Katapostrofitis

Obam’ova strategija požela kritike.*

Ne’srečnež ni preživel.*

5 CD’jev za 20 evrov!*

Daj’ mi mir!*

Es’presso 1,50 EUR*

Si predstavljate, da bi kdo uporabljal takšno slovenščino?

Nemci, na primer, so začeli uporabljati apostrof (opuščaj) kot nori in najraje točno tam, kjer je najbolj nepotreben in najbolj boli…

Pravijo, da gre za prevzem saškega rodilnika iz angleščine, torej iz zadev kot Mary’s dog, vendar pa se je v nemščini apostrof za razliko od angleškega rodilnika razširil na vse vrste pisnih izrazov: ko mušji kakec visi med dvema črkama, povsem brez potrebe in ves grd. Posiljuje te pred končnico za rodilnik, kjer ne bi smelo biti ničesar (Obamas Strategie in ne Obama’s Strategie*), v zloženkah (Glück’spilz* – srečnež), pri množini na -s ali celo pri drugih končnicah (Auto’s*, Dämone’n*, Bild’er*), pri velelniku in pri zvezah predlog + skrajšan določni člen (an’s* namesto ans)…

Opuščaj se torej nemotivirano in brez potrebe ali vidne sistematičnosti pojavlja povsod tam, kjer njegovega uporabnika kar naenkrat piči misel, da nekaj vendarle manjka. Nekaj, kar uporabljajo vsi drugi. Kje? Pojma nimam – dajmo ga vtaknit tuki. Pa mogoče še tuki. Bodo pa ja vedeli, kaj hočem reči. Nič čudnega torej, da mu pravijo tudi Idiotenapostroph. Najdete ga predvsem na javnih mestih: v trgovinah, hotelih, frizerskih salonih, solarijih, malih oglasih, osmrtnicah, spletnih straneh, v grafitih, kantinah, katalogih

Ne bom vas matrala s podrobnimi pravili nemščine, naj posvarim samo pred najbolj nevarnim, splošno relevantnim vidikom tega pojava katapostrofitisa: takšno nekritično, nenadzorovano in z neznanjem podkovano uporabo nepravopisa je vsekakor treba kritizirati, nadzorovati in se proti njej boriti z izobraževanjem, ker se namreč hitro prelevi v masovni pojav, na katerega se posamezniki potem izgovarjajo.

In če že tuki neki jamram, naj kar priznam, da me je tega ljudskega navdušenja nad napakami v slogu “bo že prav, če vsi pišejo tako” kar malce strah… Ker ko enkrat poznaš pravilo, je pokveka pokveka in moti. Seveda tudi sama delam napake, vsak dan, ampak prepričana sem, da je vsakdo, ki je končal več kot osnovno šolo, dolžan poznati najbolj razširjene in nepotrebne napake v svojem maternem jeziku in se jim izogibati. Vsaj na delovnem mestu in pri uradnih/javnih jezikovnih funkcijah. Privat je itak privat. 🙂

Na žalost Nemci nimajo zakona o javni rabi nemškega jezika, kjer bi, podobno kot v slovenskem zakonu, pisalo, da je za javne namene treba uporabljati pravilen, standarden jezik, drugače se plača globa. Recimo, da bi vsak avtor tabel, nalepk, panojev, oglasov…. moral za vsak opuščaj, ki ga uporabi, dokazati, da je po nemškem pravopisu njegova uporaba nujna.

V slovenščini sicer res ne uporabljamo opuščajev do nezavesti in jih ne bomo, vendar smo vsekakor tudi mi nagnjeni k samosvojim interpretacijam jezika, ki potem postanejo masovna moda, ne da bi kar koli prispevali k lepoti ali večji pravilnosti ter preprostosti slovenskega jezika.

Mene tako na primer motijo pisci, ki so nekje prebrali, da je pred povedkom dovoljena vejica in da je to celo prepuščeno občutku in potem vejice delajo po občutku. Recimo za prislovnimi določili:

Zaradi slabega občutka za jezik, je tukaj pred povedkom vejica.*

Na drugem mestu so uporabniki slovenščine, ki glagol biti v nikalni ali prihodniški obliki zlimajo z zaimki:

Hudo mije in nimi lahko in če se nebo nič spremenilo, nebo bilo bolje.*

(Opazimo razliko? ->Danes me ni doma, zato je ne moreš pustiti pri meni, dokler se nebo ne bo zjasnilo. 🙂 )

Kako bi nemški ljubitelji lepega jezika rekli takšnim zlimanim besedam?

Idiotenkonglomerat?

Advertisements

36 responses to “Katapostrofitis

  • Špela

    Ne vem, kako naj bi se jim reklo – hotela sem samo pripomnit, da raba opuščaja tudi Slovencem ne gre;

    http://www.celjske-mesnine.si/04/mesnine/index.php

    “Z’ dežele”?!

  • alcessa

    O Jezus. Mamica mila. Jao. Ma ne…. Reci, da je to izjema. Oh.

  • Sandra

    Hm, ja, tudi sama sem ena cvetka. Od kar pišem blog, sem ugotovila, da sem polupismena. Nekatere napake opazim šele po petem branju, nekaterih pa nikoli. Ampak to, o čemer pišeš, je pa precej zaskrbljujoče. Pa ne samo za Nemce. V Nemčiji se že vrsto let srečujejo z vdorom angleščine v splošno pogovorni jezik. In podobno je tudi drugod po Evropi (ali morda celo svetu). Ampak Nemci so to ”doterali” do skrajnosti. To, o čemer pišeš, je zame novo. Sem pa še v času faksa bila na predavanju nekega gostujočega jezikoslovca iz Nemčije, ki je veljal za precej kontroverznega, ker je trdil, da angleški izrazi, ki prodirajo v nemški jezik in jih Nemci malce predelajo po svojih jezikovnih pravilih, v bistvu niso več angleški izrazi temveč nemški. In da kot taki spadajo v nemške slovarje in pravopis. Seveda je tedaj povzročil pravo revolucijo in tudi naši profesorji so se samo nasmihali. Ampak očitno se stvari odvijajo točno v tej smeri.

    Meni se to zdi absurd. V evropski skupnosti narodov, kjer se vsi bojimo pretirane asimilacije in izginotja posameznih običajev, vrednot, celo jezika, se Nemci hladnokrvno prepuščajo toku sprememb, ki se meni osebno zdijo precej posiljene in prav nič naravne, te spremembe pa ogrožajo temelje njihove jezikovne in narodne identitete. V bistvu sploh ne razumem, kaj želijo s tem doseči. A so Nemci tako zelo željni nečesa drugačnega, se sramujejo svojega jezika, svojih korenin, svoje preteklosti? Kaj se dogaja v deželi tej?

  • Špela

    Zaenkrat sem na srečo zasledila samo ta primer. Je pa res, da televizije in večine časopisov ne spremljam redno in mi je lahko še kakšen ušel (ja, oglase za hrano imam pa pod kontrolo) 🙂

  • alcessa

    Sandra, kar se napak tiče: seveda jih delamo. Jaz sem zmeraj vesela, če me kdo opozori, ampak izhajam pa iz tega, da jih delam in upam, da “svakoga dana u tom pogledu sve više napredujem”.

    Nekaj drugega so masovni, popularni pojavi, ki so na slabem glasu in za katere bi preprosto morali vedeti vsi, ker drugače naredimo vtis, da smo nekompetentni in brezbrižni govorci maternega jezika. V kombinaciji z rekom “Tukaj je Slovenija” je to še posebej pikantna zadeva, ne da? 🙂 (enkrat sem se potepala po spletni strani hervardov in vem, o čem govorim)

    Kar se angleščine tiče… V nemščino je vdrla na več frontah. Najbrž veš, da Nemci filme sinhronizirajo, zato se angleščine ne učijo tako direktno kot npr. Švedi. Vseeno: v mednarodnih poslih, sodelovanju znanstvenikov in prisotnosti mednarodnih koncernov so Nemci, logično, nekje na vrhu (velika država, gospodarska velesila in to). Tako angleščino v veliki meri rabijo za poslovno in znanstveno udejstvovanje, kar vpliva tudi na izrazoslovje na tem področju. Zelo. Ker je gospodarstvo pomembno in eno najbolj razširjenih področij človekovega udejstvovanja, se tudi angleško izrazoslovje zelo razširja, tudi na manjša podjetja, posameznike, v zasebna življenja.

    Druga stvar so reklame… Tudi tukaj angleščina čedalje bolj prevladuje (saj sem rekla, da nimajo zakona o javni uporabi nemščine, stvar torej ni prepovedana) – vic pa je v tem, da ljudje večino angleških sloganov in reklam razume narobe 🙂 Pred kratkim se je na veliko pisalo o tem, da narod pri sloganu znane drogerije Come in and find out misli, da to pomeni Pridite noter in najdite pot nazaj ven. 😆

    Potem je tu še kultura mladih, tako kot v Sloveniji, tudi tukaj je najbrž kriva globalna povezanost in mednarodnost odnosov, poleg filmske in glasbene industrije…

    Gospod jezikoslovec, ki pravi, da so to nemški izrazi, nima čisto prav: sicer res velikokrat prihaja do napačne ali drugačne uporabe angleških besed kot v angleščini in marsikateri angleško zveneči izraz (Handy) je Angležem & Co. neznan, največkrat pa povprečen Nemec točno ve, da za angleški izraz obstaja tudi dober stari nemški izraz in bo angleškega uporabljal le v določenih situacijah (v službi, če hoče na koga narediti dober vtis). Poleg vsega tega obstaja odpor do angleških izrazov (ne pa tudi do nemških) – dober znak, da ne gre za izraze maternega jezika.

  • alcessa

    Aja, pa še nekaj: pravijo, da večina Nemcev ni prav izrazito ponosna na svoj narod – mogoče pa si res želijo kak drug jezik, biti kje drugje ipd. Ne vem.

    Problem pri opuščaju je tudi, da gre za pravopis in ne za besedni zaklad. Pri besedah večinoma vsi vemo, da so angleškega izvora, pri pravopisu in slovnici pa niti ne. In če masa misli, da je tako prav, ker vsi to delajo, ne bo pomislila, da gre za nepotrebne tuje vplive…

  • Nina

    Jaz pri nas opažam predvsem nekritično rabo narekovajev v kombinaciji z naključno nametanimi apostrofi. Recimo kaj v stilu: Jaz se “mam’ faj’n”. (sem pozabila, kje sem to videla, citirano pa je zgolj po spominu)

    Nekako se mi zdi, da bi se radi “ustvarjalci” približali “raji” z uporabo “pogovornega” “jezika”, pa jim ni “jasen” niti “knjižni” … Ohjej, sem padla pod vpliv? 🙂

    No, seveda so tu tudi tisti, ki zagovarjajo, da je dovoljeno v imenu učinkovitosti oglasa delati “glih” ( 😉 ) karkoli in da slovnica tu nima mesta … Predvidevam, da se upoštevanja Zakona o javni rabi […] ne preverja ravno pogosto …

  • alcessa

    Nina, tudi tebe prosim: če najdeš dobre primerke in imaš čas, javi. Saj veš: ful se rada zgražam 🙂

    Kar se reklam tiče, bi rekla … Če je nek jezikovni izum res dober in priča o kreativnosti ustvarjalca in jezika: JA, pliz. Če je samo neko prilizovanje brez stila, humor brez smešnosti ipd.: NE, danke (finke, švedinje…)

  • Nina

    Jezikovni izum je eno, nepoznavanje slovnice pa drugo ;D

  • Bimbo

    “Ful dobr” zapis in “kulska” debata. Nina hvala, sem se prepoznal med pretiranimi uporabniki narekovajev. 🙂
    Enako kot Sandra sem tudi jaz besen, ker za seboj vedno znova najdem kakšno šlamparijo. Še huje je, če pomislim, koliko zagrešenih napak pa sloh ne odkrijem! Če kdaj kaj najdete, se priporočam za poučno kritiko. 🙂
    Res škoda nemščine, a očitno ne gre drugače, saj se celo Francozi opotekajo pod navalom globalizirane poslovno-tehno-pop-anglo-amerikanščine.
    Pri nas me ob pamet spravljajo besede kot so menedžer, leasing, ipd., ker nek sloj načeloma visoko izobraženih ljudi ni zmogel pregleda slovenskih besed in razmisleka o njih pomenu. Izraz ideološkega in fahidiotsko-strokovnega napuha brez primere!

  • alcessa

    Bimbo, hvala. Glej, itak, da smo vsi krivi, slovenščina niti slučajno ni lahek jezik. Zato zagovarjam teorijo, da smo se dolžni predvsem izogibati napakam, iz katerih se preostanek sveta kislo smeji… Dvojina, rodilnik, moral/mogel, meni/me ni, vejice… Prepričana sem namreč, da vsak od nas mora svoj jezik obvladati na pogovornem nivoju (kjer so napake dovoljene) in na “standardnem” nivoju, torej čim bližje veljavnim predpisom. Ne gre samo za jezik, gre za različne nivoje jezikovnega in s tem mentalnega udejstvovanja, sodelovanja v resničnosti in njenega sooblikovanja.

    Francoščine sicer ne obvladam, ampak: a nimajo precej strogih pravil, po katerih se izrazi pofrancozijo in uradno potem ni dovoljeno uporabljati angleških?

    Tujke v slovenščini: niso 100% znak napuha. Včasih so preprosto res bolj zgovorne in natančne. Včasih je slovenski izraz celo bedast -> zgoščenka (beseda, ki je brez ironije nisem uporabila še čisto nikoli)

    • Bimbo

      Alcessa, na nivoju = na ravni? 😉

      Je beseda menedžment res toliko bolj zgovorna od vodenje, upravljanje, poslovodenje, da ne naštevam naprej? Ne vem, kdo izmed novokomponistov slovenščine se zaveda, da je ta naš jezik navsezadnje obstajal že pred obdobjem 1941-1945. Prav tako tudi poslovno razmerje zakupa. Sem tečen, kajne? 🙂

      • alcessa

        Nö, na nivoju. V mojem kraljestvu tujkam kraljujem tako, kot sama hočem. Če želim prebrati besedo nivo, jo napišem.

        Obstajajo strokovna področja, kjer se strokovni izrazi sicer slovenijo, pa ne dovolj hitro in to tudi ni zmeraj možno, ker bi prišlo do zamenjav in pomanjkanja ostrine. Recimo: IT.

        Ekonomija je nekaj drugega. Vsi vemo, da so angleške tujke tudi izraz tega, da nekdo hoče narediti vtis. Vendar: vsi skupaj živimo zelo hitro in natrpano življenje. Če nekomu rečeš, da naj za avto sklene poslovno razmerje zakupa, boš tečen, ker ni nujno, da tvoj sogovornik ve, o čem govoriš. S tem si vzpostavil razmerje nadrejenosti, ki si ga pravzaprav lahko privoščiš le, če tvoj sogovornik ni tvoja stranka. S strankami je vendarle treba znati delati in besedo leasing pozna vsak, ker se je razširila, še preden smo jo javno poslovenili… Naloga piscev javnih besedil bi torej bila, da uvedejo slovenski izraz, da se ta razširi. Ni pa naša naloga, biti po defaultu tečen, ne da? 🙂

        Brez pragmatičnosti se bomo tudi o jeziku prepirali na način “ti črn jaz bel” (ti domobranec jaz komunist – kot slovenska varianta).

        To ni nič. Dokler vsaj približno ne poznaš ozadja pojavitve in razvoja uporabe posamezne besede v slovenščini, druge lahko kregaš le, če ti to izboljša samopodobo.

  • Nina

    Ampak zgoščenka se je vseeno do neke mere prijela, veš 😉 Jaz mislim, da bi nujno morali čim več besed sloveniti, da bi se to navadili početi in sprejemati 😀 Zgoščenka bi, recimo, v kupu drugih poslovenjenih izrazov, izpadla precej neopazno, tako pa se obnjo spotakne vsak, ki ima pet minut časa 😉

    Bimbo, narekovaji so v nekaterih primerih prav fajn 😀
    In kot pravi Alcessa: za jezik bi se predvsem morali truditi, pa čeprav morda ne uspe vedno. V maternem jeziku bi morali biti vsi sposobni vsaj brez nesporazumov sporočiti, da se nebo ne bo zjasnilo, ker če bi se nebo nebo zjasnilo, bi bilo skoraj preveč poetično, kenede? 😀

    • Bimbo

      Nina, zgoščenka tudi meni ni všeč in kot Alcessi se mi zdi, da bi prave zgoščenke morali shranjevati v hladilniku. 🙂
      CD- oziroma DVD-predvajalnik je solidno mašilo, ki ga uporabljam tudi jaz, ni pa ravno vrhunski domet slovenjenja.

      • Nina

        O tem, ali je neka beseda ustrezna ali ne, ne morem in ne želim presojati. Še vedno pa trdim, da se je kar solidno prijela – glede na ves odpor do nje …

  • alcessa

    Sori Nina, nimam časa razlagati, da me zgoščenka spominja na kakšno tradicionalno kmečko jed, ne pa na tehnično zadevo, ki si zasluži bolj tehnično ime 😈 🙂

  • Nina

    Ah, zdaj je pa delo krivo, a? 😉

    Saj ne pravim, da jaz uporabljam to besedo, se je pa prijela in se jo uporablja. 😛

  • alcessa

    🙂 … Saj veš: pri določenih zadevah se sami odločimo, a bomo ali ne bomo. Čeprav… Pri navodilih za uporabo predvajalnikov največkrat napišem CD-predvajalnik, kar je sicer drugovrstna rešitev, ampak pravilna. Velikokrat se mi zgodi, da drugi prevajalci zadevo (in vse ostale: MP3 format…) pišejo brez vezajev in sem to pisavo dolžna prevzeti – pa ne, da bi pri tem smela kratico prestaviti za samostalnik. V tem primeru bi si želela, da bi tudi sama pogumno pisala CD predvajalnik, ker mi je izraz tako bolj všeč…

  • Bimbo

    Alcessa, nikdar mi ni bilo povsem jasno, zakaj se za ta CD po vsej sili hoče vriniti neka črtica, a se temu nisem prav posvečal. Pravzaprav bi rekel, da je ne rabimo, če zanjo ne najdemo prepričljive utemeljitve. Kar CD ali DVD predvajalnik naj bo.

    • alcessa

      Tja, pa smo spet tukaj. Pravilno ni to, kar ti ali jaz razglasiva za pravilno, pravilno je to, kar piše v pravopisu (še zmeraj govorim o rabi jezika za javne namene, na primer navodila za uporabo – privatna raba ni tema mojih razglabljanj)

  • Ka

    Mislim, da je to kot vitamin C. Nisem strokovnjak, ampak naj bi šlo za desni neujemalni prilastek – torej, ker ga ne moreš sklanjati kot samostalnik, je lahko samo zadaj, ne spredaj? Pomagajte! (Pa še v reklamah slišiš “cevitamin” :/)

    • alcessa

      Ka, izvoliš enega od mojih starejših zapisov na to temo…

      Aja, prav imaš. Kratice se po pravilih kot neujemalni levi prilastki pred svojim samostalnikom lahko uporabljajo le z vezajem:

      TV-program

      Na desni pa brez:

      vitamin C

      Problem je v tem, da samostalniki v SLO le redko lahko služijo kot levi prilastki, kar pa v angleščini, od koder jemljemo napačno pisavo, ni noben problem:

      -> mother tongue vs. motherly advice

      -> mama jezik* prim. materinski nasvet

      -> MP3 player vs. MP3-predvajalnik/predvajalnik MP3
      -> nemščina: MP3-Player

      • Ka

        Oh, hvala, krasen članek na to temo! Zdaj bom znala pravilno ubesedit in mi je končno razjasnjeno, kar sem slutila 🙂
        Seveda pri nas ni dobropočutnih ponudb in protistarostnih krem. In če ni pridevnik, torej nima kaj delat levo. 🙂 Ti blogi so res koristni.

  • Bimbo

    Uf, kako si me tam zgoraj nakurila, kot bi te prav zares razkuril. 🙂
    Za provokacijo o ravni in nivoju se ti opravičujem. Čeprav nisem imel zlih naklepov, gre res za tvoj fevd in pika.
    Kar zadeva lizing (mljask!?) in menedžment pa vseeno ne bom odnehal. Doslej me ob trmoglavljenju nihče ni dovolj argumentirano prepričal, ali pa ne dovolj močno udaril po glavi. Morda me to čaka pri tebi. 🙂
    Kakorkoli že, z besedo leasing sem se pred desetletji srečal v tujini in ker je nisem razumel, sem se doma in na tujem zanimal, kaj pomeni. Takrat seveda ni bilo interneta in pri nas so mi o leasingu kaj konkretnega vedeli povedati redki znanci, ki so bili praviloma izobraženi bolj ekonomsko, ukvarjali pa so se z zunanjo trgovino ali čim podobnim. Sem ter tja mi je kdo navrgel besedo zakup (kar je po SSKJ deset let kasneje delovalo povsem verodostojno), a nekako nismo bili čisto prepričani, saj je zakup že takrat zvenel nekam cankarjansko zastarelo. V finančnem in poslovnem svetu osemdesetih let pa so se stvari dogajale 300 na uro.
    Kmalu zatem pa se je zavrtelo tudi pri nas. V takem revolucionarnem vzdušju seveda zakupa nihče ni prepoznal, kaj šele da bi ga hotel izkopati iz pozabe in zloščiti patino z njega. Jok, menedžerji tega ne rabijo. “Sej so ja totalni profesionalci. Glih tko ket tisti, k’so nam začel certifikate kupvat pa lizing prodajat na spredna pa tud tazadna vrata.” Oni so te spake privlekli v našo dolino solz, mi smo bili pa množično tiho.
    Zato trdim, da ni šlo za potrebo po poslovenjenju nove besede, ampak le za uporabo stare in nekoč že redno uporabljane. No, tako sem jaz začel gojiti to svojo zamero in si omislil vzvod za občasno popravljanje samopodobe (prosto po Alcessi). Seveda moram nevarnost, da jih zaradi te poze kdaj dobim po tintari, vzeti v zakup! 🙂
    Nazadnje se povsem strinjam, da pravila so in jih je treba spoštovati (CD-). Lepo bi bilo, če bi enako doslednost uporabili tudi pri rabi večjega dela slovenskega besednega zaklada vsaj v uradni rabi.
    Zanimivo mi je bilo v zadnjem času poslušati ali sodelovati v nekaj pogovorih o pomenih besed posojilo/kredit in jamstvo/garancija. Poznam namreč ljudi, ki trdijo, da je posojilo nekaj prijateljskega brezobrestnega, kredit pa je poslovni odnos, ki ima svojo ceno. In da je garancija nekaj brezpogojnega, obveznosti iz jamstva pa naj bi bile manjše ali vsaj diskutabilne. Ne, nismo se poenotili. 🙂

  • alcessa

    Bimbo, sori, nič te nisem nakurila… Dovoli, da razložim: vzgojena v protestantskem okolju sem se pri 28-ih preselila v veliko protestantsko državo, ki se ji reče Nemčija. Poleg tega, da je folk tukaj ravno tako suhoparen kot jaz, zelo radi debatirajo in to do daske, kar mi paše, ker to rada počnem. Skratka, sem bolestno direktna, ker obožujem dobre debate, ne mislim pa žaliti – zanima me tematika sama, ne pa moja oseba in tudi pri sogovorniku me zanima, kaj pravi in kaj se da iz tega sklepati. Če mi prideš z dobrimi protiargumenti, bom zapredla 100 na uro… 🙂

    Hvala za razlago lizinga, škoda, da se slovenski izraz ni uveljavil, strinjam se s tvojim opisom razlogov.

    Po poklicu sem prevajalka in pri svojih prevodih trmasto iščem oz. uporabljam slovenske izraze, se pravi, da imava nekaj skupnega.

    Kadar pišem zapise na blogu, je vse skupaj odvisno od trenutnega stanja. Moj blog ni 3-jezičen zato, da bi se delala frajerko, temveč zato, ker to rabim. Ravno tako blog potrebujem za to, da te jezike uporabljam v bolj standardni in v bolj pogovorni različici. Kadar se počutim sproščeno, sem sposobna napisati nikalni stavek s tožilnikom in ga pustiti, da ga vsi vidite.

    Tega nikoli ne počnem v svojih prevodih.

    Kolikor vem, obstaja objektivna razlika med garancijo in jamstvom: garancija so pogoji, ki jih prodajalec (pravna oseba) ponudi kot del kupoprodajne pogodbe, ki se (samodejno oz. z izrecnim strinjanjem kupca) sklene z nakupom njegovega izdelka. Jamstvo so splošne zakonske določbe, ki urejajo pravice in dolžnosti vsakega prodajalca in kupca in veljajo neodvisno od garancije prodajalca ter se določajo na EU-ravni. (če znaš nemško, glej tuki)

  • Bimbo

    Alcessa, nimam problema ne z debato, ne s protestanti, židi, muslimani… Važno je, da takole na daljavo po možnosti še pred kakšno katastrofo nerazumevanja skužim, kdo je šarf in kdo je občutljivček. 🙂

    Tile dvomi o garanciji so zanimivi in še danes bom prebral, kaj pravi nemška Wiki. Prav od ljudi, ki delajo z Nemci sem prvič slišal za razlikovanje med tema pojmoma. Morda mi velja pogledati še v druge jezike… Po drugi strani je pa zanimivo tole nedavno pojasnilo, ki je bilo objavljeno v Dnevniku: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042330048.

    Vrag je, ker so številni izrazi zelo vezani ne le na jezik, ampak tudi na poslovno, pravno in še kakšno prakso določenih držav ali okolja. Zato se je treba zakopati ne le globoko v slovarje, ampak tudi v kakšno drugo literaturo. Pri tem pridejo zelo prav večjezičnost, široke izkušnje (na tujem) in zvedavost.

    Vsekakor se še priporočam za tovrstne zapise, ker jih rad berem in se iz njih vedno naučim kaj novega, pa tudi starega in pozabljenega. Tvoje povezave na slovarje in podobne strani so mi tudi že prišle prav.

  • alcessa

    Jou. Kot gostiteljica pač moram povedati, da smo na tem blogu “občutljivi” le, kadar to izraža željo po več informacijah oz. nadaljevanju debate, torej bolj v retorične namene (poza!), za spodbujanje odziva, ne pa kot osebna reakcija na sogovornika.

    Se pravi, da ti rade volje ponudim vsakršno informacijo, ki ti bo olajšala bivanje tukaj.

    Moja razlaga garancije in jamstva se nanaša le na komercialno situacijo, kjer nekdo nekomu nekaj prodaja. Prodajalec je po zakonu odgovoren za napake (pri izdelavi in materialu), ki obstajajo v trenutku prodaje oz. nakupa (jamstvo), lahko pa kupcu kot del vsakokratne pogodbe ponudi še dodatna zagotovila in storitve (garancija), ki pa niso predpisani po zakonu.

  • Špela

    Prosila si me za še kak primer napačne rabe opuščaja. Tale je kar zgodovinski, čeprav gre za angleščino – same objave niti ni treba brati, prava veselica se namreč začne pri 7. komentarju, ko si komentator drzne pripomniti, da ima dekle v naslovu bloga napako;

    http://vrtnici.blog.siol.net/2008/02/06/blogos-je-umobolnica/

  • alcessa

    Umobolnica, pa res…

  • Špela

    Ja… le kaj smo potem mi, Siolovi blogerji? 🙂

  • alcessa

    🙂 Odvisno od vsakega posameznika. Bi rekla, da so vaši obiskovalci pogosto bolj psihotični od povprečnega Siolovega blogerja…

%d bloggers like this: