V Verdunu

Leta 1916 se Nemci odločijo, da je čas, da naredijo vtis na svoje nasprotnike v vojni, in si za demonstracijski oder izberejo Verdun. Mesto na vzhodu je sicer simboličnega pomena za Francoze in njihovo dolgoletno upiranje ozemeljskemu apetitu vzhodnega soseda, nima pa dobrih prometnih povezav, poleg tega ga je francosko vojaško vodstvo kar malce zanemarilo, kot v tistem obdobju vojaško manj pomembnega.

Nemci torej sklenejo, da je oder primeren in napadejo 21. februarja 1916. 10 mesecev pozneje, 20. decembra 1916, je boj končan. Vmes je potekala za tiste razmere precej “industrializirana” borba: vojake so na bojišče vozili in jih zvečer prepeljali v bolj mirna ozadja, Francozi so jih tudi redno izmenjevali za nove, obe vojski sta sčasoma zamenjali dele uniform, ki so bili preveč vidni (rdeča barva pri Francozih, konica na “Pickelhaube” pri Nemcih) in torej nefunkcionalni, organizacija oskrbe, transporta in medicinskih storitev se je nenehno razvijala in izboljševala, medicina sama je doživela razvoj, predvsem na področju množičnega cepljenja, amputacij ter presaditev, orožarska industrija se je trudila najti rešitve za konkretne težave…

Umrlo pa je tudi več kot 300.000 ljudi. Vojakov in civilov, na obeh straneh.

In na francoski strani je bilo izbrisanih kar nekaj vasi, ki danes nosijo naziv Villages détruits in uradno še obstajajo ter imajo župana, od njih pa so ostale le tiste majhne, okrogle gomile, ki nastanejo, ko so bombe končale svoje delo in je trava dobila priložnost za rast.

Območje okrog Verduna je danes predvsem spomenik, ki želi pričati o tistih časih in svariti o prihodnjih, kar se mene tiče, uspešno. Kar se odgovornih za vse poznejše vojne in borbe tiče, ne tako zelo, ne da.

Prilagam nekaj fotk:

Ogledala sva si roza označene dele

Te zelene gomilice je pred več kot 90 leti v pokrajino zbombardirala vojska. Danes nas znaki na tem območju svarijo, da naj ne zapuščamo poti: iz spoštovanja do mrtvih, ki še ležijo pod rušo, in zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo neeksplodirane zadeve, tudi tam...

V uničeni vasici Fleury so optimistično postavili cerkev Naše gospe Evrope 🙂

Gomiličasto pokrajino pa na veke vekov opazujejo tudi takšni gromki obrazi - strelski bunkerji.

Pretežno podzemna trdnjava Fort de Douaumont kot pomemben člen obrambe

Notranjost trdnjave - zelo vlažna klima, slabe sanitarije in neznosen hrup ob obstreljevanju, vendar tudi skoraj neprebojni zidovi in še eno nadstropje spodaj, za boljše skrivanje. V trdnjavi so v stene zabetonirana tudi trupla ubitih francoskih in nemških vojakov, ki so trdnjavo izmenjaje zavzeli.

Vojaška spalnica

Narava si trdnjavo počasi prisvaja nazaj. V večini prostorov so tako nastali stalaktiti (zgoraj) in stalagmiti in čez milijon let bo to le še ena kraška jama... Apnenec pa ni edini, ki trdnjavo hoče zase.

V njej živi tudi veliko število lastovk, ki niso prav nič plašne.

Ossuaire de Douaumont - Kostnica s stolpom. Kosti francoskih in nemških vojakov so dali na kup in jih pospravili v klet, kjer jih lahko vsak gleda skozi okna. Seveda samo pri okostjih, ki so jih našli, vsa ostala pa so neuničljiv del pokrajine... Nekje v 80ih sta Kohl in Mitterand sklenila, da bosta Francija in Nemčija postali dobri prijateljici in sta to obeležila s tablo na tej kostnici. Pred zgradbo se nahaja ogromno dvodelno pokopališče z belimi križi.

Levi del pokopališča, gledan iz stolpa kostnice.

(BTW: Blogerski kolega Domovoj je pofotkal Soško fonto.)



7 responses to “V Verdunu

  • nika

    Takale pokopališča, kaverne, kostnice, granate… so mi kot posočanki zelo domača.
    Kar se pravzaprav sliši grozno.
    Ampak kaj hočeš – ko se ti v življenju zgodi, da na vrtu za hišo izkoplješ glavo granate, se takoj razblini ideja, da je vojna nekaj oddaljenega in preteklega…

  • alcessa

    Nika, meni so bile nekaj povsem novega… Kar ostaja že od prej, je neumen pogled in vprašanje, zakaj je tega treba bilo – vseprisotno.

    Ups, kaj se je zgodilo z glavo granate potem? 😯

  • Sandra

    Hm, take kraje nosiš za vedno v spominu.

  • nika

    Nič. Imamo jo na vrtu, namesto vrtnega palčka.
    Poleg merilca radioaktivnega sevanja, ki ga je verjetno tam izgubil kakšen vojak JNA, ko je robutal naše breskvice.

    Jaz veliko bolj zaznavam druge posledice te vojne tj. ogromno, ampak res ogromno primerov rakavih obolenj(uradna statistika o tem nič, ampak nekaj smrdi). Nič čudnega, glede na to, koliko granat in strupov je bilo tam okrog razmetanih. Nekje se to mora poznati…

  • domovoj

    Potikal sem se bil svoje čase tudi okrog Maginotove linije. Impozantna, čeprav neuporab(lje)na zadeva. 😕

  • alcessa

    Ja, tudi to je pomemben vidik 🙂 … Recimo, tale zgornja trdnjava ni bila dovolj praktična, tudi zato so jo Francozi najprej predali brez boja… Marsikaj je (posebej po 1871) najbrž nastalo kot signal, da se bodo branili, pa se potem ni izkazalo za dovolj dobro (problemi s prezračevanjem v bunkerjih ipd.)..

%d bloggers like this: