May I?

Suggest we all go shopping at non-worker-killing companies? (by “we” I mean “me, too”)


12 responses to “May I?

  • ĐUBOX

    Dala si nam misliti.

    • alcessa

      Včeraj sem dobila paket z oblačili Ha und em … V njihovi spletni trgovini ne kupujem, ker hočem poceni oblačila, temveč samo vsake toliko naročim njihove bombažne majice, ker obožujem njihove barve in vsebnost elastana, že leta in leta. Ker delam doma, ne porabim preveč oblačil in mi ni treba prepogosto prati, metati vstran in kupovati novih oblačil, zato imam še kup starih zadev, ki zgledajo kot nove, tudi od H&M. Poleg tega so ekološko neoporečna vlakna (npr. iz zgoraj polinkane trgovine) veliko bolj ugodna za nošenje in se v njih počutim kot … živo bitje. To so res oblačila, vredna svojega denarja in še več.
      Kakor koli že, pri Ha und Emu sem torej nakupovala, ker sem želela točno te majice. Dve od njih sta iz Bangladeša. In čeprav so v ruševini šivali za Primark, Wal-mart, C&A in Benetton (!!!), nihče pa do sedaj še ni omenil Švedov, sem se včeraj takoj vprašala, kako neki živijo mulci v Bangladešu, ki so delali moji majici😦
      Na srečo bo pavza do naslednje podobne akcije precej dolga in upam, da bodo vmes v teh revnih državah vsaj začeli skrbeti za svoje ljudstvo …😦

  • Nika

    Ja, to je grozno, cel potrošniški krog je grozen. TAM imajo zares lepe, verjamem, da tudi prijazne in kvalitetne reči, ampak je hudir, če mora človek mnogo pamžovja obleči. Npr. mladi družinski brst je v bornih 3 mesecih že zamenjal 3 konfekcijske številke (56, 62, 68), vsakega oblačilnega kosa pa rabiš cca. 5 komadov (npr. body, hlačke, majčke, pajaci… Itd.). Sem počekirala cene, 1 body npr. stane od 16-20€. Alora vse skupaj stane… Veliko. Pa smo oblekli samo majhnega baua, da ne govorimo o tem, kako mladim fantom poganjajo stopala… V glavnem, bi kupovala TAM, pa ne morem, čeprav imamo baje nadpovprečne dohodke. Jaz se močno zavedam, da imamo veliko, veliko več vsega (morda tudi sreče), kot tisti v revnih deželah, pa drugačne križe nosimo tukaj… Bljak.

    • alcessa

      O ja, mulci so res poglavje zase … V takih primerih je najbrž edina dobra rešitev, da živiš v družbi drugih mladih mamic, ki tudi kupujejo tam, pa si stvari izmenjujete, kar v Nemčiji ni redek pojav (tako npr. mladi bogati starši uzurpirajo cele mestne predele Berlina idr. velemest s svojimi navadami …). Seveda pa izmenjevanje cunjic ni enako priljubljeno v vseh kulturah, tako da …

      Po drugi strani pa … mene tudi niso v bio oblačili in pretežno z bio hranili, pa sem še kar tu🙂

      (obsežnih nakupov naravnih oblačil si ne morem privoščiti, ma tistih nekaj zadev, ki jih imam, se enostavno nosi s čisto drugim občutkom, ki si ga ne domišljam. Res. Nisem snob in stvari ne deklariram za dobre samo zato, ker sem malce več plačala zanje, enako obožujem tudi moje ha in emovske majčke, ki jih tudi nosim do večnosti in naprej. Ko sva bila v Londonu in sva skoraj umrla od prekomernega ogledovanja zadev🙂, sem kar naenkrat ugotovila, da se v bio zadevah čisto drugače počutim, sploh pa po napornem dnevu, ko sem jih imela oblečeno kakih 8 ur. Mogoče so me med mojim podeželskim otroštvom malce preveč razvadili, nehote, da tako hrepenim po bolj naravnih zadevah, mogoče sem kot mulka preveč časa preživela zunaj?🙂 )

      Mi vsi smo sicer res sokrivi za bedo v revnih državah, ampak … jebemti, kakšne vrste ljudje takšne množice soljudi (zemljakov) takole maltretirajo samo zaradi dobička? Mamicu jim požrešno!

  • Nika

    Ja, saj to je tisto… Jaz sem izmenjavanju zelo naklonjena, veliko oblačilc sem dobila, veliko dala naprej… Pa se vseeno zgodi, da kaj rabiš. Obuval recimo nikoli ne uporabljamo rabljenih, ker verjamemo, da se izoblikujejo in prilagodijo po nogi…
    Tudi jaz hrepenim po naravnih materialih, resnično je občutek v takih oblačilih boljši. Tudi njihova cena je normalna, težava je v naših prihodkih, ki niso normalni. Kako naj pa bo ena majica, ki stane manj kot 10 € kaj drugega kot sranje? Ni računice, če je dobro zame, ni dobro za nekoga na drugi strani sveta, ali pa kar za oba ni dobro…
    Mamicu jim… Včasih me prime, da bi postala puščavnica, izstopila iz tega gnilega sistema, pa sem prevelika pusica za kaj takega…😦

    • alcessa

      Predvidevam, da tudi ni mogoče kar tako izstopiti … (meni gre sicer ta svet tudi prav neverjetno na živce, ker je zasnovan predvsem na neumnosti in požrešnosti).

      Kadar se znajdem pred takimi (zame) težkimi dilemami, uporabim “metodo skaliranja”: kot vegetarijanka, ki obožuje naravna vlakna na sebi, ni šans, da obujem čevlje iz PU (umetnega usnja), vsaj ne zaprtih (sem sprobala, pa so bile težave prehude). Torej kupujem usnjene čevlje in ne jem mesa.😦 Ker pa ene 90 % svojega časa preživim doma, kjer nosim a-la-birkenštok-copate, te usnjene čevlje zelo malo (ali celo čisto nič, kot pri salonarjih, ki jih imam bolj za vsak slučaj) ne obrabim. Tovrstna varčnost je poleg dela doma mogoča tudi, ker kupujem modele, ki niso ravno posledica modnega trenda, temveč so bolj “basics”. Isto pri oblačilih: majice od ha und ema kupujem, ker rabim nekaj barvitega za pod sive jopce, ki so tudi brezčasne. In stare.
      Itd. itd. – da te ne dolgočasim preveč: obstaja možnost, da si izdelamo sistem varčnega ravnanja z resursi, pri tem pa seveda ne smemo estetsko trpeti🙂 , zato so potrebni kompromisi in domišljene rešitve.
      Moja pametnost seveda uni revici v Bangladešu ne bo pomagala na noben način (če kupujem njene izdelke, podpiram njene izkoriščevalske šefe, če ne, jo bodo zaradi pomanjkanja poizvedbe odpustili), potreben bi bil političen ipd. pritisk.
      Bo pa moja škrtost (-> prihranek denarja, ki ga potem lahko porabim za dražje bio zadeve) pomagala unim Slovenkam, Hrvaticam, Bosankam in Estonkam, ki za Hessnatur za pravično plačilo zadeve obdelajo.
      Princip “Vsaj nekaj” torej (aka “skaliranje”) …

  • Nika

    Tako nekako razmišljam tudi sama, ja… Zares ni mogoče kar tako izstopiti, pa konec koncev in v resnici niti nočem. Vem, da je privilegij, da živim v svetu (sicer gnilem, pa vseeno) izobilja. Poskušam čim manj ta drek mešati, pa biti hvaležna. Verjetno je ta ideja, da je treba in dobro biti hvaležen, pa skromen, neka vcepljena krščanska ideja, ampak meni je vseeno kar všeč…
    Veš kaj sem zdaj pomislila? Na Sandro, uno čefurko, a veš😉 ? A ne pride nič več mimo (če so kače tam, kjer ni muh, ne drezajmo v osje gnezdo…)?

    • alcessa

      Oh, jaz nisem prav nič krščanskega duha oziroma sem za Slovenko napačnega bivšega krščanskega duha🙂, pa sem že od malega taka, še preden se me je luteranstvo dodobra dotaknilo. Najbrž zato, ker tudi revščino in prehude stiske vseh vrst predobro poznam in ne morem biti čisto nič drugega kot hvaležna, to je neke vrste refleks.
      Je pa res, da tudi taki nismo divje priljubljeni, s tem se je treba sprijazniti. Pri mojih letih ne ravno ogromna težava😈

  • Nika

    He, he, super si, kar s tem se sprijazni, da veš!

    • alcessa

      Ja, saj nimam ravno kake posebne izbire …🙂
      Losi med porcelanom vedno iščemo kaj novega, zanimivega, v vseh živih kotičkih, pri tem pa sklepamo, da porcelan (tako kot mi) zna poskrbeti zase in je iskanje, najdenje, novo iskanje, najdenje, novo iskanje itd. najbolj zanimiva zadeva sploh, zaradi katere se splača priti iz divjine in vsaj za nekaj časa pozabiti na vse drugo, tudi nase. No ja, druge živalce in vrste porcelana pač niso vedno enakega mnenja, kar po navadi pogruntamo šele pri izhodu …

  • jana zf

    Dober predlog, se čisto strinjam, ampak kot pravi Nika, pri malih ljudeh je treba imeti občutno preveč tega – zaradi narave tega obdobja in ker pač tudi ni najbolj eko (niti časovno izvedljivo), da bi ves čas prali:/ Se pa trudim vseeno količine ohranjati na neki “znosni” ravni, ker se mi zdi, da ne rabimo toliko, peremo, ko se res umaže, prisegamo na bombaž, zadnje čase celo brez elastana, ker starejša hčerka na prenaša dobro oprijetosti … ne vem, ko bom velika in bogata, ja, mogoče bomo lahko kupovali obleke po poštenih cenah – tudi za tiste, ki jih izdelajo, in to v normalnih delovnih pogojih. Do takrat pa se trudimo, kar in kjer se da …

    • alcessa

      Ne smemo pozabiti, da je tudi pri ponudnikih oblačil po poštenih cenah treba preveriti, kje jih dejansko izdelujejo – na primer Benetton. Nazadnje sem brala o Hilfigerju, Kleinu in Espritu (ter Mangu) – da so njihova oblačila verjetno neskončno poceni izvora, pa nočejo izdati, od kod, kar velikokrat pomeni nečloveške pogoje dela.
      Fora ni samo v bio tkaninah, po novem moramo vedno vedeti, kdo jih kako dela, kadar se odločimo za nakup po čisti zavesti. Je pa res, da dražja oblačila lahko veliko dlje nosimo, kar je dobra naložba – za odrasle, se ve (no …zadnjih nekaj let mi teža skače sem in tja in zato po novem hranim tudi oblačila, ki so mi še premajhna in že prevelika, po 40-tem se nikoli ne ve😀 )

%d bloggers like this: