Blog Action Day 2008: Ena o revščinah

Ta zapis sem objavila že 18. junija letos, pa ga iz aktualnih razlogov objavljam še danes:

Z izrazom revščina v prvi vrsti označujemo pomanjkanje življenjsko pomembnih dobrin (hrana, streha nad glavo in oblačila), vendar pa že po petih minutah površnega razmišljanja ugotovimo, da je v odsotnosti trajnega pomanjkanja resnično osnovnih potrebščin revščina predvsem zelo relativen pojem in se lahko definira ter opisuje na veliko načinov.

Če samo pomislimo na slaven slovenski prepir, ali smo bili bolj revni v socializmu ali nam je huje zdaj...

Raje si poglejmo najpomembnejše oblike revščine (vir).

• Absolutna in relativna revščina

Absoluten prag revščine je opisan zgoraj: gre za stanje, pri katerem si človek ne more privoščiti dovolj hrane ter drugih za življenje pomembnih stvari ter je njegov obstoj tako dejansko ogrožen.

Svetovna banka pravi, da so revni tisti ljudje, ki imajo na razpolago 1 PPP US dolar na dan.

Mednarodna organizacija za razvoj (IDA) kot indikatorje absolutne revščine upošteva faktorje kot so:

letni dohodek na prebivalca < 150 US $;

dnevna poraba kalorij < 2160-2670 kcal;

povprečna življenjska doba < 55 let;

umrljivost otrok > 33/1000 in

število rojstev > 25/1000.

Seveda mi ni treba posebej izpostavljati, da je “dnevna poraba kalorij < 2160-2670 kcal” nekaj, kar se vsak hujšanja potreben nerevnež moderne dobe trudi doseči, da bi vsaj malce shujšal. Priljubljeni so tudi govori o izumrtju narodov, če ne bomo imeli več otrok, vendar pa so celo v državi medu in mleka, namreč Nemčiji, ugotovili, da otrok pomeni največje tveganje, da se vsa družina poda na pot po družbeni lestvici navzdol. In ko je enkrat tam, bo potomec le težko sam priplezal nazaj, kajti otroci iz revnejših družin imajo manj možnosti za dobro izobrazbo. Pravijo nekateri Nemci. Veliko premalo, pravi OECD. Ampak tu smo že na področju relativnega.

Relativna revščina je odvisna od vsakokratne socialne okolice posameznega človeka, Svetovna zdravstvena organizacija jo definira na podlagi primerjave posameznikovega dohodka s povprečnim dohodkom v državi, kjer ta posameznik živi. Tako je za WHO reven vsak, kdor ima mesečno na razpolago manj kot 50 % povprečnega dohodka (mediane) v svoji državi. V EU velja, da je reven vsak, kdor ima na razpolago 60 % mediane dohodka v svoji državi.

Vendar pa relativna revščina ni samo stvar denarja: izraža se tudi kot nezmožnost sodelovanja pri določenih socialnih dejavnostih ipd. Tako se tudi v nemških medijih radi prepirajo, ali uraden prag relativne revščine v Nemčiji, ki se nahaja pri 781 EUR na osebo, res pomeni revščino ali ne.

Pri tem pa ne gre uporabljati slovenskih meril za presojo: lastno stanovanje ali hišo ima v Nemčiji le 40 % prebivalcev, kar najbrž pomeni, da poleg prerevnih za takšen finančni podvig obstaja velik delež takšnih, ki jim to ni prioriteta. Najpomembnejša prioriteta, ki ne govori vprid lastništvu nepremičnine, je mobilnost z namenom ohranjanja službe oz. delanja kariere. Marsikdo se tako namesto za vikende doma in delovne tedne drugod odloči za preselitev in najemanje stanovanja je tako najbrž lažje. Vsaj meni se z nakupom nepremičnine nikakor ne mudi, kar je za veliko ljudi v Sloveniji kar malce nesprejemljivo. Urbano nomadstvo je kul.

• Prehodna in strukturna revščina

Prehodna revščina traja le začasno, povzročijo jo določeni enkratni pojavi (naravne katastrofe itd.)

Nasprotje od te tranzitorne revščine je strukturna revščina: ta se pojavi v obrobnih področjih družbe, kjer so vsi revni in načeloma nimajo veliko možnosti, da bi se izkopali iz tega stanja. Govorimo o začaranem krogu revščine, ki pa ne obstaja samo v državah v razvoju: Nemci tako radi omenijo priseljenske družine, ki že cele generacije živijo od socialne pomoči in ne razmišljajo o alternativah. Na žalost pa tudi visoko kvalificirani tujci velikokrat ne dobijo prave možnosti, da bi resnično prispevali k razvoju družbe, vsaj Turki in priseljenci iz držav bivše Rusije pravijo, da je to problem.

• Boj proti revščini in skrivanje revščine

Gre za dva razširjena pojava ravnanja spričo pomanjkanja. Boj proti revščini je razširjen predvsem v zahodnih družbah, njegove klasične oblike so socialne storitve, dobrodelne institucije in društva, razdeljevanje hrane in oblačil itd. Po moje najbolj zanimiv in zelo razširjen pojav so t.i. “Tafel” (angl. Food Bank): prostovoljci od supermarketov dobijo živila, ki jim je ravno potekel rok trajanja, vendar so še užitna. Ta se potem razdelijo pomoči potrebnim, supermarketi pa prihranijo stroške odstranjevanja odpadkov, ki niso majhni. Tako zadnje čase izvemo, da je v Nemčiji veliko družin, ki svoje otroke praviloma hranijo pri dobrodelnih organizacijah, ker drugače ne bi šlo.

Nasprotno pa ljudje, ki revščino skrivajo, nočejo prejemati pomoči, čeprav bi imeli pravico do nje.

Od vseh skupin se meni osebno najbolj smilijo otroci, zato pa sem vesela, da obstaja društvo Plan…

• Prostovoljno izbrana revščina

Razlogi za askezo so lahko verske ali filozofske narave – sama sem mnenja, da gre za kar pomembno človekovo potrebo, ki pa je ne smemo zamenjati za lažno skromnost. Posebej pri srcu mi je občasna askeza, ki mi pokaže, kaj vse v resnici imam. Tako imam že kar nekaj časa “no shopping obdobje”, ki je za strastne uporabnike interneta nujno. Ko bova poleti šotorila na Švedskem, bova izvajala veliko različnih variacij na temo, česar se že veselim in kar zmeraj paše… Nordijska disciplina pač. 🙂

Vsekakor pa sem mnenja, da se je z odnosom prihodki – izdatki vsaj okvirno treba ukvarjati zmeraj, tudi če bi si lahkomiselnost oz. neukvarjanje s to temo mirne duše lahko privoščili. Nadzor nad financami še sam po sebi ne pomeni revščine.