Neroda pa taka …

😳

“Šajze! Šit!”

Vsa zadihana skoraj malce uživam med preklinjanjem, saj mi tako ni treba TAKOJ razmišljati o posledicah lastne neumnosti.

Oblačno je in vetrovno, vendar dovolj toplo, da sva od plazenja po finskih kamnih na poti do divjinske cerkvice že rahlo prepotena.

“No povej že! Kaj si spet ušpičila?”

Pokažem mu. Ne šteka takoj.

“Sem mislila, da sem v rukzak dala šprej proti komarjem. Pa nisem.”

“Oh, a ni to tvoj … deodorant?!?!”

“Ja.”

Prepričam ga, da valjanje po tleh od smeha ni opcija, in odsopihava naprej, vsake toliko sledijo izbruhci smeha.

“Mogoče pa komarjem tvoj deo ne bo všeč?” si še upa prijaviti.

– – –

Ponosno stopim skozi vrata helsinške železniške postaje, juhu, pogruntala sva vozni red, kljub vsemu, ko kar naenkrat okrog mene začnejo leteti bele packe. Takoj mi je vse jasno in hitro se obrnem k dragemu, da bi preveril škodo.

“Samo en madež je, na laseh, srečo si imela, vse ostalo je pristalo na tleh,” me potolaži.

“OK, prosim te, da zadevo pobrišeš, si bom danes zvečer umila lase.” Mirna sem in odločna. Neče niko da me-

Ma a to kaj pomeni, če te poserje galeb? Zadeva mi ne da mira. Srečo, nesrečo?

Čez nekaj časa se izkaže, da to pomeni, da boš tisti dan čisto navadna budala.

– – –

“Si ji dala cente?” ga malce zanima.

“Ne, 5 švedskih kron. Naj kar beraški kartel poskrbi za menjavo!”

“Hmm, to pomeni, da bodo imeli izgubo. Na Finskem ne moreš menjati švedskih kovancev, za to je treba na Švedsko …”

😳

– – –

Ahaha, se odločim po osrečujočem obisku nacionalne galerije Ateneum, bom Kaneli napisala kartico in se jih zahvalila za link za Nuuksio.

Odtacam v Kiasmo in izberem kartico.

“Imate tudi znamke?” Imajo.

Medtem ko blagajničarka opravlja svoje delo, obe znamki na hitro poližem in ju pritisnem na kartico.

Nič.

Vzamem ju v roko in si ju natančno ogledam. Lepilna folijo za dol potegnit.

Prodajalka me oklevaje vpraša: “A naj vam vse skupaj zapakiram v vrečko?”

Hitro preprečim mednarodni konflikt in ji zagotovim, da bom kartico poslala takoj in ne rabim vrečke. Vidno si oddahne.

V preddverju muzeja začasno ukradem svinčnik, napišem kartico in ga vrnem, potem pa svojo DNA pošljem Kaneli.

Američani in Angleži, pojejte si srce ven!😆

 

inariW

 

kiasma


17 responses to “Neroda pa taka …

%d bloggers like this: