Ne tega delat. Bljek.

Nasmeh mu izgine z obraza, previdno me pogleda in potem vseeno vpraša “Kaj pa je to?”

“Oh, paradižnikova omaka z rdečo peso in rdečim zeljem,” sem srečna. “Mogoče najprej poskusiš in če ti ni všeč, vzameš kaj drugega?”

Zdaj tudi jaz previdno gledam. Njegov obraz, lonec, njegov obraz, lonec …

“Ne, ne.” je vljuden in odločen, pravi moški pač: “Bo že.” 

Torej mu na krompir nabašem svojo na novo izumljeno omako, temno rdečo, s koščki rdečega zelja barve žameta, za vsak slučaj pa sebi odmerim večji delež.

Omaka je grozna. Tako grozna je, da je niti moja najljubša zelenjava, namreč kuhan krompir, ne more rešiti. Solim, dodajam sir, razmišljam, a bi pojedla do konca ali raje ne bi. Nič ga ne vprašam, kako kaj in te stvari.

Kmalu sta krožnika prazna. “Boš preživel?”

“Bom. Pod enim pogojem.”

“Da tega ne skuham nikoli več.”

Oddahne si: “Tako je.”

Postane me strah. Z zelenjavo sem bila namreč eksperimentirala že prejšnji dan, in sicer sem delala zelenjavni čips. Iz rdeče pese, kodrastega ohrovta, kolerabe in zelene. Ker pa sem vso to kulinariko zganjala med delovnim časom, se mi je vmes malce mudilo, zato pač nisem vsakega lističa zelenjave posebej položila na papir v pekaču, temveč so se rahlo prekrivali. Rezultat? Kup mokrih slanih krp za pomivanje z okusom zelenjave. Kolerabo sem vrgla v smeti, ker sem se še skoraj pravi čas spomnila, da sem dragemu svečano obljubila, da kolerabe NIKOLI VEČ ne bom kupila, kaj šele kuhala. Ostale vlažne krpice sem dala v hladilnik, do dneva, ko bom vedela, kaj z njimi.

Torej danes. Medtem ko sem kuhala bodočo obupno paradižnikovo omako (dragi moji, paradižnikovo omako totalno pokvarite tako, da ji dodate rezine rdečega zelja, kocke rdeče pese in zelene iz zamrzovalnika, da jo pozabite dovolj začiniti ali vsaj dodati smetano, pa še prehitro postrežete z njo, ker niste vedeli, da se rdeča pesa mora dlje kuhati), sem zelenjavne čipsove krpice od včeraj zmešala z lončkom ricotte, 2 jajcema, sezamom, mletimi mandlji in malce polnozrnate moke. Kar bo, pa bo. Zmes je bila roza barve, saj je rdeča pesa zelo prepričljivega značaja. Briga me: roza maso sem zakamuflirala s sončničnimi semeni in jo 30 minut pekla na 175 stopinjah.

“Res ne bom nikoli več,” mu obljubim, “hočeš malce zelenjavne pite?”

“A to so tiste krpice od včeraj? Raje ne.”

Tudi mene je strah. Kaj neki sem spet ustvarila?

Ugriznem in glej ga zlomka: zadeva je slučajno odlična. Oddahnem si.

P1180416


7 responses to “Ne tega delat. Bljek.

  • Bimbo

    Aha, tudi ti včasih kaj pošvedraš. Me veseli, ker sem mislil, da to delamo samo stari dedci, ki se zaradi lenobe občasno podajamo na ekskurzije v blefersko kulinarično ustvarjalnost. No, saj včasih tudi kaj rata.🙂

    • alcessa

      Ja, jaz ga takole poblefiram v rednih presledkih – moja domišljija včasih nima realne podlage in potem ni za pojest😀 Kaj čmo.

      • Bimbo

        V družinskem kolektivnem spominu je neizbrisno zabeležena ena taka “inovativna jed”: Bimbova juha iz rdečega zelja. Enkratna, dobesedno. V bistvu trikratna: prvič, zadnjič, nikdar več!
        Po okusu niti ni pretirano odstopala od konvencij, je bila pa za celovito zaznavo človeških možganov überogabna. Njena barva je bila namreč čisto onstran česarkoli užitnega: temno modro vijolična. Die Ekelhafteblauerotkrautsuppe.🙂

        • alcessa

          Ja, poznam barvo😀 Meni je bila všeč, moža pa je razganjalo od ekla (studa).

          • Bimbo

            No, da človek tudi v največjih neumnostih ni osamljen…😆

            • alcessa

              Oh, druga taka zadeva, za katero sem morala podpisati, je bila zelena. Nikoli več in to. Skuhala sem malce stročjega fižola in dodala mleti luštrek in še nekaj zelenih zadev, omakco pa sem zgostila z mletim rožičevcem (nima posebnega okusa) – sem mislila, da bo spričo zelene, zgoščene omake pobegnil. Tja😀

              Ampak zadeva zgoraj je bila tudi meni nadvse ogabna.

%d bloggers like this: