Delovni spomin in segmentacija inputa

(Ta zapis sem prvič objavila 01.06.2007 – danes si ga dovolim objaviti še enkrat)

Jesensko solnce je je pridušeno žarelo na nebu, veter je nosil pisano listje in ga odlagal na travi. Bogomila se je ustavila, počasi se je obrnila in Jaroslavu namenila dolg, žalosten pogled:

Ko si zbolel te nisem mogla obiskati da ne bi bilo škandala vedel si da te ne smem obiskati da zaradi tebe nisem prišla ampak potem si me kaznoval to si uporabil kot izgovor da si me zapustil tvoj oblak za katerega si se skril. a)

Jaroslav je ujel in zadržal njen trpeči pogled kar nekaj časa, potem pa ni zmogel več: »Kako?! Kaj si rekla?«

Bogomila je vzdihnila in se nasmehnila: »Ti bom pokazala.« Počepnila je ob robu peščenega predela jase in rekla: »Vidiš tisto bukev tam? Natrgaj in mi prinesi nekaj majhnih vejic, vsaka naj ima samo en list.« Jaroslav je najprej pomislil, potem pa zaprl začudena usta in se podal na pot. Kneginjam ni pametno ugovarjati, to velja tudi za junake.

Ko se je vrnil, je s prstom pisala po pesku. Vzela je bukove vejice in jih polagala na tla, med črke. Jaroslav je začel brati in nenadoma je razumel. Presledki! Dovolj časa, da razume en del! b) Neverjetno! Pa samo preproste vejice so! Začel je brati na glas:
Ko si zbolel, te nisem mogla obiskati, da ne bi bilo škandala, vedel si, da te ne smem obiskati, da zaradi tebe nisem prišla, ampak potem si me kaznoval, to si uporabil kot izgovor, da si me zapustil, tvoj oblak, za katerega si se skril. a)

Oči so se mu kar zableščale od solz: »Kdo bi si mislil, da te bom nekega dne razumel… S temi vejicami lahko stavke obračaš, kakor hočeš, pa bom še zmeraj vedel, kaj mi praviš c)…«

Bogomila ga je nežno pogledala, njen nasmešek je postal igriv: “Ja, seveda, točno tako.” Vzela je še nekaj vejic in ponovno začela pisati. Ko je končala, je rekla: »Kar poglej: isti pomen, drugo zaporedje, vmes pa vejice.« Jaroslav je umaknil pogled z njenih prekrasnih las in zagledal dve vrstici:
Ko si zbolel, te nisem mogla obiskati, da ne bi bilo škandala.
Nisem te mogla obiskati
, ko si zbolel, da ne bi bilo škandala.

Ni mogel verjeti svojim očem. Prijel jo je za roke in jo nežno poljubil na lice. »Hvala ti. Zdaj bom vsaj zmeraj resnično razumel, kaj mi pripoveduješ.«
Bogomila se je zasmejala in rekla: »Pridi, greva na sprehod. Povedala ti bom vse o nadrejenih in podrejenih stavkih. d) In vejici.«

– – – – – – – –

a) Navedek je odlomek iz Rushdiejevih Satanskih stihov v prevodu Jureta Potokarja, stran 15.

b) Kratkotrajni spomin (delovni spomin) v roku 20 sekund shrani 7 plus/minus 2 informacijskih enot (besed, številk itd. – vir: angl. Wikipedia).

c) O nastanku ločil veliko ve povedati Wikipedia oz. tudi ta vir (oba angl.).

d) Najosnovnejša pravila uporabe vejice pri kombinaciji nadrednih in odvisnih stavkov so:

Med nadredni in odvisni stavek vstavimo vejico ne glede na to, v kakšnem zaporedju se pojavita (nadredni pred odvisnim ali obratno, odvisni med dvema deloma nadrednega).

– Pri več stavkih z vejico ločimo vsakega posebej, pri dvodelnih veznikih (zato če itd.) vejico uporabimo samo pred prvim.


Comments are disabled.

%d bloggers like this: