Moderni Lajf

Zbudim se z okusom čemaža v ustih. Kaj za-?!?! AH. Ja, seveda. “Sori, ma poljuba za dobro jutro ti ne mislim dati.”

– – –

“Želite jedilno karto za čemaževe jedi?”

“Ne, hvala, brrr.🙂 Mi lahko poveste, ali je mocarela s paradižnikom tudi s česnom?”

“Mocarela s paradižnikom … Ne, brez česna je.”

“OK, potem bi mocarelo in eno presto, prosim.”

– – –

“AH.”

“Čemažev pesto, ne da? No, česna pa vseeno nisi dobila :lol:”

”😦 . Nič, bom poskusila jesti. In ker mi gospodična niso prinesli preste, bom kar tale kruh snedla.”

“Ti kar.”

“Ni najbolj dober, čemaž, vendar ni tako grozen kot česen, sploh tisti, ki smrdi po postanem. Predvidevam, da bo kruh preprečil slabost.”

– – –

“Najhujše od vsega je, da se s folkom v restavracijah zmeraj da vse zmeniti, potem pa ti vseeno prinesejo česen. Ali čemaž.😆 OK, vsi vemo, da cel kup kuhinj, ki se dojemajo za internacionalne, svojo internacionalnost preprosto dokazuje s česnom, Francozi, pa Grki, pa Italijani, pa najini Pakistanci … Jasno, da tudi v nemških restavracijah v nobeni pečici ni kosa trupla brez česna. Ma če jih prosiš – zakaj čisto vsi rečejo, da ni problema?😯 Zakaj za vraga bi Pakistanci morali jedi zasmraditi s česnom, če pa uporabljajo kup enih začimb, ki so dokazano dobre že same po sebi??😯 “

“Tja.”

– – –

Naslednji dan nama za kosilo na olivcu popražim bučke v kockah, potresem jih s timijanom in sezamom, kakšnih 5 minut pred koncem. V ponvi me rumeno belo gledajo jajca, vse skupaj pa lepo zaokroži še ciabatta. Njami.


Comments are disabled.

%d bloggers like this: