Takšne in drugačne. S preprostim modelom komuniciranja.

Kot se za moderen blog spodobi, se na začetku zapisa pojavi t.i. popolno razkritje: Jaz pa ful rada predalčkam.

🙄 ? Nisem vas presenetila? (Ah ne, zdaj razumem: takoj po diplomi na Močvirniškem faksu ste za razliko od mene nehali uporabljati besedo ful.)

Sebe pač presenečam. Sprašujem se na primer, kam je šel tisti neroden, nereden, romantičen deklič, ki bi se definitivno (aka ful) požvižgal na ugoden občutek pri sortiranju mokrega perila na balkonskem sušilniku, da bo potem pospravljanje suhega šlo lažje in hitreje. (Mulka, ki je v boben od pralnega stroja strmela zaradi vrtenja, gibanja, ne pa zaradi veselja ob čedalje večji čistoči perila.😳 Punca, ki bi ji mokro perilo padlo na tla, ker se je ravnokar spomnila, da …? Koga briga čisto perilo?)

Takšne in drugačne smo odpikali, posvetimo se modelu komuniciranja: odkar so mi strici na faksu povedali, da se človeška komunikacija da zelo lepo popredalčkati v modele, me še ni minila želja, da bi odkrila čim več pojavov, ki se jih da opisati na podlagi takega anal-iziranja.

Če vzamemo absolutno najbolj preprost model komunikacije: napišem pismo in ga pošljem nekomu, ki ga prebere. Ja ja, vem, da se po slovensko reče elektronsko pošto, ma Open Office ima precej bolj prikladne simbole za pisma:

V tej igri sem torej avtorica sporočila, ki sem ga poslala s pomočjo pisma, in sicer točno določeni osebi, ki moje sporočilo prebere. Vse skupaj se da kljub določeni skorajda neznanstveni banalnosti tega modela še bolj poenostaviti:

__________________SPOROČILO

____JAZ ________________________________TI

Način komunikacije (pisna/pismo) sem tokrat namenoma izločila iz modela, vendar se bomo enkrat pozneje vrnili k njegovemu pomenu.

Predlagam, da se v blogersko-znanstvene namene najprej posvetimo zgornji trojici elementov: kaj pravite, kateri del trikotnika je najpomembnejši?

Pravite, da je to najbrž vedno odvisno od situacije komuniciranja (kdo komu kaj kako zakaj kdaj …).

Torej lahko začnemo na skrajni levi in si kot prvo izhodiščno situacijo smemo predstavljati človeka, za katerega iz sporočila lahko razberemo, da je sam sebi najpomembnejši del komunikacijskega trikotnika:

_________________SPOROČILO

__JAZ__________________TI

Takega avtorja po navadi zasačimo zaradi prekomerne uporabe besed kot “JAZ, MENE, MENI, MENE, PRI MENI, Z MANO, MOJ, ME, MI”, poleg tega takšna oseba najbrž tudi na splošno govori predvsem o sebi, druge teme in pa prejemnika pisma pa omeni le v zvezi s sabo (Kdaj mi prineseš moj CD?)

Pa je to vedno res?

Ni, boste porekli.

Prvič: nekdo lahko namesto samonapihnjenosti v nekem sporočilu v glavnem govori samo o sebi, ker obstaja potreba po informacijah o avtorju sporočila in ta tako izpolnjuje akutna ali kronična pričakovanja prejemnika sporočila (aka matka).

Ali pa naš avtor pripoveduje grde vice, pa noče, da bi bil kdo užaljen, zato so vse puščice v teh vicih (ironijah, sarkazmih) demonstrativno usmerjene samo vanj (aka PC). Pa še kakšna situacija bi se našla, kjer opazna prisotnost JAZovanja ne pomeni tudi obveznega cvetenja narcis, ne da?

V književnosti se nam velikokrat zgodi, da pod zaimkom “JAZ” pri glavnih osebah domnevamo avtorja književnega dela, vsaj dokler mimo ne pride kakšen bivši študent katere od svetovnih književnosti, ki nas prijazno pouči, da literarni JAZ ni isto kot stvarni JAZ. Gre za dejstvo, ki smo ga dolžni poznati, vendar stvar ni vedno dejansko odsev resnice. Salmanu Rushdieju, na primer, tega ni verjel kup nevarnih ljudi. Avtorji književnih del z uporabo prve osebe pri glavnem junaku tako lahko čisto legalno tudi malce poflirtajo z nami, približno tako kot bejba, ki reče Ne in pričakuje, da slišite Ja ali Mogoče ali kaj tretjega (Jutri). Skratka, za bralca je poskus ločevanja avtorja od glavnega junaka lahko tudi zanimiva igra, menda je v tem smislu dobro prebrati Guliverja in življenjepis Jonathana Swifta🙂

Nekateri pisatelji oz. avtorji se tudi skrijejo za prvo osebo svojega glavnega junaka, pa ne znajo prav dobro prikriti svojega lastnega JAZA, ker jim manjka pisateljske kilometrine za to. Na primer Goran Vojnović v Čefurjih, IMHO.

V redu, bi si lahko rekli na tej točki, za poudarjanje JAZa avtorja sporočila vsekakor obstaja kup dobrih razlogov, o katerih je vredno razmišljati.

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

In

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Najbrž že, ne da?

(več o tem naslednjič)


3 responses to “Takšne in drugačne. S preprostim modelom komuniciranja.

%d bloggers like this: