Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    

Advertisements

6 responses to “Islandija in to.

What Say You?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: