Odgovor na: (Navidezna) svoboda ali Je res ves svet moj?

Najprej pojasnilo: z veseljem bi zapis z zgornjim naslovom pokomentirala kar na blogu njegove avtorice, Sadie Bond, pa ne morem. Na Blogosu me namreč ne marajo.

Pa pojdimo po vrsti:

a) Da je denar svoboda, velja šele od določenega, za čuda ne previsokega zneska naprej. Nemški sociologi govorijo o omogočeni participaciji v socialnem življenju, ki naj bi jo pri nas na primer omogočala podpora za brezposelne Hartz IV. Znesek ni previsok, jasno, in svoboda njegovih prejemnikov je zelo odvisna od njihovih želja. Nekateri raje gredo laufat s prjatli, drugi pa bi radi šli na koncert od Beyonce in snemali s pametnim telefonom.
Se pravi, da bi bilo pri enačbi “denar = svoboda” nujno upoštevati še osebnost imetnika denarja. Če na primer gre za introvertirano osebo, ki raje prebere kakšno dobro knjigo, kot pa da bi z vrstniki tekmovala s svojim imetjem, potem je ta oseba svobodna že, če kavbojke kupi pri Neckermannu in uporablja 10 let staro Nokio. Za telefoniranje.

Da za svobodo rabiš lastno stanovanje, ki ti ga sofinancirajo starši, mogoče velja v določenih predelih Slovenije. Če imaš dobro zakonodajo v zvezi z najemniški stanovanji in povsem kul stanodajalce, plus dovolj stanovanj po sprejemljivi najemniški ceni, se lahko na lastno stanovanje povsem požvižgaš. No, razen če moraš z njim na koga narediti vtis.

Krediti za stanovanja so pri normalnih smrtnikih mišljeni tako, da imaš nekaj lastnega denarja, ostalo pa odplačuješ mesec za mesecem. Sliši se neverjetno, vendar lahko mladi ljudje dejansko tisto začetno vsoto privarčujejo kar sami. Seveda je lepo, če mama in tata pomagata, vendar samo v primeru, da jima za to pomoč ni treba plačati v obliki kakšnih drugih storitev. Prilizovanja, prilagajanja svojega mnenja, izogibanja ostrejšim debatam itd. Tudi prostovoljnega, iz čiste hvaležnosti. Prehuda enakost s starši najbrž ni evolucijsko najboljša, je pa velikokrat socialno zaželena. Drugače pa denar pač privarčuješ sam in temu rečeš svoboda. Če imaš svoje delo rad, si na koncu lahko še ponosen nase: z delom, ki ti je pri srcu, lahko začneš kupovati stanovanje, če hočeš. Svoboda. Seveda ti prihranke lahko požrejo pijavke finančne industrije, v tem primeru si svoboden na precej obupen način.

b) Nič ne vem o tem, da je nasprotje otrok uživancija? Nisem opazila, da imam dovolj časa ali denarja za velik kup spontanih odločitev o preživljanju prostega časa in o lastnem lifestylu. Niti slučajno ne. In prekrokana noč od določene starosti naprej izpade samo še … pomilovanja vredno. Moja svoboda je v tem, da se odločam, katero od potencialno poklicno koristnih dejavnosti bi počela v prostem času, kadar ga imam. Kar je v redu, ker mi je to všeč in si to želim.

POVZETEK: Če so ti starši pomagali kupiti stanovanje v Ljubljani, bi mogoče bilo bolje, da zapise o svobodi prepustiš komu drugemu?


15 responses to “Odgovor na: (Navidezna) svoboda ali Je res ves svet moj?

  • M

    Puf, očitno moram prebrat oni – prvotni zapis. Bom potem. Če berem samo tvojega, pa lahko z velikimi poudarjenimi črkami zapišem “I’m free like a bird.” … čeprav nimam touch telefona in rit spravljeno v no-name kavbojkah ☺
    In poleg tega še uživam vsak trenutek sproti, kar se jih da.

  • alcessa

    M: gre predvsem za to, da jaz ne tulim v svet “SAMO VEGETARIJANCI SO ETIČNI LJUDJE”, temveč si upam napisati le, da se kot vegetarijanka sama dobro počutim (mislim, da obstajajo tudi ljudje, za katere je bolje, da jedo meso). Ravno tako se pameten človek smehlja, kadar debili pišejo romane na temo “FEMINISTKE UNIČILE SLOVENIJO”, ker imajo težave z ženskami, pa hočejo svojo tematiko prenesti na vse ostale. In če Dajana napiše, da bomo “SLOVENCI IZUMRLI, KER NIMAMO VSAK 3 OTROK”, potem vsi vemo, da gre samo za njen lajf, ne pa tudi za našega.

    Ni fajn, da nekdo piše, da je stanovanje mogoče kupiti samo s pomočjo staršev, ki jih sama hvalabogu ima, ker to ni res. Stanovanje tudi ni podlaga za svobodo. Denar samo od določene meje naprej, ki je odvisna od naših potreb.

    Pa še nekaj: o svobodi največ pišejo tisti, ki jo pogrešajo, ta sum je upravičen.
    Imamo blogerke, ki si upajo iskreno napisati, da jim je kot nesvobodnim mamicam kdaj težko, pa se pri tem nič ne poveličujejo v primerjavi z nemamicami žurerkami. Kapo dol.

  • nika

    Hej, bejba, se kar strinjam s tabo: evo, iz prve roke potrjujem, da je stanovanje mogoče kupiti lastnoritno.🙂

    • alcessa

      Pa se zaradi tega ne počutiš kot uboga revica, vsega občudovanja vredna?🙂

      Najin bivši najemodajalec je bil starejši moški z ženo, oba malce bolna in plašna, njuna 3-nastropna hiša pa stara in nič posebnega. Čisto spodaj sta stanovala dva starejša romunska Nemca, ful fajn, zgoraj midva, na sredini pa blontna pošast, ki me je enkrat zmerjala s ciganko (nič hudega, sem vajena še iz OŠ). Ko sva se odselila, se je ženšče po sodniški poti spravilo na lastnika bajte in hotelo izsiliti, da bi se v najino bivše stanovanje vselil njen tehnofrik od sina, kar pa lastnik ni hotel. Najprej mu je odgnala najemnico, potem pa k odvetniku in gremo.

      Če si lastnik bajte, si včasih prav obupno nesvoboden🙂

      Si zadvoljna s stanovanjem?🙂

  • nika

    Seveda se počutim kot uboga revica, vsega občudovanja vredna in v bližnji prihodnosti pričakujem kakšen spomenik (po možnosti “Brižinski”) ali pa vsaj doprsni kip😉.
    Zadovoljna sem, jasno: kamor oko seže, vse je moje… To mi slovenceljni RABIMO.

    • alcessa

      Mene pa je kar malce strah “vsega mojega” … Zdaj se še lahko seliva brez večjih posledic, ko pa si enkrat na SVOJEM, se moraš sprijazniti s skoraj vsem … Sosedi. Popravili. Okolico.

      Če ne bi to bila edina možnost za prihranek denarja v starosti (v penzijo itak ne bom šla), se je ne bi lotila … Še posebej, ker nimam pojma, kaj vse je potrebno urediti (formalije) ipd.

      Kadar se zvečer uležem v SVOJO posteljo, se počutim na svojem in to je vse, kar rabim (pa mir mora biti, jasno) …

  • nika

    No, saj menda veš, da se hecam…
    Dejansko sva se tudi midva odločila za nakup zaradi varnosti v starosti (in zaradi bednih razmer na slovenskem nepremičninskem trgu: če je skoraj enaka cena najemnine in mesečnega obroka kredita, potem je to logična izbira…).
    Par zapisov nazaj sem brala o tvoji nesrečni naložbi. Žal mi je, da se je za vaju tako izteklo. Vendar pa: ko sem včeraj čakala na določene zdravniške izvide, sem se v priprošnjah nevemčemu zaklinjala, naj gre vse v maloro (denar, šiht, dobitek na lotu…) samo, da preživim… Če ti je kaj v pomoč, za korajžo, ne vem.

    • alcessa

      Nika, v tem sva si kar podobni: skoraj izgubljena naložba je res huda zadeva in vredna mojega besa, vendar na moji interni lestvici grozot ne kotira tako visoko kot nekatere druge stvari (zaradi obilja veliko hujših izkušenj v preteklosti in realnih možnosti ponovitve), tako da … Si v redu, sem te že prej mislila vprašati?

      (ja, vem, da se hecaš …)

  • nika

    Zdaj sem kar v redu, hvala. Sem zmagala, večkrat zaporedoma, brez loto listka.
    Saj se mi je kar zdelo, da tako nekako dojemaš te zadeve. Sploh pa, zdaj, ko boš pravnica, boš služila mastne denarce (ali kako že?)…😉
    Pa še to: zadnjič sem te občudovala v naravoslovnem muzeju. Aja ne, pardon, tisto je bil dodo…

  • Jzf

    +1 za vse povedano, napisano, pokomentirano. Se zelo strinjam.🙂
    In bolj kot stanovanje, denar, šiht, je vredno in pomembno to, da smo zdravi in imamo okrog sebe ljudi, ki jih imamo radi in nas imajo radi.

  • Ruth*

    Popolnoma se strinjam. Vse je odvisno od prioritet. Meni niti na kraj pameti ni padlo, da bi lastnina stanovanja vplivala na mojo srečo. Ali kup otrok (ki jih bom nekoč imela) na mojo nesrečo /Off the record – verjetno za gruča otrok ne bo vplivala pozitvno na nateliteto v Sloveniji/😉
    Življenje je lepo, pustimo, da takšno tudi ostane.

%d bloggers like this: