Take … nedeljske. V torek.

Kako za vraga se stvar v nedeljo še poslabša, če pa sem celo soboto počivala? No, saj v resnici se ne čudim preveč: da se utrujenost najbolje preganja z aktivnostjo, to že vem. Velja tudi za mišične vozličke na hrbtu, nastale zaradi resnično prekomernega garanja v sedečem položaju.

7 dni. Da je vmes bil tudi 1. maj, sem izvedela na blogosferi. Da sem pozabila na tečaj francoščine, sem izvedela včeraj. Da sem teh 7 dni vstajala ob času, ko sicer vstajam samo zaradi biokmeta, me sedaj ne čudi več. Kadar je delo, ga je pač treba opraviti, kaj čem. Tudi če je zunaj sonce in je maj najlepši mesec v letu. Vedno, brez izjeme.

Skozi odprta balkonska vrata zapihlja sapica in lesena ptica pod stropom rahlo zaniha. Rihanna vzklika “Please don’t stop the music!” in nehote se nasmehnem … Ko sem za darilo dobila tole ptico, izrezljano iz enega kosa slovenskega lesa, sem bila tudi tako izčrpana. Kakšen mesec ali dva pred tem sem jo prvič videla v etno butiku na Trubarjevi, kjer sem obiskala sosedo s štuka, ki je tam občasno prodajala. “Ko doštudiram, si bom kot prvo kupila tole ptico,” sem ji povedala, bila mi je namreč neznansko všeč. Všeč mi je bil tudi kup drugih stvari v trgovini, vendar sem si imeti želela samo leseno golobico.

Ne znam povedati, kako presenečena sem bila, ko sem jo na svoji žurki za opravljeno diplomo vzela iz okrogle škatle iz valovite lepenke … Ne samo, da nisem bila več vajena, da bi razen mene same še kdo poznal moje želje in potrebe, dejstvo, da so me prijatelji s štuka, s katerimi smo skupaj preživeli kar nekaj krasnih let, želeli resnično razveseliti, me je konec koncev precej presenetilo.

Takrat sem bila očitno že povsem prepričana, da bom morala za lepa presenečenja poskrbeti kar sama, ker drugače tega ne bo počel nihče. Jasno, da sem se motila, vendar najbolj trdna prepričanja niso vedno povezana z realnostjo, temveč bolj s … poudarki, ki jih ustvarjamo v življenju – tem so neke vrste protiutež.

Razen če … da ni to moje po-protestantsko prepričanje “Pomagaj si sama, nihče ti ne pomagal!” krivo za to, da velikokrat preveč garam? Ali pa je res krivo socialistično otroštvo, ki me je tako zelo dolgočasilo, da sem odrasle silila, naj me učijo kuhati, šivati, čistiti in kar je še bilo dela, v panonskem mestecu in na gorički kmetiji.

“Ah ja,” pravi suhoparnica in ciničica v meni, “če si prilezla tako daleč, lahko omeniš še, da si podgana po horoskopu. Kitajskem. Mogoče pa ti je vsesplošna zagrebenost usojena?”

Francoska pesem, ime pevke sem pozabila. Razvozlavam besedilo, čez obraz mi polzijo kapljice potu, moje hrbtne mišice se očitno strinjajo s tem, da je prišel čas za razvozlavanje. Paše.

Preveč dela ima dve različni posledici: včasih sem na koncu ponosna in se počutim kul, vsake toliko pa enostavno pozabim vse svoje dosežke in se sprašujem, ali mi je jasno, da življenje drvi naprej, da ne bom nikoli mlajša in da bom nekoč še obžalovala, da nisem bolj … živela. Mejkap, visoke pete, kavica s prijateljico, globoki pogovori (“A veš, kaj je rekla!?”). Bitte nicht, nicht für mich.

The winner takes it all, me pouči Abba. Tja, trenutno se ne počutim prav nič zmagoslavno. Polna sem dvomov in istočasno vem, da ni šans, da bi se v preteklosti odločila drugače. Pač nisem tip za stalno delovno razmerje. Vedenjska Delta samička, ki suvereno sprejema in izvaja Alfa odločitve, takšna konstelacija je do sedaj zmedla skoraj vsakega, ni pa poskrbela za mojo priljubljenost, čeprav sta obe komponenti, ločeni in vsaka zase, povsem sprejemljivi. Bi rekla. Ne enemu ne drugemu se ne mislim odpovedati.

“Ja ja, alfa odločitve, alfa dejanja …” je zagrenjena udobnica v meni. “Ravno od teh si vendarle vsake toliko utrujena, ker si ne znaš postaviti meja. Tvoje meje so vedno posledica delta odločitev.”

“Ja ja,” jo pomirja delta delavka, “že že.” Kaj, če ne morem drugače? Kaj, če rabim oboje? Udobje in kup zanimivega dela? Kaj, če se pritožujem samo, kadar mi po nesreči ne uspe vzpostaviti ravnovesja?

“Najbrž bo tako,” pravi odrasla losulja. “Vse skupaj ni vredno dramatiziranja, kot vedno. Saj veš, da ne maraš prehude dramatike okoli svoje osebe. Tudi nisi edina, ki se ji dogajajo take stvari. Nikakor ne pozabi, da si na žurko za svojo diplomo, sicer še vsa izčrpana in polna vprašanj o prihodnosti, oblekla majico z risbo krave in napisom MUUUUUU!”

“Ja pa res,” se spomnim, tik preden se zaustavim in izklopim glasbo.

“In, kako si?” zanima dragega, ko se pojavim na vratih, vsa prepotena.

“Kar telesa bi lahko ruvala,” se mi zareče, ko se popravim, se že valja od smeha. “Drevesa, mislila sem drevesa!”

“Du Amazone.” se mi nasmehne, preden izginem pod prho.

Ne razumem čisto, kako ljudje lahko mislijo, da se med treningom na krostrejnerju nikamor ne premikaš. Res ne štekam. Čas, prostor, nič od tega ni ovira.

No, ne razumem niti, zakaj ljudje moramo mirovati. Med poskakovanjem po kupu nepremičnega železja so se mi ogrele mišice, zbistrila glava in povrnilo več energije, kot sem je bila izgubila med delovnim maratonom. Lahko bi štela atome sreče, po kilogramih, ko se takole stekajo v moje prsi in želodec. Tiste spokojne, vseprevzemajoče sreče.

Včasih se res splača preveč delati.



19 responses to “Take … nedeljske. V torek.

  • Yemi

    Honey. You think too much! Just be. (And of course, nag occasionly, but mostly, just be.:) Če boš poleg treninga še razmišljala, se ne boš nikoli uvrstila na tekmovanje za Mrs. Universe in se mazala z rjavo bleščečo kremo za čevlje in razkazovala švarcenegerskih muskulatur in možganov v kozarcu za marmelado, vloženih v kisek, s pikico česenčka. In kaj boš pol? Intelektualka? Kam pa to pelje?tsk tsk tsk :):):)

    • alcessa

      Well: I work too much and I don’t think while working.😈 And when I don’t work, there’s soooo little time to spend it’s not worth just being…😀

      Če bom poleg treninga še več razmišljala, bom dobila še več gub, ne da?😯

      (razmišljam, da bi prepovedala uporabo besede česen na tem blogu … :evil:)

  • nika

    Draga losulja,
    ti kar ruvaj telesa in drevesa, z mejkapom in petkami ali brez. Pogoj je le, da nam dogodek podrobno opišeš.
    Če je kdo na tem virtualnem svetu, ki zna vzpostaviti ravnovesje, potem si to TI!
    P.(M.)S.: Tvoj golob je naravnost čudovit,zelo ljubek.
    Proti gubam pomaga, če si obraz redno, 2 krat dnevno natiraš s svežim kitajskim česnom.

  • nika

    Tudi jaz pogrešam naša modrovanja.
    Moram pa reči, da sploh nisem v redu. Vedno znova se potrjuje: če Bog obstaja, je zelo velik šaljivec.
    In če sem ustvarjena po njegovi podobi, bo vse kul, ker smisel za tumor je pol zdravja.

    • alcessa

      … Ok, vici o česnu odpadejo.

      Če nisi v redu, potem vsaj upam, da bo kdaj bolje … drugače pa je vsak od nas ena velika šala, ja. Razen na začetku: vsi smo ustvarjeni iz spermija, ki je kot prvi, najmočnejši in edini prodrl v jajčece…🙂

  • Yemi

    scarry thought … kakšni tepci bi se razvili šele iz ostalih, če je bil ta iz katerega sem nastala najsposobnejši, pa moram še jaz lastno rit z obema rokama iskat da jo najdem.
    hladne li pomisli…. kar je pravzaprav močan argument proti in vitro oploditvi… (pa sem zagovornik, da ne bo pomote. no ja mogoče pa znanstveniki pod mikroskopom vidijo ker spermi je velik, pa lep, pa pametn, pa nč plešast, pa duhovit, pa vse to)

    • alcessa

      Yemi, iz te strani stvar tudi lahko obravnavaš (“ostali tepci”), probljem je samo v tem, da so kvaliteto tistih tepcev določili tvoji lastni … starši. AUČ.

      No, z ritjo jaz nimam problemov: najde me vsepovsod.

      Kar se znanstvenikov tiče, menda res delajo na tem, da bodo morali spermiji za pripustitev v epruveto v prihodnje predložiti CV … Jajčeca so itak popolna, ker so naša.

      • Yemi

        Saj to je bilo mišljeno: ‘kakšni tepci bi se razvili iz ostalih repatcev, v tistem… emmm… šusu(?) v katerem sem nastala jaz.’ Žal nimam tako grandioznega mnenja o sebi, da bi lahko vse ostale zmerjala s tepci, jaz bi se pa postavljala ob bok inetelektualnih (in ostalih- Paris Hilton izvzeta) veličin. Bi pa včasih prav prišlo takšno samopoveličevanje. recimo te dni.

      • alcessa

        Ma samopoveličevanje je tako kot čokolada … vsi ti pravijo, kako kul je, v resnici pa itak vsi vemo, da prav nič ne pomaga, ob določenih dneh, pa tudi okus potem ni ravno božanski.

  • Tina.

    Res je ful lepa ptica. In socustvujem s tabo in te popolnoma razumem.

  • Yemi

    U btw- ta priček je menda ‘sveti duh’? Vsaj tako so napisali na darilu? ja, jest ga tud mam😀. Visi na oknu (in upa, da ga bom kdaj spucala, da bo še kaj videl ven)

  • Kitty

    Ke dobro, vse ste že razdelale, lahko se držim Yeminega nasveta in nič ne mislim😉

    • alcessa

      Ta teden to tudi sama počnem. No, ne čisto: ravnokar razmišljam, kje bom v četrtek gledala polfinale ESC-ja, ali bi danes naredila špinačo in riž in kje je moj mp3-player s teksti za francoščino (se moram sama učiti, ker sem zadnji tečaj po pomoti špricala)… No, pa saj kar znam, ne-misliti, kaj praviš? O čem pa ti ne-razmišljaš?

  • Kitty

    Oh, o raznih nestvareh. O nezdravju, nestarosti, nerojstnihdnevih, nedelu in nepodobnem.

%d bloggers like this: