Spomini neke ateistke

Do katoliške cerkve imam precej kompleksen odnos, v katerem poleg sproščene indiferentnosti v glavnem prevladuje neke vrste tiha groza in organsko odklanjanje, oboje pa je hkrati posledica izkušenj in slabega pi ara cerkve, torej romanov, zgodovinskih knjig, časopisnih člankov in čisto običajnih, razširjenih predsodkov, nikakor pa ne evangeličanske indoktrinacije, vsaj ne da bi vedela.

Pa če sem že pri izkušnjah, majhen ovinek ne škodi: najbrž ni skrivnost, da sem ponosna lastnica značajne lastnosti, ki v Sloveniji še zdaj velja za unkul, za tipično žensko in absolutno neprimerno (zmeraj malce smrdi po histeriji): meni stvari namreč gredo do živega in to velikokrat in na veliko različnih področjih. Seveda ne znam biti tiho, kdor molči, stotim krivico poglobi, anede. Mogoče sem premalo pokatoličena? Povem vam, tukaj stojim in ne morem drugače.

Pri vsem tem je bil moj prvi stik s katoliško cerkvijo precej nedolžen: ko so moje katoliške sošolke začele obiskovati verouk, smo kdaj po šoli zavile v cerkev ob poti in naučile so me zdravemarije ter pravilnega prekrižanja. Pred Marijinim kipcem smo po tihem žebrale svoje želje (daj, da ga jutri srečam v telovadnici, rada bi petko pri angleščini, rada bi nove hlače) in se hihitale na poti ven. Nekoč nas je zvonar zaprosil, da mu pomagamo pri zvonjenju, imel je namreč samo eno roko, dandanes bi ob takšnem pozivu starega moža majhnim punčkam dvignila obrv in se takoj začela na skrivaj zgražati, takrat pa smo mu pač pomagale.

Moja sošolka v srednji šoli je bila v cerkvi zelo aktivna in načrtovala je študij teologije, ko ji je mlad duhovnik podrl njen goreč notranji svet: na cerkvenem izletu z vlakom ga je zalotila, kako se je zalizoval z njeno vrstnico. Ob njenem pripovedovanju sta bila njen odpor in razočaranje tako močna in živa, da ju do danes nisem pozabila. Jasno, da ima večina takšnih pomembnih zgodb tudi dobre strani: ena goreča, mogoče celo slepa privrženka organizirane vere manj mogoče potem le gre z odprtimi očmi skozi življenje.

Prekmurje je najbrž edini del Slovenije, kjer obstaja nekaj takega kot aktivno sobivanje katoličanov in evangeličanov – res je sicer, da so me sošolci spraševali, kako to, da nisem krščanske vere, po moji razlagi pa, ali res ne verjamem v deviško spočetje (ne, v Dekameronu tudi niso), vendar so se »trdi lüterani« in »mehki papinci« na vzhodu naše Najlepše kar dobro pomešali med sabo, evangeličani pa smo že od nekdaj z veseljem sodelovali pri kakšnih bolj svečanih katoliških obredih, recimo pri velikonočni pojedini pri sorodnikih. Kdo bi vedel, ali sem bila v resni nevarnosti, da pobrskajo po koledarju in me poimenujejo po katoliškem svetniku, ki je vladal na dan ali blizu mojega rojstva, nikoli nisem vprašala.

Verouk sem obiskovala le dve leti, bila sem aktivna pri ekumenskih prireditvah, vendar mi je od vsega skupaj po vseh teh letih najbolj v spominu ostala trditev našega »fararja«, da evangeličanska cerkev ne stremi k samopoveličevanju in izrazitih hierarhijah, razkošju in vpadljivem nastopanju. Mogoče tega ni rekel točno tako, vem samo, da se mi je že kot otroku zdelo, da je razkošna pojava eno, vera pa čisto nekaj drugega. Po prvem nisem hrepenela, drugo pa sem neznano kam izgubila še pred nedolžnostjo in po konfirmaciji. (Pozneje sem v Nemčiji seveda odkrila, da evangeličanom cerkvene hierarhije sploh niso tako tuje, kot so me bili prepričali v Sloveniji, in da je bil Gustav Adolf najbrž precej barbarski. A propo Nemčija: a se meni samo zdi ali je 50 % protestantskega duha zelo koristen vpliv na nacionalno mentalo?)

Potem je bil mir s cerkvijo in zanimala me je samo še kot produkt človekovega duha in truda: arhitektura, umetnost, v nebo štrleča pojava. V prisotnosti verskih slik s požrtvovalnimi motivi ali s samim božjim očetom me je zmeraj po malem dušilo, čisto konkretno, katoliki bi najbrž predlagali eksorcizem, moja tiha groza pa se je samo še hranila s svetimi podobami.

Nato so prišla medijsko odmevna poročila o zlorabi otrok in kar naenkrat je nastala potreba po glasnem odklanjanju katoliške cerkvi, istočasno tudi evangeličanske cerkvi v marsikateri od njenih mnogih izvedb, ki sem jih spoznala šele zdaj.

Od takrat med mano in cerkvijo vlada sablasna hladnoća.

Toliko bolj sem bila prijetno presenečena, ko sem v katedrali v Speyerju odkrila spomenik židovski mučenici Edith Stein, na katerem je pisalo: židinja, ateistka, kristjanka, karmeličanka, mučenica. Diši po tolerantnosti in nezatajevanju holokavsta, ne da?

stein

Ob pogledu na relikvijo s kostjo Svetega Paula Josefa Nardinija se je moja stara znanka, tiha groza povrnila in ostala:

nardini

(Gracija Šrot)


10 responses to “Spomini neke ateistke

  • enxen

    vero smo obdelali pa ze pred bozicem, ne da? 😉

    visji odstotki nepapisticnega duha nedvomno blagodejno vplivajo na nacionalno mentalo, tu se ne motis. saj sicer slovenclji tud knjige se ne bi imeli nobene. dvomim pa, da je to edino, kar je potrebno za zdravo mentalo?

  • alcessa

    Enxen: pred kratkim sva si ogledala notranjost katedrale v Speyerju in ko sem videla to kost zgoraj, me je spet spreletel srh. In ker se zadnje čase RKC toliko pojavlja v medijih (zaradi papeža), se mi je prispevek zapisal kar sam.

    Drugače pa zardevaje priznavam, da iz vsega srca za najbolj primernega kandidata za zdravo družbeno mentalo smatram razsvetljenstvo (kot stanje duha ipd.). Matr sem idealist, ne da?

  • enxen

    yes! hehe, razsvetljenstvo nam je – slovencljem, dalo pa osnovne sole in krompir. ko bi nam iz zaklja modrosti padlo se za scepec vec sposobnosti kriticnega misljenja … 😉

    like: me kot naravoslovca zanima, ce bi relikvija s tvoje slikice prestala testiranje avtenticnosti s katero od metod za dolocanje starosti? just curious.

  • alcessa

    Ojej, hočeš reči, da bi lahko šlo za poljubno kost, ki jo zamenjajo, ko se začne razkrajati?

    Kritično mišljenje je naporno, predvsem pa neprimerno za prestrašene: ko enkrat začneš, ga moraš uporabiti tudi pri sebi, stvar se vsiljuje sama od sebe. In tudi, če nisi samokritičen, bodo pa drugi. Kar je absolutno grozno, zato je bolje, da ne začenjamo s tem. 😈

  • enxen

    (medtem sem se preselil na slo tipkovnico, as you’ve probably noticed) hmm … veš da imaš prav. naj ti torej bo: resnica je ena in edina zveličavna. amen. 😦

  • 1danica

    ” resnica je ena in edina zveličavna. amen”

    Tega še katoliki ne mislimo. Oziroma je vmes vedno več (po moje) zdravo dvomečih ljudi, ki vsak po svoje iščejo “resnico”. Relikvije in podobno so bile bolj “uporabne”, dokler so samo farji, učitelji in zdravniki kaj vedeli, povprečen človek pa nič.

    Dober zapis.

  • 1danica

    Nič takega kot edina zveličavna resnica ne obstaja več. Tudi med nami katoliki (jaz sem sicer bolj slaba) je vedno več takih, ki zdravo (vsaj po moje zdravo) dvomijo.

    Relikvije in podobnoso bile bolj za tiste čase, ko sta kaj (oz. vse) vedela samo far in zdravnik. No, pa še kakšen učitelj zraven. Sicer še vedno obstajajo ljudje, ki vse razmišljanje prepustijo drugim, pa vseeno.

    Dober zapis.

  • alcessa

    1danica: ne vem, zakaj si pristala med spamom, ampak zdaj si tukaj. 🙂
    Vem, da znate katoliki zdravo razmišljati, ker imam slučajno eno prijateljico, ki mi to zmeraj znova dokazuje.
    Relikvija zgoraj je relativno nova in ravno to me preseneča – nekako ne paše v naš čas. V muzeju sem si pred kratkim ogledala tudi množico zlatih kelihov in škofovskih plaščev in takšne stvari so sicer lepe (se vidi, da se je nekdo zelo trudil), ampak v povezavi z vero se mi zdijo dušeče.
    Vendar je to samo moj odnos do cerkve, ne pa tudi do njenih vernikov, ker te presojam po istih medčloveških merilih, kot vse ostale ljudi.

  • Techka

    Hm, katakombe torej še čakajo na moj ogled…

%d bloggers like this: