Kodrasti, definitivno.

Ohrovt namreč.

Priznam, da sem zanj slišala šele pred par leti: priljubljen je v severni Nemčiji, kjer mu pravijo zeleno zelje, nekateri pa tudi rjavo zelje, zimsko zelje, frizijska palma ali kaj drugega. Švicarji ga menda kličejo kar pernato zelje.

Najprej sem ga kupila vloženega, je kar v redu, potem pa mi ga je moj Biobauer prejšnji teden dobavil svežega. Čudno zgleda.

kodrasti ohrovt AKA listnati ohrovt AKA kodravec

kodrasti ohrovt AKA listnati ohrovt AKA kodravec

V soboto sem malce preveč garala in pri kuhanju nisem bila pozorna, zato mi je uspela krasna priloga z listnatim ohrovtom:

Najprej sem na olivnem olju prepražila malce čilija, kar sploh ni umetnost, ker zadnje čase s čilijem začinim (zaničim?) skoraj vse. Stekla sem v pisarno pogledat, ali je mejl še prišel, ni, čiliju sem velikodušno dodala vrtnega šatraja, ki mu tukaj pravimo fižolova zel, nato pa nekaj žlic leče, une, ki se hitro skuha.

Vmes je mejl že prišel, napisala sem si še opomin, da moram narediti davčno napoved in šla pogledat, kaj počnejo moje mojstrske začimbe.

V naglici sem oprala in nasekljala kodravca, dodala še nekaj listov sveže špinače in vse skupaj potisnila v lonec, dolila skodelico vode, na hitro olupila še par biokrompirčkov in jih dala kuhat, potem pa sem oddrvela v pisarno in si zabeležila prevod za “circuit breaker”, preden ga pozabim.

V nadaljevanju te napete zgodbe sem tipkala ene 10 minut, bolj take dolgočasne zadeve. V bistvu so bile tako dolgočasne, da sem si za nagrado na hitro naročila še knjigo Herte Müller, ker sem se končno prepričala, da jo moram prebrati. Totalitarni režim in to.

Iz kuhinje je dišalo, zato sem šla zadevo poskusit, ni bila slaba. Pomislila sem, da pravi moški potrebujejo nekaj koščkov dimljenega tofuja, zato sem naseklklkljala še tega in ga vrgla v zeleno čorbo, ki je po čarovniško brbotala v globokem loncu, zdaj že bolj v spodnjem delu. Ker je bila leča že kuhana, sem dodala sol in sladko smetano, nekaj časa pozirala pred štedilnikom kot zadovoljna gospodinja, nato pa sem še 5 minut tipkala v sosednji sobi, da zaslužim denar za gospo Müller. Pomislila sem še, da se mi Barack Obama kar smili, jaz pa vsa anonimno srečna v svoji čumnati, temu je sledil  signalni vzkrik “Feines Fressi!” To je pri nas krič oz. vzklik, ki napoveduje kosilo, ki je lahko v redu (“fein”), ali pa ga še pes ne bi maral (“Fressi”), odvisno od dneva. Napovem vsekakor zmeraj obe možnosti.

V soboto je bilo kosilo v redu. Krompirjevim oblicam in prilogi s kodrastim ohrovtom sva dodala malce supermarketnega naštiftanega sira z E-številkami, da izničiva bio-učinek zelenjave in tofuja, pa je bilo.

Potem pa gora posode in delat.

Advertisements

10 responses to “Kodrasti, definitivno.

%d bloggers like this: