Samocenzuriran prispevek o lastni politični nekorektnosti

(fotka je iz Punkaharju)

Po dveh nočeh na trajektu, kjer sva se včasih le zbudila zaradi zibanja na valovih in je moj dragi začel obolevati za prehladom zaradi klimatiziranih prostorov, sva si končno postavila velik šotorski domek v kempingu v predmestju Hensilkov in si šla pogledat finsko glavno mesto.

Ko sva se zvečer precej utrujena vrnila, naju je pričakal zaskrbljujoč prizor: na drugi strani potke se je naselila velika skupina Poljakov z najmanj šestimi ogromnimi, prašnimi terenci z avanturističnimi nalepkami (I, A, HR, BG…) in nedvomno voljo do žura, hihitanja, vreščanja in nezanimivega čvekanja (kolikor sem jih razumela).

Na hitro sem preverila pravila za bivanje in ugotovila, da je od 23 ure naprej treba dati mir. V redu. Živi bili pa videli, sem rahlo nemirno pomislila in se skoraj popolnoma zatopila v irske kratke zgodbe. Na skandinavskih kempingih sva imela do takrat skorajda samo dobre izkušnje, zakaj bi tokrat bilo drugače.

Ob polnoči so Poljaki žurali z nezmanjšano močjo.

No ja, sem si rekla, tudi doma se naspim, če zaspim šele ob enih. Moj mož se je nemirno premetaval, pokašljeval in težko dihal. Polastil se me je nemir, saj veste: zaščitniški čut in to.

Malce pozneje sva se, oba budna do naveličanosti, začela glasno pogovarjati. Ker sva bila pri tem ZELO politično nekorektna in ker takšne stvari plavolase modrooke bedake, ki premalo seksajo, dandanašnji menda pripravijo do tega, da gredo postreljat otroke, vsebine najinih dialogov ne bom zapisala. Cenzura!

Nekje proti eni sem na glas izjavila nekaj ne preveč prijaznega o katoličanih. Dragi mi je ne preveč oklevajoče pritrdil.

Malce pozneje sem rekla nekaj precej odklonilnega o čistilkah iz določenih evropskih držav. Dragi se je zasmejal in se strinjal.

Pozneje sem mu razložila, kaj točno si mislim o čredi voznikov terencev, ki blebetajo celo noč in treskajo z vrati svojih umazanih kišt, pri tem sem večkrat na glas uporabila izraz “Kleinpenis”.

Potem sem morala na WC. Pred vrati je stala ena od žurerk in mi z “Bitte sehr!” odprla ter pridržala vrata. Bojim se, da sem jo samo grdo pogledala (čim bolj razmišljam o tem, tem bolj izključeno se mi zdi, da je bilo na mojem obrazu kar koli prijaznega). Nato sem šla na recepcijo in dogajanje prijavila varnostniku. Ko sem se vračala, je sedel med Poljaki in se pogovarjal z njimi. Zgledal je ves nebogljen.

Ton njihovega čvekanja se je znižal za 0,347245 decibela, midva pa še vedno nisva spala. Kmalu so pozabili biti bolj tiho.

“Kleinpenis” sem ponovila ene dvajsetkrat, uporabila še nemški izraz za fekalije in rekla še kakšno politično nekorektno.

Menda jih je večina nehala ob treh.

Drugi dan sva bila crknjena.

Mali penisi in njihove družice so se spokali v terence, vžgali avte in jih pri jebenih 21 stopinjah celzija ogrevali kakih 5 minut, da so premagali finsko zimo in so se izpušni plini lepo porazdelili po vsem kempingu.

Zagrabil me je smeh. Nisem mogla verjeti, da kaj takega še obstaja. Skoraj bi mi solze tekle od smeha. Takooo majhnih penisov pa že dolgo ne.

Mali penisi so se z gromkimi obrazi odpeljali.

Pomislila sem na otroke, ki tisto noč niso spali, in se nehala smejati.

Naslednji večer sva po vrnitvi iz čudovitih Hensilkov pri žuranju zalotila Slovake.

Bila sem tako crknjena, da sem spala kljub galami. Dragemu to ni uspelo, najbrž tudi zaradi prehlada.

Zjutraj so Slovaki še spali, ko je začel treskati z vrati od avtomobila, kovinski predmeti so mu čudežno padali na tla (če pa je bil utrujen) in podobno.

Upam, da je kaj zaleglo.

Po tistem sva jo odrinila veslat na jugovzhod Finske.

Na kempingu v Punkaharju je samo enkrat mladi par z motorjem ponoči vsem poskušal glasno najaviti svojo prisotnost, pa se je iz enega od šotorov oglasila ruska mamica in jima razložila, kako je to z otroci v šotoru. Živela Mama Rusinja, sem si rekla, in sladko zaspala, saj je takoj obvladal mir.

Na poti na trajekt sva spet dvakrat prenočila v Hensilkih.

Prvi večer sva vsa prestrašena ugotovila, da ga tokrat žurajo finski heavy metalci (Peeeerkeleeeee!!!!!!!!!!). Bili so precej zabavni, kadar so oponašali Lordije, se jim je smejal cel kemping.🙂

Ob enajstih so utihnili in nas pustili spati.

Vera v evropsko obzirnost se mi je povrnila.

Naslednji večer so žurko podaljšali čez noč. Dragemu so naslednje jutro pri podiranju šotora na tla padale vse žive kovinske zadeve, vrata so treskala, kot še nikoli, kemping sva zapustila primerno utrujena in se po krajšem obisku mesta in nalivanju z vseprisotnimi energetskimi napitki odpravila na trajekt. Zmogla sva še vic ali pet o t.i. “pravih Fincih” (aka “PISA-zmagovalcih“), na trajektu pa sva potem prespala vnaprej plačan zajtrk in se končno spočila …



19 responses to “Samocenzuriran prispevek o lastni politični nekorektnosti

  • Kaneli

    Ojej… jaz bi izgubila živce, sem zelo zoprna, ko kdo zganja hrup. Razen na metalskih kempih – tam lahko spim, pa čeprav igra najbolj hud in brutalni bend (brez pomoči drog in alkohola, da ne bo pomote).😀 Načeloma so Finci zelo obzirni, kar se tiče hrupa (in mislim, da zelo hitro pokličejo policijo, ko kdo kali javni red in mir), čeprav se tudi znajo dret. Se pa spomnim prvega leta študija na Finskem, ko so v študentskem naselju ponoči zganjali hrup pijani Grki in metali vreče smeti čez balkon… bleh.

    • alcessa

      Tudi nama se je zdelo, da so Finci pridni in vzgojeni, dokler jim ne začnejo vladati diktatorski maligani … Policija je prišla na koncu, ko sva midva pakirala in odhajala. Tudi na Švedskem sva že doživela, da je nekdo poklical policijo … Če je mreža kempingov pomembna za turizem, se najbrž splača potruditi.

      No, midva sva se rastili maščevala tako, da sva šla izpolnit anketo o tem, kako nama je bilo všeč👿 … Zelo … staromodno maščevanje, vem.

  • Yemi

    Ne bi vedela pravzaprav nič kaj dosti o Fincih, ampak, če sem lahko malo nastrojena proti drugim nacijam, in če lahko šimfam (in seveda bom): Rusi!Nimajo!!Občutka!!!Za!!!!Osebni!!!!! Prostor!!!!!!
    Še posebno ne pri čakanju v vrsti v (recimo)pekarni. Gaahhh. Najbrž je genetsko, naravna selekcija pa to….

    • alcessa

      Na vzhodu sva na kemping placih v glavnem imela opravka s Finci in Rusi, nekaj pa je bilo tudi drugih nacij, čeprav ne omembe vredno število. V tej druščini so se za najbolj glasne in neprijetne izkazali … Nemci. Nekega večera so priveslali od nekod, potem pa so bili preglasni, vsepovsod jih je bilo in to dolgo v noč.
      Poleg tega je mene soseda Francozinja dvakrat (!!!) zalotila, da jo opazujem (no, v resnici sem ji želela prisluškovati🙂 )

      O Rusih pa ne morem reči prav ničesar takega … Poleg naju je bila ogromna skupina, ki je zvečer družno večerjala, nato pa še molila, vendar vse to po tihem. Z osebnim prostorom pa nisem imela težav (v kuhinji ali kopalnici) – mogoče na finske kempinge hodijo bolj taki športni, naravoljubni Rusi, pa se jim obzirno obnašanje zdi samoumevno, drugim drugod pa ne? Kje pa si doživela Ruse brez občutka za prostor?

  • Yemi

    V Portorožu. Ampak tja najbrž res ne hodijo naravoljubni in prijetni Rusi, ampak tisti druge vrste.
    Ampak RES noben od njih ni imel občutka za osebni prostor. Mislim, a se ti je res treba čisto v vsaki vrsti naguzit kožo-na-kožo, pe še prek tebe plezat da bi vidu izložbo. Not pa burek pa žemlje. Ko da bojo kam pobegnila in se skrile, da jih oko sokolovo ne bo moglo zapazit.

  • Yemi

    Aja, ne brez občutka za prostor, brez občutka za OSEBNI prostor. You know, perosnal space.

  • Yemi

    moje tipkanje. P E R S O N A L. bloody hell.

  • alcessa

    Mogoče jih je preveč, pa premajhna stanovanja imajo, tako pa tudi drugačen občutek za (osebni) prostor🙂 Ali pa nimajo dovolj občutka za soljudi in pika.

    Med nočnim dogajanjem s Poljaki sem bila absolutno prepričana, da naju imajo za dva teutonska killjoya, če bi ravno imela še bele zokne, bi bil kliše popoln. Kot da sploh ne štekajo, kako lahko ima nekdo takšne predstave in potrebe kot midva (bila sva tudi edina opozicija, glasna in žleht, vsi ostali, kot da so stunned into silence)

  • Bimbo

    Better stunned than stoned into silence.😈

  • Nina

    Meni so se lani zamerili Poljaki in Madžari. Poljaki so skoraj sesuli hišo, kjer sva imela najet apartma, ker jim je zmanjkalo plina (česa tako butastega pa še ne :O ), madžarski otroci pa so na eni kamniti plaži s kamni razsuvali rakovice, vse mogoče skoljke, polžke in podobno. Grozljiv prizor je bil to, še huje pa je bilo, da jim starši niso niti namignili, da bi bilo s tem lahko kaj narobe.
    In sem jezna nase, da si dopuščam take narodnostne predsodke …

    • alcessa

      😦 Moram priznati, da obstaja stopnja grdobij, od katere naprej nisem čisto nič jezna nase.

      • Nina

        Mnja, ampak niso bili krivi vsi Madžari, ane?😉 Pa jih vendarle sumničavo opazujem, če bodo še kdaj naredili kaj podobno grdega😦

        • alcessa

          Ja, to je res. Pri meni narodnostni predsodki v glavnem obsegajo časovno omejen pojav, ko neko skupino poimenujem v skladu z njihovo narodnostjo (in ne starostjo ali barvo las ipd.) in se potem zgražam nad njo. Sem pa imela tudi že opravka s prijetnimi Poljaki, česar tudi nisem pozabila.

  • Kitty

    Nikad nemoj mrziti narode. Mrzi jednog po jednog, pa dokle stigneš. (C) Balašević

%d bloggers like this: