. Any special reason?”

Moi, with purple face: “I want to watch The Voice?”

I kid you not: unable to stand the beginning of this damn January I rationally decided I needed some entertainment. And music’s always the best choice as far as I am concerned. Apart from workout. Cinema’s okay, too, but some cheesy pop is always good.

Yeah, so the talents competing for the title The Voice of Germany are usually singing songs I consciously try to avoid by listening to serious radio stations like SWR 2 or Deutschland Radio Kultur.

But where there’s suffering, there’s the way. So far and as you know by now, I have enjoyed Pamela & Percy a few times, I have also been checking Percy again and again, but right now it seems to me Behnam‘s the one. Well, he’s the only one whose songs I bought on iTunes, anyway.

Then there’s Max Giesinger, who’s sort of my neighbour (coming from the neighbouring village, that is) and who doesn’t seem too keen to speak High German and Ivy … of course I shouldn’t forget Kim, but I’ve been waiting for her to choose a good song and not to bore me anymore with, like, radio classics …

The best music to drive these hard times away comes from the Overseas, though: Arcade Fire!!!! (thank you, Tina, once more) …

Le HuffPost

Kaj da si obetam, začetnica uboga? I, kaj: francoske zapise na teme, ki jih drugje obravnavajo v angleščini, da vsaj približno vem, kaj hočejo povedati.

Prvi glagol, ki sem se ga naučila na Le Huffington Post, je na žalost tragičen: se suicider

It turned out Émilie du Châtelet was born at a time when women need not have learned to read or write, let alone think about science. Like: mathematics and physics. At the beginning of the 18th century it was generally believed they were not suitable for such higher tasks and Émilie was very lucky to have a father and a husband who supported her, though she still couldn’t gain access to most important scientific developments and institutions of her time, at least not without a trick or five.

And then there was her most important lover: Voltaire.

Before she died, aged 41, together with her daughter she had given birth to a few days before, Émilie du Châtelet translated and commented Newton’s Principia Mathematica into French, making it more comprehensible at the same time. Hers is still a valid French translation of that monumental work.

I cannot keep wondering what she’d have been able to accomplish today: Sorbonne was opened to female students in 1860, in 1903, Marie Curie shared her Nobel Prize with her husband, since 1945, women were allowed to become Fellows of the Royal Society, in 1979, the first female full member of the French Academie of Sciences was admitted, and, last but not least, we have internet in the 21st century. And books and stuff, of course.

“Super ideja!” je bil navdušen: “Že vem, kaj bom naredil danes.”

Hujjjjj … Povem vam, počutila sem se kot grofica, tisti prvi teden januarja, ko je imel dopust. No, vsaj za časa kosila (januarju 2012 njegove napornosti ne mislim odpustiti, samo zato, ker sem prvi teden krasno jedla).

Najprej je bilo na vrsti listnato testo iz supermarketa s skrivnostno vsebino. In rukolo:

No ja, skrivnost ni bila popolna: kozji sir, bazilika, začimbe itd. Pri nama sicer velja načelo, da se ostanke hrane sme skriti v listnato testo, pa dobiš krasno kosilo. Res je. Krasno pa je tudi, če se nekdo zadevo odloči narediti po želji in ne po sili razmer.

Naslednji dan me je čakal curry z basmatijem. Pojma nimam, kako ga je naredil, recept za basmati pa na tem blogu itak objavim ene parkrat na leto, ker sem tako navdušena:

Vrhunec vsega je bil vegetarijanski kaviar:

OK, OK, hecam se: gre za črno lečo z grahom. Črna leča je krasna zadeva, sploh če ji dodamo kup začimb.

Moj ubogi mož mi sedaj mora skoraj vsak dan razlagati, da ja, res mora v službo, ker tako piše v pogodbi, in ne, ne more spet kar takoj vzeti dopusta.

Včasih je res težko z mano