Moja svojina

(Ta zapis sem prvič objavila 28.05.2007 – danes si ga dovolim objaviti še enkrat)


INŠPEKTOR: David, kot veste, se želimo z vami pogovoriti v zvezi s smrtjo Jonatana Mraka. Kdaj ste ga pravzaprav nazadnje videli?

DAVID: V petek zvečer, na zabavi pri Aleksandru. Ko sem prišel, je Jonatan ravno odhajal na teraso, z njegovo ženo.

INŠPEKTOR: Jonatan, z Aleksandrovo ženo?!?!?

DAVID: Ne, kje pa! Kolikor vem, je Tanja Jonatanova žena.

INŠPEKTOR: Aha. Torej je Jonatan šel na teraso s svojo ženo?

DAVID: Ja, saj sem vam rekel.

INŠPEKTOR: ?! OK

– – – – –

Ugotovitev slovničnega problema v zgornjem pogovoru je najbrž veliko lažja, kot pa iskanje morilca. Ustrezno slovnično pravilo je preprosto: t.i. povratni svojilni zaimek izraža svojino osebka v stavku. In kaj naj to pomeni?

Jeziki kot so slovenščina, ruščina, gornjelužiškasrbščina, švedščina in latinščina ločujejo dve vrsti lastnine: neka stvar (oseba, abstrakten pojem itd.) lahko pripada osebku stavka:

1) Hillary C. je odprla torbico. Pogledala je Billa.

2) Otroci so v postelji. Igrajo se z igračami.

Osebek v stavku je zmeraj tisti, po katerem se vprašamo KDO ALI KAJ? V slovenščini se včasih čisto po pravici skrije in si ga moramo zamisliti. Kadar se torej pogovarjamo o lastnini osebka, kot izraz svojine nujno potrebujemo povratni svojilni zaimek svoj-:

1a) Hillary C. je odprla svojo torbico. Pogledala je svojega moža.

2a) Otroci so vsak v svoji postelji. Igrajo se s svojimi igračami.

Seveda pa neka stvar (oseba, abstrakten pojem itd.) lahko pripada komu drugemu kot osebku:

3) Monica L. je odprla svojo torbico. Pogledala je njenega moža. (lastnina Hillary C.)

4) Ko sem prišel, je Jonatan ravno odhajal na teraso, z njegovo ženo. (Aleksandrova lastnina)

V zgornjih primerih z uporabo zaimka svoj– očitno preprečimo zmedo, kdo s kom in kako. V spodnjih stavkih takšna zmeda pri interpretaciji nikakor ne more nastati:

5a) Odprla sem svojo torbico. Pogledala sem svojega moža.

5b) Odprla sem mojo torbico.# Pogledala sem mojega moža.#

6a) Odpri svojo torbico. Poglej svojega moža.

6b) Odpri tvojo torbico.# Poglej tvojega moža.#

Seveda še zmeraj velja slovnično pravilo, da je treba tudi v teh dveh primerih uporabljati povratni svojilni zaimek svoj-. Še vedno namreč govorimo o lastnini osebka. Vseeno pa nam uporaba navadnega, nepovratnega svojilnega zaimka (#), ki v slovenščini velja za nepravilno oz. nestandardno, omogoča identifikacijo osebka kot lastnika (zgoraj neizraženega: jaz, ti). Velja torej, da povratni svojilni zaimek svoj– resnično rabimo le, kadar govorimo o lastnini osebka v tretji osebi. (Velja tudi, da je uporaba tega zaimka znak poznavanja pravilne, lepše slovenščine).

Zakaj nastane zmeda šele, ko govorimo o tretji osebi, ne pa tudi, ko govorimo o sebi ali o sogovorniku?

Malce nejezikoslovno bi lahko trdili, da je prva oseba (jaz, midva, midve, mi, me…) zmeraj jasna: to sem jaz in mogoče še kdo drug. Vsekakor sem prisotna.

Prisotna sem tudi pri drugi osebi (ti, vidva, vidve, vi, ve…) – torej še zmeraj vem, o kom govorim, čeprav sebe skromno ne omenjam več.

Ko pa govorim o tretji osebi (on, ona, onadva, onidve, oni, one…), govorim o odsotnih osebah. In v zvezi s temi lahko zelo hitro nastane zmeda, še posebej, če jih je v moji zgodbi veliko: če opisujem žurko, lahko torej hitro postane nejasno, kdo je šel na zrak s svojo in kdo z njegovo punco… Zato je bolje, da uporabim povratni svojilni zaimek, da ločim lastnino osebka in lastnino neosebka v svojih stavkih.

Uporaba izrazov moj-, tvoj-, vajin-, Vaš– … spodriva uporabo zaimka svoj– tudi iz čisto nejezikovnih razlogov. Recimo, da moderne reklame in podobna vabljiva besedila (ne vem: pop pesmi? Ljubavni romani?) živijo od tega, da nam dopovedujejo, kaj vse bo naše, če se bomo pripravljeni ločiti od par fičnikov… Seveda se sliši bolje, če naj se potrudimo za NAŠE (samo in čisto MOJE) zdravje (in zadevo kupimo), kot pa za svoje zdravje, ne da? Povratni svojilni zaimek svoj– se namreč ne sme uporabljati, kadar lastnino poudarimo:

7) Gledam v MOJO torbico in ne v TVOJO!

Pri poudarjenih izrazih lastnine so dovoljeni samo običajni svojilni zaimki MOJ, TVOJ, NAŠ itd. Ti zaimki pa potem verjetno zvenijo kot bolj primerni tudi v besedilih, kjer nekoga želimo privabiti, prepričati z obljubami o njegovi/njeni lastnini:

8a) Kupite xxx! Tako boste za VAŠE zdravje naredili še več.#

8b) Kupite xxx! Tako boste za svoje zdravje naredili še več.

Gnili kapitalizem pač.😈

In kdaj povratnega svojilnega zaimka nikakor ne smemo uporabiti?!?

Kot sestavnega dela osebka:

9a) Svoja torbica mora biti v dnevni sobi.

9b) Moja torbica mora biti v dnevni sobi!


One response to “Moja svojina

  • JozicaH

    Hvala. Zelo uporabno. Velikorat sem se ravnala po posluhu, teorijo sem iz srednje šole pozabila. Zdaj pa, hvala tvojemu prispevku mi je malo bolj jasno, kaj je moje in kaj “svoje”🙂

%d bloggers like this: