Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije

Vau.

Das ist das erste Mal, dass ich mich politisch auf den Kopp gehauen fühle.

Ideologisch muss ich meinen ersten blau gemützten und rot behalstuchten Tod schon in der Grundschule erlebt haben, weltanschaulich wohl in regelmäßigen Abständen seit Anno Tabak, aber der Politik entzog ich mich, weil ich sie für einen Quasi-Lebensbereich hielt. Mit einer ähnlichen Daseinsberechtigung wie die gelbe Presse und die meisten Frauenzeitschriften.

Und dann geht frau einmal, zweimal wählen und schwupps! interessiert sie sich auch für Politik.

Und dann kommt ein gleichaltriger Minister einer (gutt)bürgerlichen Partei, deren Schwesterpartei frau auch schon mal gewählt hat und die früher mal angeblich für Anstand, harte Arbeit und Ehrlichkeit stand, und da steht er also und sagt, er hätte unbewusst geistiges Eigentum anderer übernommen. Auf, sagt man, 70 % der Seiten in seiner Diss. Und droht mit strafrechtlichen Konsequenzen, sollte jemand behaupten, er hätte vorsätzlich gestohlen.

Und ein nicht unwesentlicher Teil der Bevölkerung ist der Meinung, auf die paar Fußnoten käme es nicht an. 😯

Böse, wer dabei keine Witze liest.

Fragt ein Praktikant im Verteidigungsministerium: Wo ist denn hier der Kopierer? Antwort: Der ist auf Truppenbesuch in Afghanistan (Quelle).



Vau.

To je prvič, da se počutim, kot da bi me nekdo politično udaril po buči.

Ideološko sem verjetno svojo prvo modrokapično in rdečerutkasto smrt doživela že v osnovni šoli, svetovnonazorsko najbrž v rednih presledkih od kdovekdaj, politiki pa sem se umikala, ker sem jo smatrala za kvazi področje življenja. S podobno pravico do obstoja kot žuta štampa in večina ženskih revij.

In potem gospa gredo enkrat ali dvakrat volit, boing!, pa se gospa zanimajo tudi za politiko.

In potem se pojavi minister istih let, član (plemenito)meščanske stranke, njeno sestrsko stranko so gospa enkrat že volili, prej je menda predstavljala dostojnost, trdo delo in poštenost, dečko torej stoji tam in pravi, da je nezavedno prevzel intelektualno lastnino drugih. Na, tako pravijo, 70 % strani v njegovi disertaciji. In grozi s kazenskopravnimi posledicami, če bi kdo trdil, da je naklepno kradel.

Nebistveni del prebivalstva pa je mnenja, teh nekaj footnotov pač ni pomembno. 😯

Zlo misli, kdor pri tem ne prebira vicev.

Vpraša praktikant na nemškem obrambnem ministrstvu: Kje pa je tukaj kopirc? Odgovor: Šel je obiskat vojake v Afganistanu (vir).

Advertisements

14 responses to “Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije

  • Sandra

    Jung bi rekel, da se njegovo razmišljanje sklada s kolektivno zavestjo določenega naroda – ali pa kar ustrojeno miselnostjo zahodnega sveta – in da mu je prepisovanje narekovala njegova podzavest, kjer se je z leti kopičilo vse tisto, kar je mladi mož nekje prebral, slial, videl.

    V bistvu ni kriv. Je žrtev kolektivne zavesti Zahoda. Tisto, kar je napisal že nekdo drug pred njim se je pretihotapilo v njegovo podzavest in se preko sanj odrazilo v resničnem življenju. Dečko je čutil le neizmerno potrebo, da potrdi vse tisto, kar je že bilo povedano. Kajti zahodni svet pač razmišlja po točno določenem kalupu. Mar ne? 😉

    • alcessa

      Ja saj v tem je moj problem! 😦

      Ne gre toliko za enega človeka, temveč gre za princip, ki ga ta človek predstavlja. Plitkost, neumnost in požrešnost dobro poznam še iz našega svetega socializma in kar nekaj časa sem mislila, da se bo z novo družbeno ureditvijo tudi zame vse spremenilo. Saj se je, nimam kaj jamrat: na primer dejstvo, da nisi več avtomatsko sovražnik naroda, če razmišljaš preveč po svoje in se avtomatsko ne priklanjaš diktatu večine (in režima). Dandanašnji si samo pripadnik (kao neumne) manjšine, s čimer sem pripravljena živeti, itak je to stalnica v moji biografiji in drugače ne znam.
      Potem pač opaziš, da je tudi zahodni svet oz. kapitalizem prežet s temi istimi pojavi. OK, še vedno imam možnost odločitve, čemu se bom čutila pripadno.

      Ampak … Kljub vsej kapitalistični plitkosti in požrešnosti je Nemčija že tako dolgo bogata država z ukoreninjenimi demokratičnimi vzorci in institucijami, da obstaja precej možnosti izbire opcij, ki so primerne lastni osebnosti. In ko se tega enkrat zaveš, je iskanje teh opcij in njihovo podoživljanje pravi užitek. Recimo, da je tvoja izkušnja, da obstajajo tudi povsem normalni, nepožrešni ljudje, ki so jim pomembni predvsem dosežki in primeren odnos do soljudi in narave ipd., ne limajo pa se toliko na imetje ali status. Takih je tukaj precej, to je lastnost bogate kapitalistične družbe, da si lahko privošči tudi takšne ljudi.
      Če torej nekdo, ki javno pripada tej opciji, naredi takšno ogromno napako kot naš minister, mi je zanj lahko še naprej vseeno in strinjam se, da je deloval v skladu s tem, kar pozna in je ponotranjil. Problem je v tem, da se je cela stranka, ki kao stoji za neke vrednote, odločila, da bo tega tatu in hohštaplerja zagovarjala. S tem so nam jasno dali vedeti, da smo ZELO neumni, če hočemo, da naše življenje obsega neke določene vrednote, vsaj v primeru, da jih iščemo tudi v politiki oz. javnem življenju in pa seveda pri akademskih inštitucijah. To ne pomeni, da sem bila do sedaj naivna glede politike, to pomeni le, da nisem vedela, da je zaslepljevanje tako močno in prepad do realnosti tako velik.
      Tega marsikdo do sedaj ni vedel…

      UPDATE: Pozabila sem priznati, da naivno verjamem v to, da je študij namenjen tudi razvoju študentove osebnosti, ta naj bi se tako naučil analizirati, deducirati, reducirati, selekcionirati itd. in bi tako razvil svoj lasten miselni ustroj za srečevanje z realnostjo, ne pa postal še ena mentalna ovca, čigar življenjski napredek poteka le na zunaj in služi pridobivanju stvari in statusov ter jungovskemu sprejemanju vsebin iz okolice.
      Spadam med neumneže, ki dejansko verjamemo, da je treba življenje spoznati po svojih najboljših sposobnostih in da smo zato tukaj.

  • Sandra

    Kot prvo: hočem v Nemčijo!

    Kot drugo: midva z Jungom se povsem strinjava s tvojim prepričanjem, t. j. ”da je treba življenje spoznati po svojih najboljših sposobnostih in da smo zato tukaj” (note the quotation 😆 ).

    In kot tretje: tudi sama sem v fazi globokega razočaranja do politike. Namreč, v slovenskem političnem prostoru pripadniki pozicije in opozicije ostajajo na svojih položajih z dosmrtnim mandatom; nič se ne obrača na bolje; socialna država gre k vragu; revščina je iz dneva v dan večja (to se že zelo močno kaže na ulicah, kjer je vedno več brezdomcev in tistih, ki prosijo za drobiž) itd.

    Kar me pa najbolj skrbi, je to, da (p)ostajamo tretjerazredni evropski državljani, katerim so ob vstopu v EU obljubljali denarna sredstva, izboljšanje življenskega standarda in ostale pizdarije; na koncu nismo dobili ničesar – ali pa zelo malo – dali pa za naše razmere veliko. Predvsem v smislu širjenja prenasičenega evropskega trga, obrambe v zvezi NATO in še in še. Bilance kažejo, da Slovenija veliko več da za ”članstvo” v elitni družbi EU, kot pa od tam dobiva. Najbrž je edina dobra stvar uvedba evra. To nas drži nad gladino v tem trenutku.

    Jaz sem jih tudi dobila po buči, ko sem ugotovila, da demokracije pri nas ni. Ljudje (volilci) v Sloveniji smo samo lutke v rokah političnih in gospodarskih absolutistov. Obstajamo zgolj zato, da se obstoječi politični sistem in gospodarska smetana na nas napajajo.

    Jaz kot profesor z univerzitetno izobrazbo delam praktično zastonj, plačujem božjastno visoke davke, ki skrivnostno izginjajo v proračunski blagajni, in imam kao pravico zamenjati gnilo politično srenjo, ki se žal premika samo iz pozicije v opozicijo in obratno. Norost. Žalost. Beda.

    • alcessa

      Se strinjam, nad slovensko politiko ne moreš drugače, kot biti razočaran, isto velja za precejšen delež javnih ustanov.
      Kot korektiv se pojavljajo dejanja in odnos posameznih državljanov, ki so pač prisiljeni ukrepati v svoje dobro, čeprav zato uradno obstajajo institucije, in ki so pripravljeni tudi pomagati sočloveku, no, vsaj pomemben del populacije je, vsaj po mojih izkušnjah.
      Seveda pa vse to dejansko ni dovolj za obstoj človeku primerne družbe, kaj šele za razvoj prave demokracije. Vseeno obstajajo dobre paralele: v svoji kritični drži si torej tudi ti prisiljena svoje življenje (čustveno in razumsko) osmisliti po svoje, samo da se (lahko) osmišljanje v državi z “gnilo politično srenjo, ki se žal premika samo iz pozicije v opozicijo in obratno. Norost. Žalost. Beda.” 😈 nahaja na bolj eksistencialni ravni kot pri prebogatih severnih sosedih, kar pa pomeni, da je marsikatera težava (konkretna in miselna), ki jo moraš rešiti, lahko bolj banalna, kot drugje. Po drugi strani pa čisto ta pravi kapitalizem ob čedalje bolj skrčeni socialni državi dejansko pomeni večjo množico tistih, ki nimajo in ne morejo. Kar se tega tiče, so po mojih izkušnjah Nemci v “prekernih” odnosih manj nagnjeni k pritoževanju in bolj k iskanju rešitev, kot v Sloveniji (tebe izrecno izključujem iz tega, ker navajanje dejstev o svojem življenju in nestrinjanje z njimi ni avtomatsko že kar jamranje!), saj si lahko privoščijo večjo odsotnost statusnih simbolov (lastna nepremičnina, opicanjenost ipd.) kot njihovi postsocialistični sosedi. (prevod: boli Nemce, če se jim cel svet smeji zaradi belih zoknov v sandalih)

      Vseeno, Nemčije očitno nima več smisla jemati za vzor. 😦

      Predlagam Skandinavijo.

    • Bimbo

      “Jaz kot profesor z univerzitetno izobrazbo delam praktično zastonj, plačujem božjastno visoke davke…”
      Nja, Sandra, a ni tukaj notri skrit en majčken paradoks? 😉

      Ko sem že pri paradoksih…
      1. Splača se prebrati Senkovičevo kolumno v sobotnem Dnevniku o tem, kaj dobimo za članarino v OECD (http://bit.ly/gDGniI).
      2. Velja razmisliti, zakaj v danem trenutku ni bilo nikjer v občilih zaslediti vprašanja, kako si Slovenija lahko privošči (novo) članstvo v OECD, če še za članarino v OZN nima. Seveda, kjer ni vprašanj, ni odgovora.
      3. Velja razmisliti, zakaj ni odgovora niti tam, kjer so vprašanja. Na primer o poglobljenem večmesečnem prijateljskem sodelovanju med nalepšim predsednikom vlade in najboljšim ajzenponarskim menežerjem, da se zdaj vsi sprenevedajo o obstoju in genezi nekega računa (in opominov) za pol milijončka.
      3. Velja se pozanimati, katere knjige so v zadnjih desetih letih prebrali razni heroji slovenske politike, ko se niso ravno ukvarjali s svojimi telesno-fitnimi zadevami ali z arhivskimi retro-sestavljankami.
      4. Velja se tudi vprašati, kako na sončni strani Alp ravnamo v zvezi z akademskim plagiatorstvom, oziroma, ali se je v zadnjem letu kaj spremenilo. (Dnevnik: http://bit.ly/hpSbyV). Ne spomnim se, da bi pri nas kdo odstopil ali bi bil razbremenjen kakšnega naziva, ker so ga/jo zalotili pri gutenbergiranju.

      Najbolje, da odneham, saj samo prilivam olje na kres nezadovoljstva in se še bolj razburjam. Grem počet kaj produktivnejšega. 🙂

  • Sandra

    Dodajam: Kar me je pa povsem sesulo pred nedavnim, je bilo spoznanje, da kot posameznik lahko z miselnim in fizičnim garanjem pridem zgolj do razrešitve osebnih vprašanj (denarnih, moralnih, filozofskih). Ne morem pa se nikakor približati razrešitvi drugih širše političnih ali družbenih problemov, ker moj glas ne šteje nič.

    In to me je tako sesulo, da sem se zaprla v svoj mali kontemplativni svet in gledam na resničnost zgolj skozi zagrnjene zavesice. Hočem rečt, še naprej se trudim zagotavljati svoj maksimum članom svoje družine in najbližjim prijateljem, o vsem ostalem nimam možnosti odločanja. Resignirano. Ne-nemško. Slovensko. Ja, postajam Slovenka.

    (morda imam zato zadnje čase občutek, da je zrak v Sloveniji zame postal pregost in da bi bilo fajn it spet malo po svetu … vsak izgovor je dober 🙂 )

  • alcessa

    “Seveda pa vse to dejansko ni dovolj za obstoj človeku primerne družbe, kaj šele za razvoj prave demokracije. Vseeno obstajajo dobre paralele: v svoji kritični drži si torej tudi ti prisiljena svoje življenje (čustveno in razumsko) osmisliti po svoje, samo da se (lahko) osmišljanje v državi z “gnilo politično srenjo, ki se žal premika samo iz pozicije v opozicijo in obratno. Norost. Žalost. Beda.” 😈 nahaja na bolj eksistencialni ravni kot pri prebogatih severnih sosedih, kar pa pomeni, da je marsikatera težava (konkretna in miselna), ki jo moraš rešiti, lahko bolj banalna, kot drugje.”

    =

    “Kar me je pa povsem sesulo pred nedavnim, je bilo spoznanje, da kot posameznik lahko z miselnim in fizičnim garanjem pridem zgolj do razrešitve osebnih vprašanj (denarnih, moralnih, filozofskih). Ne morem pa se nikakor približati razrešitvi drugih širše političnih ali družbenih problemov, ker moj glas ne šteje nič”

    🙂

  • Robert

    Kleingeschwätzeltes kommentiert:
    Klar zieht’s Dich als Feministin ins Saudi-Arabien des Feminismus…
    Čvečkarije pokomentirane:
    Seveda te kot feministko vleče v Savdi-Arabijo feminizma…

    • alcessa

      Antwort/Odgovor: verstehe ich nicht/ne razumem. Wer ist hier Feministin?/Kdo je tu feministka? Und warum gerade Saudi-Arabien? / In zakaj ravno Savdska Arabija?

      • alcessa

        Tole sem ravnokar dobila :-):

        Geben wir unsere Kinder in die Kinderkrippe, sind wir Rabenmütter.
        Bleiben wir zu Hause, verkommen wir hinter dem Kochtopf.
        Verwenden wir Make-Up, tragen wir Kriegsbemalung.
        Verwenden wir keines, vernachlässigen wir unser Äusseres.
        Verrichten wir anspruchslose Arbeit, haben wir keinen Ehrgeiz.
        Erfüllen wir qualifizierte Aufgaben, sind wir mit unserem Beruf verheiratet.

        Zeigen wir Gefühle, sind wir Heulsusen.
        Beherrschen wir uns, sind wir Eisberge.
        Sind wir hilfsbereit, werden wir ausgenutzt.
        Kümmern wir uns nur um unsere eigene Arbeit, sind wir unkollegial.
        Sind wir sehr attraktiv, halten wir unsere Kollegen von der Arbeit ab.

        Sind wir es nicht, gelten wir als unscheinbar.
        Sind wir Powerfrauen, schimpft man uns Emanze.
        Sind wir angepasst, fehlt uns der Pfeffer.
        Sind wir intelligent, dürfen wir es nicht zeigen.
        Sind wir es nicht, müssen wir wenigstens attraktiv sein.

        Kommen wir mit Grippe in die Arbeit, stecken wir die anderen an.
        Bleiben wir zu Hause, legen wir uns wegen jeder Kleinigkeit ins Bett.
        Tragen wir Mini, stören wir den Arbeitsfrieden.
        Tragen wir Maxi, haben wir wohl Krampfadern

        Sind wir montags müde, lästert man.
        Sind wir taufrisch, lästert man auch.
        Gehen wir gerne aus, sind wir Partygirls, die saufen.
        Bleiben wir daheim, gelten wir als Mauerblümchen.

        Sind wir trinkfest, saufen wir alle Männer unter den Tisch.
        Trinken wir nichts, ist mit uns nichts anzufangen.
        Leisten wir viel, verlieren wir unseren Charme.
        Leisten wir wenig, verlieren wir die Stellung.

%d bloggers like this: