Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Comments are disabled.

%d bloggers like this: