Moderni časi :-(

V biokišti sem danes našla tudi članek o pridobivanju jajc in kokoših nesnicah na kmetiji, od koder dobivava bio jajca. V članku je med drugim pisalo tudi:

– Kokoši ne krmimo z ribjo moko, barvili ali industrijskimi dodatki k prehrani.

– Kokošim ne odrežemo kljuna, ker nam tega ni treba, naše kokoši imajo dovolj prostora in niso agresivne.

– Naše kokoši živijo v prostorih z naravno svetlobo in smejo iti ven, pa ne samo manjša alibi skupinica, temveč vse. Zunaj imajo tudi dovolj prostora za gibanje.

– Naše kokoši niso svetovni prvaki v količini jajc, so pa njihova jajca okusna in zdrava.

Priznam, še pred kakšnim mesecem ali dvema sploh vedela nisem, kaj vse industrija zahteva od nesnic in od kod prihajajo moja jajca. Da jih strpajo v majhne luknje, kjer se ne morejo gibati in postanejo agresivne, to sem vedela, ampak rezanje kljunov in krempljev, dajanje antibiotikov, krmljenje z industrijsko hrano sumljivega izvora, kratka življenjska doba in industrijska smrt takoj, ko se število znesenih jajc zmanjša… Fu.

Pred kratkim smo lahko prebrali, da so takšni ultrajajčnonosni obrati v Nemčiji propadli, ker potrošniki nočejo kupovati jajc kokoši iz zapora. Lepo, ne da?

Problem je v tem, da kokoši na prostosti ne znesejo dovolj jajc, da bi nahranile celo Nemčijo, zato jajca moramo uvažati. Pri tem pa najbrž ni pomembno, ali uvažamo jajca zaporniških nesnic ali jajca polsvobodnih kokoši, glavno, da jih je dovolj za vse.

(Približno tako zgleda tudi najbolj verjetna rešitev za nuklearke. Dajmo jih zapret, potem pa bomo po tihem uvažali elektriko od drugod, iz držav, ki svoje nuklearke še imajo… 😦 )

Kakor koli že, vesela sem, da “moje” kokoši niso v zaporu, ampak se pri delu gibljejo, tako kot jaz. 🙂 Jajca imam sicer rada, vendar le, če jih redko jem, da so res v užitek. Torej nobenih kuhanih jajc za zajtrk (in nobenega zajtrka, itak), tudi na oko bolj redko, čeprav so ravno takšna najboljša. Včasih palačinke ali kakšen kolač…

Skratka, drage svobodne bio kokoši nesnice, v vaših jajcih midva maksimalno uživava, zato jih ne potrebujeva preveč, hvala zanje.

standard, ki pa bo v EU od 2012 naprej prepovedan

(vir slike)

Advertisements

24 responses to “Moderni časi :-(

  • Nika

    Ja, grozna je tale reč s kurami.
    Najhujše se godi tistim iz baterijske reje – to pomeni, da so ‘spravljene’ v nekakšnih mrežastih zabojih, velikih meter krat meter, ena kišta nad drugo (kakci tazgornjih padajo taspodnjim na kljun!?)…
    In največ jajc je ravno iz baterijske reje… Bruh! Tale misel mi je zelo pogosto bingljala po možganih v teh blaženih velikonočnih dneh. Jajca teh kur so res solze… kurje solze.
    Še dobro, da ne maram jajc in sem divjakinja, ki ne šlivi praznikov…
    Za ostale člane pa tudi mi kupujemo bio jajca svobodnih gospa kokoši.

    • alcessa

      Nika, to niso kletke meter krat meter… Vsaka kokoš ima na razpolago kletko ali prostor velikosti približno enega A4-papirja, tako da še kril ne more iztegniti.

      • Nika

        No, super. Pa naj še kdo reče, da nisem optimistka…
        Glede kontrole nad porabo jajc v živilski industriji pa: imamo nekaj malega kontrole – pač imamo možnost, da ne kupujemo izdelkov, ki vsebujejo jajca. Jaz sem precej mahnjena na te zadeve…

  • PF

    Enako pazim, da kupujem jajca iz bio-reje, kjer preberem, da so nesnice svobodne, na prostem. Enako (zato) sem zmerna uporabnica jajc (kot tudi druge hrane).

  • alcessa

    Škoda samo, da največ jajc porabi živilska industrija in da nad temi sploh nimamo nobene kontrole…

  • šuši

    grdo dela ta živilska industrija. Mi dobimo najbolj bio jajca – iz kmetije, kjer se kure pasejo okrog hiše. Sicer pa mi kupljena jajca smrdijo na daleč. Jem pa jih kvečjemu enkrat na mesec.

  • alcessa

    300 m2 – to je najmanjša površina, na katero še spravijo kokoš nesnico.

    300 kvadratnih centimetrov pomeni… 10 krat 30 ali 15 krat 20 centimetrov. EU je leta 2003 priporočila najmanj 550 cm2, se pravi, recimo 18 krat 30,5 cm ali podobno (samo ugibam).

    Nova zakonodaja, ki bo veljala v vsej EU, zahteva najmanj 750 cm2, od tega 600 cm2 uporabne površine, 150 cm2 pa za hrano.

    ZMOTILA sem se. Format A4 = 625 cm2, naše kokoši pa imajo polovico te površine, torej A5. A5 prostora!

  • Sandra

    Vedela sem, da so kure stlačene v kletke in da jih do določene mere pohabijo ter nafilajo z antibiotiki, da stvar sploh deluje, ampak nikoli si ne bi mislila, da kokoši utrpijo toliko gorja, kot so zabeležili v vajinem zabojčku.

    Mi kupujemo jajca na eko tržnici, kar pomeni, da prihajajo izpod ritke dvoriščnih kokoši. Res pa je, da mi jih včasih zmanjka in takrat so na vrsti tista od najboljšega soseda. Imamo obdobja, ko radi jemo jajca v kakih fritajah, in obdobja, ko se po par mesec ne dotaknemo jajc.

    Poznam pa gospoda vetrinarja, ki je nekaj časa opravljal kontrole v klavnicah in bil zgrožen nad tem, kaj tam delavci počnejo s kravami, preden gredo v zakol. Prebadajo jim oči. Menda je čisto ven padu in jih nahrulu, oni so pa odvrnili, da je itak vseeno, ker bodo te krave itak čez minuto že mrtve. Vsakič se mi želodec obrne, ko se spomnim.

    Kljub takim zgodbam še vedno ostajam mesojed. Pazim pa, da ga več kot trikrat na teden ne jemo. Zato jaz osebno na naši eko tržnici pogrešam mesne izdelke. Nekaj malega jih sicer je, ampak premalo. Bolj kake salame, kar mi skoraj ne jemo. Ostalega pa ni.

  • alcessa

    Pred kratkim sem videla dva filma na temo reje živali in trpljenje se začne že pri sladkih majhnih piščančkih in se nikoli ne neha.

    Kot sem izpostavila zgoraj, ima Nemčija probleme pri oskrbi z jajci, ker so prepovedali najizdatnejši vir, to so kletke, zato se jajca kupujejo drugje. Najbrž tudi iz baterijske reje.

    Kar se večje živine tiče… obstajajo celi dosjeji delavcev v klavnicah, ki brez težav povejo, da živali mučijo… Odrežejo jim dele telesa, posiljujejo jih s predmeti, če jih z el. šokom ne omamijo dovolj, jih odrejo in režejo žive, tepejo, brcajo in strašijo pa jih itak redno. Ti “mesarji” pravijo, da v teh obratih dan za dnem izgubljajo občutek, da delajo z živim bitjem.

    Zanimivo bi bilo vedeti, v kakšni meri je v Sloveniji še moč kupiti meso netrpečih živali – s tem ne mislim preprosto živali od kmeta, ker iz osebnih izkušenj vem, da na kmetijah ne koljejo bolj humano. Tisti, ki nimajo posebnega orodja, svinji prerežejo vrat in čakajo nekaj minut, da se neha dreti in hlastati za zrakom, to je vsa umetnost. Oziroma je bila, menda je to zdaj prepovedano.

    Vendar to ni bil članek o mesu, temveč o neizogibnosti določenih realitet, kadar hočemo preprečiti druge.

  • Nika

    No, saj… mesnopredelovalna industrija je spet ena (grozna) zgodba zase.
    Mene pa najbolj moti to, da se pogosto ljudi, ki o tem (spre)govorijo označuje za paničarje, paranoike, iskalce dlak v jajcu, pripadnike nekih sekt in podobno….
    Sama sem prenehala uživati meso, takoj, ko sem bila zmožna malo globljega mišljenja tj. pri 14ih letih. In že takrat se jih je našla cela vojska, ki bi dali premoženje, da bi le moteči-govoreči-opozarjajoči element utihnil in nehal trkati na njihove vesti…

  • Nika

    Jeah, I know… I’m so wise… and wide.

  • Nika

    Wajd wad debjelih jajc…

  • alcessa

    🙂

    (ko zgoraj omenjaš, da je vsak, ki opozarja na nečloveške razmere reje živali, takoj napaden kot paranoik ipd… – tole je zanimiva tema za razmislek)

    • nika

      Ja, se strinjam… zelo zanimiva tema.
      Ampak, saj to se vedno zgodi, ko nekdo opozarja na kakšno neprijetno in neugodno resnico…

  • Sandra

    Na to temo bi jaz pričakovala veliko več akcije s strani države in EU. Recimo več finančne podpore za ekološko kmetovanje, nasploh več priliva v državne blagajne za kmete in bolj naravne kmetijske proizvode. Da bi lahko vsa Nemčija ali pa Slovenija jedla ekološka jajca in da bi recimo mesna industrija imela večjo izbiro ekološkega mesa. To bi pomenilo večjo ekološko osveščenost in ljudje bi se počasi začeli vračati iz trgovskih središč k manjšim kmetom, kupovali zdravo in bolj kakovostno hrano, živali pa bi živele spodobno življenje. Al ne gre to tako?

  • alcessa

    Sandra, industrija pravi, da je intenzivno pridelovanje mesa, mleka in jajc nujno potrebno, ker drugače ne bi bilo hrane dovolj za vse. Pojma nimam, ali je to res, vem pa, da je točno ta industrija v ZDA zelo močan lobi in ji je uspelo uveljaviti skoraj izključno svoja pravila, tako na tržišču kot v zakonodaji!

    V Nemčiji je ekoloških jajc in mesa za tiste, ki brez težav plačajo več, menda dovolj, težava so diskonti, ki tudi hočejo svoje biopolice, pa potem pridelovalcem vsiljujejo svoje mini cene… Menda se 50 % jajc proda potrošnikom, ostalih 50 % pa jih porabi živilska industrija, pekarne ipd. Te industrijske stranke najbrž niso pripravljene plačati več (za bio jajca), ker so tudi same prisiljene zelo znižati svoje cene ali pa preprosto nočejo žrtvovati dobička. Seveda pa tudi biokmetij ni dovolj – tudi prostora ne, kjer bi jih lahko ustvarili (ker najbrž sosedi potem tudi ne smejo škropiti, ker bi neslo čez mejo ipd.) Najbrž tudi biokmetovalcev ni dovolj, v nasprotju z delavci v živilskih obratih.
    V Sloveniji se bo bio hrana še bolj razširila, ko se bo povečal trg zanjo – ne da? Predvidevam, da EU biokmetije spodbuja s subvencijami, vendar znajo biti tudi predpisi ostri.
    Ali pri vsem tem obstaja trend k zdravi pridelavi ali pa bo zmagala intenzivna industrija, ker na vzhodu glavo dvigajo poceni mesa lačne države, ki šele morajo dati skoz desetletja prenažiranja … to je tu vprašanje. Ne vem.
    Vsekakor je hudo, da moramo jesti ostanke živali, ki so trpele za nas, v imenu dobička njihovih lastnikov.

  • Sandra

    Razmišljam o tem zato, ker sem pred kratkim slišala izjavo afriške nobelovke, sicer ekologinje, ki je ostro kritizirala megalomazno sečnjo tropskih gozdov na našem planetu. Del te sečnje se izvaja tudi zato, ker je povpraševanje po mesnih izdelkih tako zraslo, da potrebujemo vedno več pašnikov. Njen nasvet je bil: nehajte jesti meso. Upam, da si ni zaradi te izjave zalužila Nobelove nagrade. Namreč, pričakovati, da bodo ljudje od jutri naprej prenehali jesti meso, je utopično. Tega pomoje ne bomo dosegli nikoli in nikdar. Treba je iskati drugačne prijeme za probleme, ki se zastavljajo. Zato sem zgoraj pisala o večjem deležu BDP-ja pri vlaganju v kmetijstvo s povdarkom na ekološkem kmetovanju. Tudi to se verjetno sliši utopično, ampak vseeno manj kot zahteva o neuživanju mesa. Ker ima prehranjevalna veriga tako močan vpliv tudi na okolje, se lahko problema intenzivnega kmetijstva lotimo z različnih front. In ker so zelene stranke vse bolj slišane, morda velja igrati prav na to karto. Seveda bodo vedno obstajale ogromne razlike med razvitim in nerazvitim svetom, ampak če nam nekaj v tem stilu ekološke osveščenosti uspe vsaj v Evropi, je to že precej velik uspeh. ZDA so zaradi gluposti svojega prebivalstva, ki jo skrbno držijo pod nadzorom, itak zgodba zase. Azija gre skozi fazo intenzivnega razvoja, tako da najbrž tudi odpade. Indija je revna, Afrika prav tako. V Evropi pa lahko začnemo z nečim pionirskim, kar bo morda nekaj desetletij kasneje zgled za ostale države po svetu.

  • alcessa

    Sandra, mogoče bi bilo najbolj pametno dogovor iskati nekje tukaj: meso naj bo dražje, da ga bomo jedli bolj redko, zato ga bo treba pridelovati manj. Res je, da je velik delež rastlin potreben za krmo živali in da bi bilo bolje, da jemo kar rastline same in zmanjšamo razširjanje poljedelskih površin, vendar pa ne verjamem, da na svetu ni dovolj prostora za vsaj nekaj mesa oz. pridelave. Tudi pred intenzivno, industrijsko pridelavo ga je bilo, čeprav ne za tako masovne potrebe.

    Naslednja stvar je, da bi bilo treba ostro preverjati in preučevati izdelavo nekoristne hrane in metanje hrane vstran. Živilska industrija v največji meri ne prideluje osnovnih živil, iz katerih mi potem skuhamo kosilo, temveč lifestyle izdelke z milijon variacijami na isto temo in z enim samim namenom: povečanjem dobička proizvajalcev… Nepotrebne smeti torej, ki nas zamastijo, zastrupijo in onesrečijo (da ne govorim o odpadkih) in za katere so največkrat potrebni mleko, jajca, meso in kup kemije. Vsi vemo, da veliko te poceni hrane pristane v smeteh, pri prodajalcih in potrošnikih, da se je poje preveč in to brez vsakršne potrebe ipd…. Proč s tem sranjem 🙂

    • Spina

      Drugi odstavek, točno tako! Ne pa se spravljat na moje mesojedstvo, ker ga ne dam! 😉 Nimam tako zelo rada mesa (škrob, po možnosti ocvrt, je veliko boljša droga), ampak ga rabim. Ljudje imamo različne genetsko določene metabolizme (kar primerjajte Eskime in Japonce, recimo), tako da kar povprek ukazovat, kaj se sme jest, ne gre.

      Svaka čast tistim, ki ločijo jajca. Kupujem vse sorte, največ talno rejo (ne bio), potem bio (plus talna reja), sem in tja, ko ni drugega, pa navadna (baterijska). Ne ločim po okusu ali čem drugem, pa če se na glavo postavim. Jajce kot jajce.

      • alcessa

        Na tem blogu ne preganjamo mesojedcev, kljub temu, da smo losi rastlinojedci…

        Sprašujemo se le, kdo potrebuje toliko trpečih živali in zakaj, pa do mesa še prišli nismo, ker smo se obesili na kokošja jajca 🙂

  • Spina

    Če se mi ne bi zdelo, da ste losi tudi miroljubni, ne samo rastlinojedi, sploh ne bi žokala v zadevo 🙂

    • alcessa

      he he… *smehljajegrizljampoganjke*

      Ta novim komentatorjem včasih kakšno stvar izrecno omenim, da vam olajšam komentatorsko življenje… Pred časom sem npr. Bimbotu razlagala, da je dobrodošel in da se samo temperamentno odzivam na stvari, ki me res zanimajo, vendar to ni osebni napad… Od takrat si res upa napisati marsikaj in to mi je zelo všeč. V bistvu sem jaz velika fenica svojih lastnih komentatorjev, pa ne povedati tega naprej 🙂

%d bloggers like this: