Harmonija in palačinke über alles

Ugotavljam: znanje tujih jezikov je včasih prav boleča izkušnja.

Recimo, kadar kakšen tuj jezik pozna nesramno dober izraz za določeno vrsto stanja duha, ki v dani domači situaciji paše kot surov zrezek na zatečeno oko, pa nič ne pomaga, ker domači jezik tega izraza pač nima. Vseeno nas tujejezična zbadljivka/žaljivka/opisljivka muči sto na uro in hoče, da jo uporabimo.

Tale zapis nastaja to sončno majsko nedeljo, ker nisem več zdržala.

Nemci – a je kdo od mene pričakoval kaj drugega – tako določene situacije opisujejo z izrazom neznanega izvora: Friede, Freude, Eierkuchen (Mir, radost in palačinke). Ta frazem se v nemščini uporablja za stanje miru, sreče in zadovoljstva, do katerega je na primer prišlo zaradi splošnih teženj k temu cilju, vendar pa je takšno, v tistem trenutku sicer zaželeno stanje, lahko le navidezno in torej varljivo. Neke vrste izsiljena harmonija torej.

Primer (pozor, s svetlobno hitrostjo prehajamo v slovensko blogosfero): znana blogerka S. v prostem času piše kritike še bolj znanih televizijskih serij. Marsikdo se je v šoli mogoče učil, da kritika kot vrsta besedila vsebuje predvsem … kritiko. Hvaljenje, grajanje, primerjave oz. objektivno analizo, vse to, in to z utemeljitvami. Hkrati je vsaka kritika umetniškega oz. komercialnega dela obvezno tudi plod kritičnega uma ter slogovne svojskosti vsakega posameznega ustvarjalca in zato zna biti nekaj čisto posebnega. Tako po svoji izrazni moči kot tudi po količini odklanjanja ali sprejemanja svojega predmeta, torej v našem primeru televizijske serije. Nikakor pa kritika ne more biti le primer za Friede, Freude, Eierkuchen, čeprav bi si nekateri bralci želeli prav to.

Da naša blogerka S. bolj odklanja kot obožuje Sex And the City, je glede na reakcije pod zapisom marsikomu trn v očesu in to je bilo najbrž tudi pričakovati. Predvidevam, da gre za serijo (oz. film), ki gledalce želi privabiti na podlagi neke splošne všečnosti oz. zabavnosti, ne pa zaradi globokega razmišljanja vredne, večsmiselne vsebine. Marsikdo se v bližini racionalne refleksije o globljih plasteh le-te očitno zgrozi, ker mu kvazi blogerska intelektualka, ki se s samim jezikovnim dejanjem kritike po njegovem mnenju samoljubno poveliča in dvigne nad vse ostale, kvari neznosno lahkost gledanja. Za reakcijo na enako prodornem nivoju potem nekako ni motivacije, ostane le želja po zmerjanju in zahteva po Miru, Radosti in Palačinkah. Zdaj in za vedno.

Moj nasvet: ne berite tistega, čemur niste dorasli. Seveda vsi vemo, da večina ljudi kritizira vse okrog sebe le zaradi lastnih manjvrednostnih kompleksov in kot orodje v borbi za moč itd. Obstaja pa tudi kritika kot znanost, kot besedilna vrsta, področje meta-umetnosti in je kot taka upravičena do svojega obstoja. Še več, od vas pričakuje, da jo ločite od njene trivialne sestrične in se primerno odzovete.

Dobra kritika predvideva, da veste, da pri njej ne gre za kupček zemlje nad krtovim rovom, na katerega se vsake toliko povzpne naša samovšečna žvalca s tipkovnico v roki in si domišlja, da je višje od vseh drugih. Da lahko gre za stvaritev, ki se po kompleksnosti približa ali presega svoj predmet obravnave in ki ima v idealnem primeru točno določene cilje – razdelati lastna stališča in izzvati primerne reakcije namreč. Torej, da se še mi povzpnemo na svoj kupček in pogledamo okrog sebe.

Priznam, nekatere povezave elementov in misli pri blogerki S. se tudi meni zazdijo kvazilogične: pamet obstane, sliši se super, inovativno ali pametno, pa vendar, ali res obstaja upravičen razlog za vključitev te izjave, besede, veznika itd.? Pamet išče, potem odneha in si reče, OK, sanja se mi ne, mogoče res ni bilo potrebno, mogoče le sodim po sebi, ampak sliši se dobro. Tudi če je to bilo napisano predvsem zaradi učinka, lepo je videti, da slovenska beseda živi tudi na tem področju pisnega izražanja. Da celo brsti. Se razvija, ustvarja, povezuje in razlikuje. Kritizira.

Če me je torej ob prebiranju komentarjev na kritiko SATC napadala fraza o Miru, Radosti in Palačinkah (ki po moje obsega mir kot abstraktno korist za celo skupnost, radost kot pozitivno občutje posameznika in palačinke kot materialno korist), pa sem pri branju nekaterih odzivov na recenzijo serij The Sopranos in Dr. House trpela zaradi enega samega pridevnika, za katerega menim, da ga v slovenščini nimamo. Ima podobno vsebino kot zgornja fraza s palačinkami, le da očitno prihaja iz psiholoških logov. Zame so nekateri bralci sodeč po komentarjih torej izrazito harmoniesüchtig (odvisni od harmonije).

Odvisnost od harmonije se sliši kot nenevarna, ljubka lastnost nežnih plavolask samo tako dolgo, dokler se ne zavemo, da je kot vsaka odvisnost pravzaprav vseprevzemajoča podlaga za psihoteror: Hočem harmonijo, hočem Mir, Radost in Palačinke in ti mi jih ne daš, pošast pošastna. Ti s tvojim razmišljanjem, razglabljanjem, s tvojim neukrotljivim besedotvorjem, uporabo kritičnih izrazov in negativnih primerjav. Konec koncev: kakšna ženska pa si?

Predvsem serija o Sopranih je dober dokaz, kako neumestne so lahko takšne težnje po vsesplošni harmoniji: pozoren gledalec bo kmalu ugotovil, da predstavitev mafijskega življenja ne vsebuje ene same osebe, s katero bi se gledalec lahko v celoti identificiral in do nje razvil pozitivna čustva. Vsi so na trenutke lepi, dobri ali usmiljenja vredni, nekateri manj, drugi bolj, predvsem pa so vsi krvavi pod kožo, polni človeških pomanjkljivosti in obupnih reakcij, ki znajo biti morilske. The Sopranos je serija, ki osnove kritike svojih junakov predloži kar sama in nam jih ponudi v nadaljnjo obdelavo. Je ameriška serija, ki izrecno noče, da so nam ljudje in dogodki v njej všeč, da se z njimi stapljamo v blaženem občudovanju ali jih absolutno odklanjamo. Je serija, ki od nas pričakuje kompleksno sodoživljanje in razmišljanje. Negativen odziv na obsežno kritiko Sopranovih, ki so že sami po sebi kritika, zmerjanje v stilu “Ja kaj pa je tebi sploh všeč! Tony/Chris/Meadow itd. je super/seksi/fajn. Bla bla bla.” prihaja od oseb, ki se jim morda splača izogibati.

_ _ _

(Simona, tale zapis ni bil mišljen kot obramba tvojega bloga in blogerske osebnosti, ker tega po moje itak ne potrebuješ. Sem pa od tebe prevzela eno od najpomembnejših lastnosti tvojega pisanja, torej dolžino. To bi lahko bil neke vrste kompliment. 🙂

Oba nemška izraza sta me pri branju reakcij na tvoje zapise resnično mučila in sem si morala olajšati dušo ter postaviti diagnozo. Gre torej za čisto moje sproščanje na tvoj račun in v poduk nekaterim, ki tega itak ne bodo brali. Vanitas vanitatum.)


4 responses to “Harmonija in palačinke über alles

  • dr. filomena

    Kapo dol pred losom!
    wow

  • Simona Rebolj

    Hehe … Popolnoma razumem. Tudi mene inspirirajo kakšni zapisi za zapis. Normalno. Zanimivo branje je bilo tole, predvsem mi je pa všeč, kar si izpostavila kot problem. Ker dejansko je. Za obstoj navidezne harmonije se resnično odvija mesarsko klanje. Kljub muki, ki jo navideznost injicira v psiho v vsakem primeru, v primerjavi z dejansko razrešenim problemom, ki olajša. Pravzaprav gre za Faustov problem (ravno nekaj packam na to temo). In nobena kritika ne dosega “prelivanja krvi” v bitki za harmonijo. Navidezno seveda.

    P.S.: Mi je žal, da si povzela dolgovanje po meni … odbija bralce, veš, in skrbi za porast jadikovanj nad sadističnim pristopom … hehe …

    Lp

  • Tina.

    Ja, to kar je rekla Dr. Filomena. 🙂

  • alcessa

    Hm, tole je bilo pri meni najbližje blogu kot samoterapiji do sedaj 😈 … 😳 . Hvala za prijazne besede.

    In ja, Simona, muka je prisotna 🙂

%d bloggers like this: