V sredo pa lepo besedo

Seveda vemo, da so tudi imena besede – danes naj bodo torej na vrsti osebna imena.

Pri bolj klasičnih osebnih imenih radi preverimo, od kod prihajajo in kaj pomenijo, čedalje bolj pa se uveljavljajo tudi imena resnično eksotičnih porekel, ki so lahko v svojem izvirnem jeziku ravno tako nosilke pomena, mogoče celo v več jezikih, ni pa to nujno.

V Nemčiji se je glede osebnih imen izoblikovalo prav posebno ločevanje njihovih imetnikov, ki zna imeti tudi negativne posledice.

Tako se vam lahko hitro zgodi, da bo vaš mali Kevin v šoli načeloma dobival slabše ocene od Christiana, čeprav je vaš Kevinček brihten dečko, veliko bolj od razvajenega, lenega Christiana. Tudi vaša Chantal ne bo ljubljenka učiteljic, vsekakor ne bolj od Marie.

Tako vsaj pravijo raziskave in mediji.

V čem je finta?

Poimenovanje svojih otrok z očitno tuje zvenečimi imeni, posebej ameriškega/anglosaškega ali francoskega izvora, kot so Kevin, Justin, Angelina, Jacqueline, Chantal ali pa Peggy in Mandy, se dojema kot potreba nižjih slojev, da z mednarodnim zvenom imen svojim otrokom podelijo neko dodano vrednost.

Dandanašnji pa menda povprečen učitelj za takšnega otroka meni, da prihaja iz nižjih, manj izobraženih slojev ali pa iz bivše Vzhodne Nemčije, kjer naj bi bil ta trend še posebej razvit, zato jim avtomatsko pripiše manjšo inteligenco, primernost obnašanja ter sposobnost sodelovanja v razredu. Takšna imena potem niso več osebna imena, temveč čisto ta prave diagnoze.

In s katerimi imeni boste v Nemčiji (domnevno) bolje šli skozi življenje? S klasiki, seveda, sploh ta krščanskimi.

Maria, Sophie, Christiana, Charlotte, Katharina, Andrea, Barbara

Christian, Johannes, Andreas, Alexander, Maximilian


Tovrstna diskriminacija mi sicer gre na živce, vendar moram priznati, da bi tudi sama svojim otrokom dala klasična imena in to, preden sem prvič slišala za Kevinismus. Snob po naravi?🙂


18 responses to “V sredo pa lepo besedo

  • majcha

    Zanimivo.🙂
    Ali se v Nemčiji med otroškimi imeni poleg tujih (ali vsaj tujezvenečih) pojavljajo tudi brezpomenske skovanke, kot pri nas?

    • alcessa

      Ja, čedalje več: sociologi bi rekli, da predvsem srednji sloj sledi tej modi, medtem ko nižji sloji vztrajajo pri ameriških ipd. imenih, višji sloji pa trenutno pri klasikih (kakor hitro nižji sloji začnejo posnemati višje sloje, ti uvedejo kakšno drugo modo, da se razlikujejo od drugih, menda). Pri čemer je treba za neobičajna imena praviloma pridobiti dovoljenje matičnega urada🙂
      Imena morajo namreč biti prepoznavna kot imena (in ne kot stvarni pojmi), otroku ne smejo škoditi, ne smejo biti imena krajev, božanstev, blagovnih znamk, ne smejo biti priimek ali plemiški naziv itd. vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Deutscher_Vorname)

  • Kristina

    Diskriminacija kamorkoli se obrneš. Ni dosti, da otroka zaradi imena vrstniki zafrkavajo, še učitelji jih imajo za bolj neumne.

    • alcessa

      Ja, res. Preden sem prebrala o tem pojavu, mi ne bi padlo na pamet, da ljudi presojam po osebnem imenu. V osnovni šoli smo imeli tudi sošolke iz romskega naselja in te so kdaj res izpadale (Gracijela ipd.), vendar bolj zaradi obnašanja, ime me ni motilo, sploh. Odkar pa sem prebrala nekaj člankov, sem do tovrstne diskriminacije občutljiva, ker ne znam verjeti, da je vsak Kevin pijanski proletarec z nižjim IQ-jem in vsaka Katharina avtomatsko prava dama😦

  • Nina

    Jaz sem mnenja, da je diskriminacija na podlagi imen prisotna povsod … Ime vedno odraža starše in skoraj vedno odseva tudi družinsko ozadje, je pa seveda interpretacija izbora lahko vprašljiva.

    Tale seznam se meni zdi zelo zanimiv. Tudi v luči informacije, da so mnoga imena, ki so se meni zdela samo nek čuden skupek zlogov, v bistvu tradicionalna imena te ali one narodnosti …

    So mi pa všeč nemška (tradicionalna) imena. Le kaj bi se sklepalo o meni, če bi hčerko poimenovala Charlotte, recimo?😀

    • alcessa

      Čisto možno, ja, vendar gre za pojav, o katerem do sedaj še nisem slišala. Mi se v šoli nismo zafrkavali zaradi imen. Je pa res, da me je enkrat ena šefica ene šole v LJ trikrat vprašala, ali res nisem Ciganka, ker ona pa da pozna eno, ki se piše tako kot jaz … (službe ne bi vzela niti, če bi jo dobila).

      Moje ime tudi ne odraža staršev, ker mi ga je dal sosed, ki je bil gastarbajter v Nemčiji😀

      Ja, meni so že od nekdaj všeč tradicionalna imena (Charlotte :-)), tudi, ko še nisem vedela, da imajo socialno vlogo. Pa 3-črkovna tudi maram, če so mi vokali všeč.

      • Nina

        Vidiš, torej sta starša dovolj labilna, da sta otroka poimenovala, kot je želel nekdo drug?😉
        Jaz priznam, da včasih, kadar mi je kdo zoprn, to zoprnost prilepim na ime🙂

  • majcha

    Pri nas je kot razlog za neobičajna imena dostikrat navedeno tudi to, da “lažje izgovorljivo ime otroku nudi bolje možnosti pri čezmejnem poslovnem sodelovanju”.
    Pa se še nisem dokopala do solidnega odogovora, kaj bo v primeru, če bo otrok želel biti “samo” čisto navaden obrtnik v domačem kraju…
    In ali se ljudem ne zdi, da če je otrok sposoben vzdrževati poslovne stike v tujini, da ni vrag, da ne bo naučil tistega Italijana, Japonca, Nigerijca ali kogarkoli se že starši “bojijo”, da mu je ime recimo Matjaž, Špela, Gašper ali da se piše Žnidaršič ali kaj podobnega s šumniki in “težko izgovorljivimi” znaki.
    Kaj dosti se pa niti ne smemo pritoževati in se je na imena treba kar lepo navaditi – ker v poplavi današnjih neobičajnih imen je kar hitro mogoče, da bo Otrokinja domov pripeljala kakšnega Tyolla ali kaj podobnega…

    • alcessa

      Princip običajen/neobičajen je res logičen, praksa pa kaže drugače … V vseh smereh. Znanka je Mojca in ko je dobila službo v Nemčiji, je šla na matični urad in si dodala ime Alexandra, ker se ljudje niso znašli z Mojco (dela z ljudmi). Po drugi strani pa si lahko predstavljam, da mali Tin na Hrvaškem ali v Srbiji ni nepriljubljen, medtem ko bi se mu angleško govoreče stranke pač lahko posmehovale, če so take sorte.

      Na kratko: vedno, kadar se mora moj mož jeziti, ker Nemci ne znajo pravilno napisati njegovega nepretežkega nemškega priimka, si rečem, kuk fajn, da moje ime in priimek tujcem ne delata težav. Iz čistega oportunizma namreč.

      Vseeno hrepenim po krajih in časih, kjer so imena točno to, kar so: zadeva, za katero si je redko kdo od nas kriv sam.

  • alcessa

    @Nina: Tako pravi legenda, ja. Drugače bi namreč bila Katja. In kar je najhuje od vsega: za kazen sta dobila dokaj nelabilno hčerko.😈

    Za skoraj vsak primerek osebe, ki je ne maram, imam tudi primerek osebe z istim imenom, ki jo maram … Na primer, moja najljubša prijateljica iz osnovne šole ima isto ime kot moja … tašča🙂

    Vseeno, imena so zame samo besede, ki nič ne povejo o osebi🙂

  • Spina

    Če vprašaš našo tamlajšo po imenih sošolk in sošolcev, bi hitro dobila vtis, da je pol Turkov, pol Američanov, pa potem še kakšen Nemec, tako za vzorec😉

    Drugače pa je dost, da prižgeš kakšen RTL, ko vrtijo razne kao resničnostne oddaje, v katerih sodelujejo najnižji sloji, pa ti je takoj jasen trend z vsemi temi Jessicami, Virginiami, Rogerji in Kevini.

    Ali so otroci bolj reveži, ker imajo taka imena (in jih drugi potem po njih sodijo) ali ker imajo starše, ki so jim jih dali? Eh, isti šmorn vse skupaj …

    • alcessa

      Srečnica.

      Mislim tvojo tamlajšo. Kadar koli dobim E-Mail od kakšne nove stranke turškega porekla, si vedno grizem nohte, ali bi odgovorila Sehr geehrter Herr ali Sehr geehrte Frau. To zame namreč sploh ni jasno, tudi če googlam, sem potem še vedno nesigurna.

      Kar se televizije tiče… poznam samo Dieterja, Stefana, Anke in Anne. No, pa Güntherja in Haralda. Pa Michaela, Christopha Mario & Co.

  • Bimbo

    Alcessa hvala. Turek oziroma Turkinja je res kül.🙂

  • Tanja

    Zanimivo, sem tokrat drugič naletela na povezovanje imena s slojem. Sama si tudi mislim svoje, ko ženska v Sloveniji poimenuje svojega otroka Alex, ker ji je bilo to ime najljubše že ko je bila stara 16 let (no, lepo te prosim, takrat si tudi nosila Carrera jeans jakno iz Ponterossa, pet številk preveliko majico na mornarske črte in namesto frufruja na čelu visoko natupirane lase nalakirane do trdote betona). Bolj zanimivo je dejstvo, na katero me je opozorila kolegica, ki dela v pediatrični ordinaciji, namreč, da če danes sreča otroka Janeza, so njegovi starši prav gotovo pravniki🙂

%d bloggers like this: