No, pa še o veslanju na Finskem moram kakšno reči.

Najbolje bo, da bistvo zapisa navedem kar na začetku: pri veslanju na Finskem sva naredila kar tri neumnosti, ki bi se lahko končale veliko slabše, kot pa so se. Se pravi, da si z vso pravico rečeva “srečkoviča” in nikakor ne pozabiva omeniti še obljube “nikoli več”.

Na primer veslanje v dežju in hudem vetru po visokih valovih, ki bi se jih v preteklosti vsekakor izognila. Z novim čolnom, ki ga še nisva povsem vajena. Ki ga krmili samo dragi, z vesli, z veliko preveč napora. Bolj sem gledala okrog sebe, manj mi je bilo jasno, odkod točno prihajajo valovi in kako to, da se čoln že zdavnaj ni zvrnil. Predvidevam, da je tudi edini jadralec, ki sva ga srečala, pomislil, da sva čisto nora.

(slika je nastala, ko so se ta zares hudi valovi že malce pomirili)

Ko sva potem po pristanku na obali sedela na skalah in čakala, da dež in veter pojenjata, da bova odveslala v naselje, oddaljeno vsega skupaj 500 metrov, sva si oklevaje priznala, da sva to grozno preskušnjo po drugi strani tudi rabila. Da veva, da veliki valovi niso nujno sami po sebi razlog za skrb, čeprav predvidevam, da sva se na površini obdržala tudi zato, ker so sicer visoki valovi bili zaobljeni …

Skupaj z nenadnim dežjem in vetrom so naju ujeli na ozkem prehodu med otokom in celino, potem ko sva se odločila, da bova vseeno tvegala pot do druge obale, ki ni bila dolga, gledano objektivno (to se vidi tudi na zgornji sliki). Vendar pa sva tik pred pristankom ugotovila, da se najine težave ponovno šele začenjajo. Obala je bila namreč polna skal in ogromnih kamnov, nikjer pa nobene ravne plitvine za najino lupinico iz votlih aluminijevih cevi in plastične kožice … Vse skupaj je šlo prehitro, zaradi visokih valov tudi obračanje čolna vstran od obale ni bilo izvedljivo. Zato sva ga samo poravnala vzporedno z obalo in pustila valovom, da so naju vrgli na večje, zaobljene kamne, ki so bili slučajno tam. Saj pravim: več sreče kot pameti.

Še posebej, ker je pol ure pozneje sijalo sonce, vodna gladina je bila povsem gladka in vse skupaj je delovalo kot halucinacija. Ne moreš da verjameš. Na hitro sva odveslala do nekega otoka, kjer sva si utrujena do konca in naprej postavila šotor.

“Joj, čoln nama je odneslo.” Dragega sem seveda takoj vprašala, kakšen hec je zdaj to. Ni se hecal.😦 Ker je kanu bolj ploske oblike kot kajak, ga nisva privezovala, temveč samo odložila na skalo. Medtem ko sva na drevesa obešala mokra oblačila, ga je voda vsega praznega in lahkega lepo zrajcala s skale in odnesla s sabo. Več sreče kot pameti: dragi ga je še pravi čas zagledal, jaz pa sem se vrgla v toplo vodo in ga privlekla nazaj na otok. Še zdaj mi je nerodno, ko pomislim na to.😳

Po tem spodbudnem začetku naijne kariere v kanuju sva se spokala v avto in se odpeljala v Punkaharju. Tam sva v kempingu postavila ta velik šotor s ta veliko zračno blazino in večino dni šla veslat, največkrat samo do oddaljene rajske plaže, kjer sva se sončila, čvekala, nabirala borovnice in fotografirala. Enkrat sem se celo na glas spraševala, zakaj vsi drugi po grmičevju s sladkimi borovnicami hodijo v gumijastih škornjih in dolgih hlačah …😯 (takrat še nisva vedela, da na Finskem živijo gadi)

Na koncu obsežnega športnega dela najinega dopusta sva delala povzetek razlik med kanujem (nem. Kanadier) in kajakom (nem. Kayak). Smejala sva se razkuštranosti kanuja, napolnjenega z vso opremo za šotorjenje v divjini, brez prekritja zgleda grozno neurejeno … Ugotovila sva, da je ogromen prostor v kanuju resnično pomemben, da pa je kanu počasnejši in vetru nudi večjo površino za potiskanje sem in tja. Moj dragi je priznal, da je krmiljenje kanuja z vesli, se pravi z rokami, hudičevo naporna zadeva, kakor hitro valovi postanejo malce večji. Kanu je treba krmiliti brez prestanka, saj se sicer praviloma začne vrteti okrog svoje osi, ali pa ga odnaša v maloro … V kajaku krmilim jaz s pedali, skorajda nagonsko in brez posebnega truda. Kajak je praviloma tudi hitrejši. Po drugi strani pa nudi manj prostora, manjšo možnost gibanja v čolnu in veliko manj prostora za shranjevanja kamere ter daljnogleda v hitrem dosegu roke.

Nič, kar izmenjaje ju bova morala jemati s sabo, sva si rekla. Škoda, res škoda, da v avtu ni prostora za oba zložljiva čolna …


2 responses to “No, pa še o veslanju na Finskem moram kakšno reči.

  • Bimbo

    Dobro sta se izlizala, srečkota.
    Nekoč se mi je kanu zdel bajna zadeva, zdaj pa že dolgo prisegam na kajak. Dopuščam pa možnost, da obstaja kakšen kanu z dognano profiliranim dnom, ki mu omogoča dobro plovnost in držanje smeri.

    • alcessa

      Fu. Ja.

      Tale Kanadier ima sicer po mnenju uporabnikov precej ugodne lastnosti in ga uporabljajo tudi na brzicah, ampak midva sva le navadna povprečneža in moj mož ima samo dve rami, ki ju ni natreniral za dolgotrajno upiranje vodnim tokovom … za pisalno mizo pa sploh ne😀

      Tako še kar ostajava razdvojena glede čolnov … Prejšnji vikend sva šla veslat s kajakom na eno mlakico🙂, ker sva si na dopustu obljubila, da morava. Pri sestavljanju čolna se je izkazalo, da ima kup okvar (po načelu: zakaj ste me pustila doma, za kazen bom začel razpadati :-(), vseeno sva se lepo naveslala. Ker pa ne eden ne drugi ne znava mirno sedeti, so se potem začele težavice s prostorom za premikanje nog, pa ta velke kamere se ni dalo uporabljati za malo bobnarico (v Nemčiji izredno redka ptica) … Ker se je krmilo odtrgalo in sva ga za ta izlet pritrdila le provizorično, bova naslednjič malo bobnarico lovila s kanujem.

      Vendar mislim, da tudi midva kljub vsemu načeloma prednost dajeva kajaku… (že tisti metrski šlauhi z zrakom ob strani …)

%d bloggers like this: