Na sodišču

Ne vem, ali sem to že kdaj javno priznala, ampak dejstvo, da jaz nisem tudi literarna prevajalka, ta svet naredi veliko pametnejši, primernejši in torej lepši.

Pustmo stat, kako gibčen je moj izrazoslovni svet in kakšne vrste književnih del bi še za silo spraskala skupaj, največja prepreka je dejstvo, da se ne maram preveč poglabljati v tuje osebnostne panorame. Vdor v druge ljudi mi je od neke meje naprej enostavno osebnostni tabu, kar pa pomeni, da bi književnost bila sposobna prevajati samo na eni taki dokaj leseni ravni, saj avtorja enostavno ne bi hotela dokončno in na svoj subjektiven način presvetliti in pretvoriti. Kar je sicer manjši problem, kadar samo berem. Hm.

Torej, veselite se.

Druga stvar pa so neknjiževna, strokovna besedila. Teh sem naravnost lačna, vsaj na določenih, omiljenih strokovnih področjih. Recimo: logistika. Pa veliiiiki stroji. Pogodbe. Pravo – namreč tisto na sodišču.

Če bi bilo po moje, bi me kup enih nemških podjetij povabilo na nekajdnevno prakso in mi omogočilo razširjanje besednega zaklada🙂

No, kot alternativo včasih kupim kakšno strokovno knjigo. Pred kratkim pa sem na ta blog preko RSS povezala tudi objave državnega tožilstva v Karlsruheju, kjer opisujejo tekoče primere in objavljajo datume glavnih obravnav na sodiščih, ki so velikokrat javne in na katerih sem iz učnih razlogov načrtovala prisostvovati že kar nekaj časa.

V petek je potem prišel pravi čas: lepo vreme, ne preveč hudo zveneča obravnava in ne preveč dela, tako da sem ves ta sončen dan (22 °C!) vzela prosto …

Obravnava se je začela ob 9h. Prisotnih je bilo le malo ljudi in kmalu sem vsa skoncentrirana poslušala sodnika, državnega tožilca, odvetnika, izvedenca, storilca … Kar malce zadovoljna sem bila sama s sabo, kadar so uporabili kak izraz, ki ga pri (sicer občasno potrebnih) prevodih uporabim tudi sama, počasi se mi je zdelo, da postajam sodniški džanki in bom visela tam, kadar koli se bo le dalo, dokler-

Dokler sodnik ni začel brati povzetka kaznivih dejanj iz naslova mučenja živali. JAO. Osem točk, osem izrazito mučnih smrti. Mačke in psi. Ženska pred mano, priča v enem od prejšnjih postopkov, je jokala, njena spremljevalka tudi. Opisi so bili resnično grozljivi in jih tukaj ne mislim navajati.

Jezikoslovna samozadovoljnost me je kar hitro minila, sodniški džanki še kar ostajam, ampak naslednjič grem samo, če gre za goljufije, kraje ali laži, ne pa tudi telesne poškodbe. NEIN, DANKE.


19 responses to “Na sodišču

  • Sandra

    Odgovorna do svojega dela. Bravo! Visoki cilji kažejo na veliko stpnjo notranje angažiranosti in rišpekta do dela, ki ga opravljaš. Samo tako naprej.🙂

  • Spina

    Sem te že hotela vprašat, kaj si potem počela v petek, pa se mi je malo zdelo, da bomo še izvedeli🙂
    Nadvse kulsko tole, tvoje preživljanje prostega časa je totalno🙂 Samo škoda, da si ravno na tako grozljivko naletela …

    • Spina

      Tvoje preživljanje prostega časa je totalno IZVIRNO, sem hotela napisat.

      • alcessa

        🙂 To še ni bilo vse … Obravnava se je končala ob 11h, potem sem šla v mesto, najprej sem gledala, kako ogromna naprava potiska ogromen kos jekla v zemljo pred Karstadtom (nekaj gradijo), potem sem šla v C&A, odkar tam prodajajo bio bombaž po sprejemljivih cenah, še raje hodim tja. Pa še gužve ni, ob tem času. No, namesto bio bombaža sem kupila bluzo vel. 48 iz viskoze (to sicer ni moja številka, vendar mi včasih zapaše nositi ohlapne stvari in za 48 sem dovolj velika)… Potem sem šla, kaj pa drugega, jest v Karstadt (zelenjavo in zelenjavo kot predjed), nato sem se šetala po mestu in prebirala volilne plakate (“Elvic Capece! Die Linke. Elvis lebt!” :lol:), potem so me začele boleti noge (visoke pete), zato sem si šla kupit adidaske (no, asicse) in se preobula v trgovini🙂 Potem pa na kavo in z vlakom domov – doma sem bila ob 16 h. Krasno je bilo…

  • Yemi

    Včasih, ob takihle, se sprašujem zakaj so ukinili telesne kazni. Jaz se recimo takole iz glave tako spomnim par primerov, ki bi si zaslužili ljubko tepežkanje s palico, ali vsaj sramotilno klado na glavnem trgu. Edini problem,pri vseh aferah, bi verjetno na trgu zmanjkalo klad in prostora.
    Ampak preživljanje prostega časa je pa zanimivo izbrano, I concurr.

    • Kitty

      Maaa, ne vem, če bi se jaz pri nekaterih zadovoljila z ljubkim tepežkanjem. IMO bi morala kazen tematsko ustrezat zločinu. Ker nekaterim ne dotajčiš, pa da se na trepalnice postaviš.

      • alcessa

        Ja, to je bil dejansko drugi del problema – ko so iz maltretiranja mačk prišli na možnosti terapije za storilca (poleg zaporne kazni). In moj možgan je tulil, da obstajajo ljudje, ki enostavno nimajo možganske kemije za sočutje z živimi bitji in je tudi med terapijo ne bodo pridobili … Edina vzgojna kazen je dejansko prestajanje podobnih bolečin za lažjo predstavo, problem je samo v tem, da bi dečko moral parkrat umreti ob najhujših mukah in ne prehitro …

  • Nina

    Tale tvoj primer me je grozljivo spomnil na nek že zelo oddaljen dogodek pri nas … Nisem povsem prepričana, ampak zdi se mi, da takrat zakon sploh še ni predvideval kakšne resnejše kazni za storilce …😦

    • alcessa

      Pri tem primeru ni šlo samo za ubijanje mačk … To je bilo le eno od kaznivih dejanj. Kazen je bila “dosmrtna prepoved vretenčarjev kot hišnih ljubljenčkov”, problematika pa se je obravnavala predvsem v okviru sposobnosti obdolženega za terapijo…

      • Nina

        Oh. :-O Kazen je … fascinantna …
        Mnja, tudi v tem primeru, na katerega sem se spomnila, ni šlo le za ubijanje mačk. Sem malo preguglala zadevo, ker se je vendarle spomnim le bežno, ampak tisto, kar sem našla …😦 Grozljivo …

      • alcessa

        Oh, Slovenija je itak država z največjim pasjih škandalom, ne da. (nič od tega se mi ne zdi smešno ali norčevanja vredno, da ne bo pomote)

      • Nina

        (v prejšnjem komentarju bi moral biti italic le prvi “le”, ampak se zgodi, da pozabljam zaključevat takšne reči …)
        Torej, v tem primeru fantje niso le pobijali mačk, ampak so jih mučili na okrutne načine in so o tem pisali podrobne dnevnike … Menda so popisali okrog 40 žrtev … Vsaj prepoved vretenčarjev kot hišnih ljubljenčkov bi bila tu na mestu …

      • alcessa

        Sem ti šla popravit, povej, če je tako prav. Glede krvoločnosti je sodnik obdolženemu večkrat povedal, da je prekoračil nevarno mejo, čez katero se mogoče nikoli ne bo vrnil več. Vendar pa se sodišče ne more pretvarjati, da vidi v glave obdolženih, zato se je zadeva obravnavala kot okoliščina, zaradi katere mu ne bo skrajšana zaporna kazen, temveč se mu bo štelo v dobro, če gre na terapijo.

        Pri tvojih fantih pa bi tudi rekla, da je neka določena meja presežena😦

  • Špelca

    Uh, pa sem mislila, da sem samo jaz tako ‘nora’, da grem v prostem času na kake gospodarske in druge forume, da izvem, kar bi bilo še dobro za moje delo.
    In groza, da si naletela na take teme. Sicer pa, realno gledano, žal se take stvari (mučenje, zloraba in ubijanje živali) dogajajo po vsem svetu, bi bil že čas za zamejitev tega!

    • alcessa

      Nisi🙂
      Ene parkrat se mi je celo zgodilo, da so mi stranke ponudile krajše izobraževanje o svojih produktih, kar je tudi bilo fajn, vendar se to dogaja mnogo preredko😦

      Vem, da igra nasilje veliko vlogo, vendar ga imam vsake toliko absolutno čez glavo – nisem prehuda mevža in ko sem v napovedi prebrala, da gre za ubijanje vretenčarjev, sem pomislila na to, kako so se pri moji stari mami ubijali neželeni mali mački in psi. Recimo, da je tudi to kaznivo. Nisem pa bila pripravljena na podrobne podatke o resničnem mučenju, kjer je smrt dobrodošla posledica …😦 Hočem reči, da itak nenehno berem knjige in gledam filme, kjer mrgoli smrti, ran, trpljenja … in vsake toliko se mi vse skupaj zagnusi. Ampak tale zgodba je pa huda v vsaki situaciji …
      Naslednji obisk sodišča že načrtujem, kmalu, tokrat bi moralo biti v redu.

      • Špelca

        Ojoj, si me spomnila na moje podeželje in otroštvo. Stari starši so ‘poskrbeli’, da ni bilo preveč mačk pri hiši. Res da se je deda vedno potrudil, da otroci nismo videli tega, a v nedogled ni šlo. Brrrr …

      • alcessa

        Sori.

        Moram priznati, da se pred mano ni čisto nič skrivalo …

%d bloggers like this: