Še več modelov komuniciranja.

V prvem zapisu o modelih komuniciranja smo razmišljali o JAZ-komunikaciji, se pravi, komunikacijskem trikotniku, kjer je avtor sporočila daleč najbolj pomemben, ker tako misli sam ali ker tako mislijo drugi. Na koncu sem nam zastavila vprašanje o lastnostih drugih dveh možnih različic: 

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

Seveda obstaja. Obstajajo cela področja, na katerih velja, da je sporočilo daleč najpomembnejše. Na primer znanstvene raziskave: si predstavljate, da se znanstvenik v sporočilu v glavnem ukvarja sam s sabo? Ali pa sodnik? Novinar?

Z veseljem bi dodala še politika kot primer osebka, ki bi mu morala biti vsebina njegovih sporočil veliko pomembnejša od njega samega, pa se bojim, da bi kdo lahko umrl od smeha.

V redu, strinjamo se, da je velikokrat treba ustvariti sporočilo zaradi sporočila samega, saj na svetu obstajajo tudi vsebine, pri katerih v bistvu nismo udeleženi in tudi naš sogovornik ne, temveč jih samo opisujemo.

Po drugi strani pa: kdaj ste se nazadnje soočili z zapisom, v katerem avtor govori o neki stvari, sebe sploh ne omenja, pa vam je takoj jasno, da dejansko govori samo o sebi?

Na primer oseba, ki na stroške davkoplačevalcev študira psihoanalizo, potem pa ostanek življenja v žep spravlja novce z javnimi zapisi o tem, kako bodo feministke pogubile te iste davkoplačevalce? Ne vem, na kateri točki se vi v takih primerih začnete spraševati o naravi avtorjevih odnosov z mamo, sestro, teto, punco, ženo, hčerko, you name it. Jaz kar precej hitro.

In kako si upam nekomu v mislih podtikati freudijanske križe in težave, če pa ta oseba ne piše o sebi, skorajda niti besede, temveč izključno o manjvrednih bioloških bitjih vrste človek z razpočnico med nogami?

Odgovor je preprost, boste porekli. Neznosna lahkost poznavanja sveta. Prelaganje svojih težav na druge in tretje je eden najbolj razširjenih mehanizmov nesposobnosti shajanja s samim sabo in s tovrstnimi projekcijami smo se srečali prav vsi. Predvidevam, da je bila večina nas kdaj tudi avtor kakšne. Ne?😯 Res ne?😈

V tej situaciji odsotnost konkretnih izrazov v sporočilu, ki bi nakazovali na dejansko zgodbo, nadomestimo s poznavanjem sveta in tako zapolnimo lažnivo luknjo (nastalo zaradi zavidanja razpočnice), ki jo je nekdo ustvaril s svojim kvazi objektivnim sporočilom, ki to ni.

Če vas ob tem preide zmagoslavje, naj kar takoj nadaljujem s svarilom: dejstvo, da smo enkrat pogledali v takšno luknjo in vanjo vrgli Resnico, da bo svet vsaj malce lepši, vsaj za trenutek, ne pomeni, da smo Majstori Interpretatorji Života.

Ravno nasprotno: ker zdaj vemo, da obstaja kao nevidno poudarjanje samega sebe kot komunikacijski model, smo dolžni toliko bolj ostro presojati vsako situacijo, v kateri bi se nam zdelo, da nekdo na zunaj poudarja objektivno Sporočilo, misli pa izključno Samega Sebe.

Drugače namreč namesto ugotavljanja resnične (ali temu podobne) situacije začutimo samo neznosno samovšečnost bivanja, saj bi nekoga z velikim veseljem potisnili v jazovski drek, da se bomo počutili večvredne. Kot bolj pametni opazovalci in analitiki.

Malo znanja je ravno tako nevarna stvar.

No, pa še zadnje vprašanje: ali smo se ljudje sploh sposobni osredotočiti na sogovornika?

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Moje mnenje: zakaj ne bi bili?

Zase vem, da me drugi ljudje zanimajo bolj kot jaz, ker sebe že poznam in se le stežka presenetim. Ravno tako se ne strinjam s pavšalno trditvijo, da se ljudje zanimamo za soljudi le, kadar imamo od tega koristi.

No, ne strinjam se 100%: kadar se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi, čutim čustveno ugodje, ker se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi. Se pravi, da imam korist od tega, da čutim in ravnam v skladu s svojim značajem.😯 . 🙄 .

Zelo samovšečno, ne da?

Predvidevam, da se vam je tudi ravnokar utrnila misel, da mnogo ljudi svojim soljudem sporoča, kaj vse so dolžni početi, da se bodo spremenili (naredi to, naredi tako, naredi tam, ti nisi to, ti nisi ono, moraš to, moraš tisto …), pa v resnici govorijo samo o sebi. Lepo od njih, da se ne pretvarjajo, da govorijo o svetu na splošno in jih zanima samo vsebina sporočila kot objektivna danost, vseeno. Biti TI ni vedno lahko.

Ko nekdo daleč preveč moralizira, ezoterikizira, sociologizira, psihologizira, etikicira ali nas čisto preprosto žali in kar jih je še diskurzov v zvezi s človeštvom, se na neki točki ravno tako vprašamo, kaj to pove o tej osebi, saj nam postane jasno, da kljub uporabi zaimkov kot TI in TEBI gledano globinsko nima problema z nami, temveč s sabo.

Še ena podobna situacija razlaganja sogovorniku, kaj vse mora narediti, da ga bomo imeli radi in spoštovali, je tista, ko je avtorja sporočil enostavno strah. Strah bivanja na tem svetu, kjer mrgoli ljudi, ki so drugačni od njega. Če bi bili vsi enaki, bi bilo vse lažje. Perverzna oblika: če bi bili na enak način kaput, se ne bi bilo treba toliko sekirati zaradi lastne kaputnosti. Če bi lahko celemu svetu na glavo poveznili svoj referenčni okvir, bi imeli nebesa na zemlji, JAZ in TI pa bi bila končno povsem nepomembna. Kao. Tudi v teh primerih smo dolžni razmisliti, kdaj ima nekdo vso pravico (ali celo dolžnost) sogovorniku sporočati, kaj si misli o njem, in na kateri točki sogovornik dejansko ni pomemben.

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje? Posamezniki, ki na podlagi naših glasov zmagajo na resničnostnih šovih, čeprav niso najboljši od vseh, vendar nas potrjujejo v naši povprečnosti in pomanjkljivosti? Skandinavski plešasti debeluščki, ki so šli morit otroke, da jim ne bi bilo treba živeti na svetu, za katerega so čisto preprosto preveč omejeni?

(od tu naprej jaz zdaj več ne bi, čeprav sem v zvezi s to konstelacijo sebe, sveta in sogovornika prišla še do veliko več uporabnih misli in zaključkov. Finta ni v predavanju o njih, finta je v razmišljanju o njih)

(Poleg tega, da z vsako od teh komunikacijskih drž lahko zabredemo v težave, obstajajo tudi situacije, v katerih se katera od njih pričakuje od nas. Poleg tega obstajajo posamezna obdobja, ko so nekatere bolj razširjene: dandanes sicer še vedno velja, da je odrasla oseba sposobna govoriti o tretjih temah in pri tem pozabiti nase ali na sogovornika. Vsi pa tudi vemo, da je čedalje manj sramotno biti komunikacijski narcis in da samo za ta pojav duševnega stanja obstajajo mnoge komunikacijske situacije. Kdor na vsak način hoče opozarjati nase, mu bo to tudi uspelo.)


2 responses to “Še več modelov komuniciranja.

  • jana zf

    Dober zapis. Sem vmes kar nekajkrat pomislila, da bi skopirala kakšen stavek ali dva za v knjigo pomembnih/pametnih citatov – čisto resno!

    “Če bi lahko celemu svetu na glavo poveznili svoj referenčni okvir, bi imeli nebesa na zemlji, JAZ in TI pa bi bila končno povsem nepomembna. Kao. Tudi v teh primerih smo dolžni razmisliti, kdaj ima nekdo vso pravico (ali celo dolžnost) sogovorniku sporočati, kaj si misli o njem, in na kateri točki sogovornik dejansko ni pomemben.” – tale zmaga!

    Zadnje čase (kot si verjetno opazila) veliko razmišljam o druženju in tudi o tem, kaj govorimo, ko govorimo z drugimi – dajemo/vsiljujemo sebe na pladnju, bolj ali manj osebno, ali neusmiljeno sekamo in seciramo druge, njihove odločitve, njihova življenja po svoji podobi. In zanimivo se mi zdi, da takšne kritike in seciranja prenašam samo od ljudi, ki so mi zelo blizu, pa še to ne vedno in sem ponavadi vseeno prizadeta. Niti ne toliko zaradi same kritike (ki je včasih itak na mestu in bi jo morala slišati) kot zaradi tega, da si nekdo kar tako meni nič tebi nič jemlje pravico in sodi – ne da bi ga kdo prosil ali vprašal za mnenje. Osebno se izogibam sodbam, tudi če mislim, da ljudje npr. pretiravajo, saj se zavedam in sprejemam, da lahko vsak po svoje dojema stvari in mu tega ne nočem vzet. Kvečjemu zanimivo se mi zdi in ponavadi poskušam razumet, od kod prihaja takšno dojemanje (če je čisto drugačno kot moje), ker mi lahko odpre kakšno novo perspektivo ali pa v novi luči predstavi samo osebo. Ampak to seveda samo pri maloštevilnih osebah, ki me zanimajo!

    Analiza diskurza je super zadeva😉

    • alcessa

      Predlagam, da si zapišeš svoje misli ob razmišljanju na to temo – zdi se mi, da je pomembno, da si model … usmislimo in ubesedimo vsak po svoje. Ne vem, zakaj sem mnenja, da je o tem treba razmišljati, mogoče zato, ker sem mnenja, da je naša največja naloga spoznavanje Sveta🙂

      Tudi jaz veliko razmišljam o druženju, zato tudi rada poklepetam s tabo, edina razlika je, da imam manj priložnosti za druženje. Tudi jaz imam veliko izkušenj, ki v mojem referenčnem okvirju štejejo za neprijetne in se jih z veseljem izognem. Ravno tisto nasilno predalčkanje zna biti hudo, ja, včasih je ZELO škodljivo.
      Vendar sem zdaj na stopnji, ko se čutim dolžna ponuditi informacijo o tem, ali me je nekdo pravilno popredalčkal ali ne. Če ga ta informacija ne zanima, sem vsaj izpolnila svojo dolžnost.
      Ravno tako pričakujem, da mi sogovornik pove, če sem s čimer koli usekala mimo – seveda je najlažje govoriti o sebi, ker s tem ne žališ drugih, vendar se zanimam predvsem za soljudi in v takih primerih pogovori na temo TI pač ne uidejo. Seveda pa me informacije sogovornika dejansko zanimajo, sploh pa popravki mojih domnev🙂
      Na splošno pa je pri predalčkanju velika nevarnost, da iz ljudi (subjektov) naredimo predmete (objekte) in nekomu v izraziti meri biti objekt je nekaj, kar ne bom prenašala niti mrtva.
      Aja, a v čem da je razlika?🙂

      Če se nekdo ukvarja s tabo tako, da primerja tvoja dejanja, kognitivne in psihološke lastnosti, pa morebiti tudi druge podaljške tvoje osebe (predmete, soljudi, poklic …) s kom drugim, s kakšnim določenim okvirjem, s samim sabo, pa je pri tem jasno, da se s tabo ukvarja kot z večrazsežnostnim človekom (lahko v eni situaciji ali pa v več podobnih, ki si jih zapomniš kot take), potem si zanj pretežno SUBJEKT, kar ni slaba novica.🙂 To ne pomeni, da nam to mora biti všeč (včasih je cela j*ba, odgovarjati oz. razlagati svoja dejanja, stališča ali odločitve, pa če nekoga še tako zanimajo, ker mogoče ravno nočemo brskati ali si nismo na čistem ali bi preveč jasnosti bolelo :-))
      Če pa te nekdo v glavnem rabi za pomirjanje svoje slabe vesti, lajšanje manjvrednostnih kompleksov, odpravljanje skrbi … torej za svojo lastno psihonego (kamor v bistvu spada tudi maltretiranje v slogu “daj, reči, da si v redu, da se lahko neham sekirati”) in za manipuliranje ipd., potem smo OBJEKTI. To velikokrat res nočemo biti.
      No, sama sem včasih preutrujena ali preveč introvertirana, da bi bila subjekt, zato mi zapaše, če se me ignorira, bežno zaznava ali malce izkoristi za kaj neosebnega, gledano z mojega stališča. Vendar si sočlovek to pravico mora pridelati, tako kot praviš tudi sama🙂

%d bloggers like this: