Ponedeljkovo receptovanje

Paradižnikova juha? Ja, ampak samo, če bo skoz in skoz paradižnikova.

Hm, a bi nekako uturila še malce Ayurvede?

Pa sem: što se hoče nije teško🙂

V 500 ml vode sem skuhala 1 sladek krompir (batato) in koščke suhega paradižnika, vse skupaj sem začinila po ayurvedskem receptu za bučno omako.

Potem sem na skuhano, začinjeno zelenjavo stisnila cele 200 g paradižnikove mezge iz tube. Iz diskonta.

Dolila sem vodo, po občutku, dodala malce smetane in juho zmešala s paličnim mešalnikom. Ko se je kuhala ene 5 minut, sem vanjo ubila dve jajci in vse skupaj 10 minut kuhala na majhnem ognju. Res je bila paradajzova. Pa dovolj začinjena (ayurveda) in sladka (batata) in tudi dovolj slana (paradižnikova mezga) …

OT: Takole pa zna zgledati moj prigrizek pred računalnikom, če imam kaj časa …🙂


13 responses to “Ponedeljkovo receptovanje

  • Spina

    Ha ha, če imajo najini recepti kakšno stično točko (v tem primeru jajce), potem imajo še tisoč nestičnih🙂 Suhi paradižniki, mezga iz tube? Ne bi se spomnila v sto letih.

    In dobro, da si me spomnila, da imam nekje še en ogromen sladek krompir. Uganka današnjega kosila je že na pol rešena!

    Poskušam se tudi spomniti, če sem kdaj brala tega Flauberta, pa se ne morem, čeprav bi ga skoraj morala. No, tudi če sem ga, je očitno tako, kot da ga ne bi😉

    • alcessa

      Suhi paradižniki so mi ostali od valentina, sem mislila, da jih bom porabila pri kakšni slastni jedi, pa potem v bistvu nisva kuhala, ker sva gledala LOST.🙂 Drugače pa jih kdaj dam tudi v olivno olje in jih potem uporabim kot dodatek.
      Za mezgo sem pa tudi jaz porabila kar nekaj časa, da sem prišla nanjo. Kečap imam sicer rada, ampak ne preveč, ker je presladek ali ker ni ničesar, k čemur bi pasal. Mezga pa je res paradajzasta … Včasih kupim tudi bio izvedbo (brez soli), ampak bolj redko.

      Flauberta v bistvu ne maram (ne maram ne madame Bovary, pa tudi Ane Karenine in kar jih je še babjih romanov), ampak … zadnje čase sem prebrala kup knjig o Karthhagi (vse od Haefsa) in moj mož je nekje našel priporočilo, da je tudi Salambo vredna branja – res je. Sicer to pomeni, da spet berem o krvavih spopadih, ampak … ker pred to bralno manijo o Karthagi nisem vedela nič, sem še vedno precej radovedna, kaj se piše o tem mestu – glede na to, da zgovornih zgodovinskih virov niti ni toliko.

      • Spina

        Em … ob tvojih namigih se mi nobena lučka ne prižge. Če se tole brala, potem sem pozneje res preveč dojila, ker je moj spomin res bogi. Kar sem itak vedela, ker sem pred kratkim znova prebrala Ana Karenino, ki je ti ne maraš, in je bilo, kot bi jo prvič. (Saj je šla meni tudi kar precej na živce. Kera kokoš.)

      • alcessa

        😆 Točno tako. Kokoši imamo radi samo, kadar so karikatura naše podalpske domovine, ne da?

        Nisem profi, ma me ne bi čudilo, če ta knjiga ne bi bila precej neznana…

  • Spina

    Znana ali neznana, ne boš verjela, kako me zdaj žre, ker ne vem, ali sem jo brala ali ne😉 Od svojega 14. leta si zapisujem vse knjige, ki jih preberem, ampak zvežček izpred leta 2000 je nekje v Sloveniji, pri tem pa niti ne vem, kje. Če jo grem še enkrat brat, mi itak ne bo pomagalo, da bi se spomnila, kot smo videli že pri Ani Karenini. (Samo še to o AK: mislim, da je Tolstoj tu izvedel trik: naslovno junakinjo najprej prikaže kot blazno fino in lepo in urejeno, pa potem počasi propada in bedno krepne zaradi lastne nezrelosti. Potem imamo pa Levina, ki je ves nesrečen in skrupulozen in zakompleksan, no, pa mu na koncu prav fino zlaufa. Meni je bil vsekakor on resnični glavni junak, ne glede na naslov.)

    • alcessa

      Včeraj sem ravno prišla do posebej krvoločnega mesta in prenehala brati … mogoče pa te tvoj duh brani pred knjigo na ta način, da ti ne dovoli, da bi se spomnila nanjo?🙂

      Jaz tudi precej pozabljam, ampak to se mi zdi fajn, ker potem knjige, za katere se vsaj spomnim, da so mi bile kdaj všeč, berem še enkrat. Ali dvakrat ali … Praktična zadeva, če človek bere le kupljene knjige – zakaj bi se ostanek življenja na njih nabiral prah?🙂

  • Spina

    Mene pa dostikrat knjige, ko jih ponovno berem po petih ali desetih letih, razočarajo. Verjetno zato, ker postajam vedno bolj zahtevna in imam vedno boljši okus😉

    A v knjižnico pa ne hodiš, samo kupuješ knjige?? (Jaz se trudim ravno obratno, čim manj kupovat. Res pa je, da ne kupujem elektronskih knjig.)

    • alcessa

      Nimamo dovolj dobre knjižnice – je majhna in ne preveč zanimiva. Poleg tega so se enkrat pretvarjali, da nisem podaljšala po telefonu in mi zaračunali zamudnino, kar me je še bolj odvrnilo.

      Ja, midva vse knjige kupiva (tudi rabljene), ravno tako filme. Itak, da bo pri selitvi škripanje z zobmi, ampak to je ena tistih stvari, ki jih počnem že od nekdaj. Knjige in lončnice morajo biti v mojem bivališču, drugače je … brezosebno. O elektronskih knjigah tudi sanjam (na njih se ne nabira prah), ampak napravo bom kupila šele, ko bodo na voljo knjige v več jezikih.

      Res je, nekatere prav fajn razočarajo, ko jih bereš čez leta …

      • Spina

        Škoda za knjižnico. Sama tukaj hodim v dve: ena je blizu, tu si sposojam nemške knjige. Ker berem bolj nezahtevne stvari in počasi, je čisto v redu. V bolj oddaljeno (večjo in bolje založeno) grem pa po kaj bolj specifičnega, pa po angleške in francoske. Kupujem pa samo take stvari, ki jih v knjižnicah ni: o jogi, o norih dietah (paleo) itd.

        Knjige selit je res zoprno, ker so težke. Mi smo jih večino pustili v Sloveniji in jih v bistvu ne pogrešam. Potem se vprašam, zakaj jih sploh imam. Ker so videti lepe v ikeinih knjižnih omarah? Enkrat, ko me bo spet zagrabila minimalistična mrzlica, bo vse šlo🙂

      • alcessa

        Ja no, če živiš na vasi, plačaš manj najemnine, zato pa moraš financirati druge stvari. Recimo prosti čas.🙂

        Eden od najpomembnejših razlogov za najino zbiranje knjig je tudi dejstvo, da tako lahko zadostiva trenutnim potrebam: postavim se pred polico in enostavno vzamem knjigo, ki mi najbolj paše (t.i. zapping za nelastnike tv-ja😀 ). Ker praviloma pozabim vsebino, je to skoraj tako, kot bi jo brala prvič🙂

        Za selitev knjig sicer obstaja dobra finta: v kartone jih je treba zapakirati skupaj z oblačili, da vse skupaj ni pretežko. Če takole na hitro seštejem težo omar, miz, crosstrainerja ipd., moram priznati, da so knjige še najmanjši problem, ker jih ni treba najprej demontirati.

  • Spina

    Meni se pa zdi prosti čas v velikem mestu veliko dražji. Na vasi prebereš kakšno knjigo (iz knjižnice bližnjega mesta), malo delaš solo jogo, greš v gozd laufat ali na sprehod. Kakšni loleki pa pa bili, če ne bi tu v Berlinu šli v vse te muzeje in galerije in opero in na suši in na polže in tudi v božjastno velikega Dussmana ne moreš it samo gledat, tudi jaz zdaj kupujem zaradi tega precej več knjig kot prej.

    Tako smo pa tudi mi pakirali: na dno škatel knjige, po vrhu pa lažje stvari. Ja, demontaža in ponovna montaža😦 Dobra stran je, da na koncu popolnoma obvladaš svoje pohištvo. Slaba pa ta, da seveda ne shranjujemo navodil za montažo in smo jih iskali kot norci. Dobro, da se na internetu vse najde.

    Kaj če bi jaz zdaj počasi nehala kokodakat po tvojem blogu … Glava me boli in nič nisem naredila in torki so najbolj bedni dnevi v tednu sploh. Grem vsaj v trgovino po banane za svoj trop opic.

    • alcessa

      Ja pa res… na vasi zna biti ceneje. Čeprav, če bi res hodila v knjižnico v najbližjem mestu, bi za pot vsakokrat plačala 4 evre + ustrezen delež članarine + izpad dohodka za čas, ko nisem doma in ne delam.

      Velika mesta imajo res boljšo ponudbo, tudi za nas take, ki nas opera, gledališče, suši, polži … ne zanimajo sploh.🙂

      Meni gre že zdaj cel ta teden na živce. Skoz visim na novicah iz Japonske, delam in kolnem lepo vreme zunaj. Tako da, upam, da uživaš brez interneta🙂

  • Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije « moosings

    […] teden sem se s soblogerko Spino iz Berlina na svojem blogu pogovarjala o tem, ali si je bolje knjige sposojati ali jih kupovati, kaj se zgodi pri selitvi in ali ne bi […]

%d bloggers like this: