Author Archives: alcessa

I have done it.

So I went to my client’s event and loved it. Every minute of it.

But the way there …

It all started at home, of course.

My two-weeks-ago-carefully-put-together outfit fell out due to one fact I had ignored when doing the sartorial maths. Luckily, I conjured the next outfit on the spot, as you would, and I still had enough time to check it out. Unluckily, the second outfit wasn’t good enough, either. I did tell you I had nothing to wear?!?!

Like in a fairy tale, it was the third outfit, born out of necessity (aka 5 minutes to go) that was good enough and made me feel well, so off I went.

Only to find myself in an old train half an hour later, wondering whether the 3 guys next to me were going to drink all that beer and what the strap of my brand new bag was doing down there. They didn’t, they were rather nice while sipping their beer, and the strap had gotten somehow detached from the bag – without my help.That something like this should happen!

So now what? What now so? Now what so?

Ahhh, my brain cell went, you have some safety pins in your kaputted bag – use them. So I did. The bag lasted till I made the first few steps in the small town I had been headed to.

Do you know Karstadt? It’s one of those warehouses that are going to be abolished because we all shop cheap things online these days (like bags). Anyway, there was a Karstadt near the venue I was headed for and they sold me a most lovely bag within minutes, made all the sympathetic noises while I told them about my stupid old bag, didn’t wince when I used their surfaces to empty the old bag and fill the new one and wished me a nice evening.

I threw away the old bag, what else and had myself a nice evening.

Advertisements

What have I done?

For a reason I cannot put my finger on, I said Yes. Yes, I can.

Attend a Christmas party of a client’s. Next month.

Now I can’t believe I actually said yes.

The thing is, I am very happy in my moosing cave and don’t really want to leave it for other people. On the other hand, I really want to get to know the people I am in daily e-mail contact with. It cannot hurt.

So before an endless inner war broke out, I said yes.

Now I have nothing to wear.

And what am I going to talk about – work?

And what about my hair?

And how do I get there?

How do I get home?

Why did I say yes?!?

😆

😥


Same old, same old :-)

Yeah. As in: I have fallen for books again, this time it is an administrative law exam I have been studying for. And you know what? The learning materials are really well-written and I enjoy all the reading and learning very much … Didn’t know I would become Oldessa so soon, though. 🙂

I also invited our beloved olive trees inside today, as I wouldn’t want for the Black Forest Freeze to take them, like their younger predecessors. Both our ginkgos are almost leafless now and it is not a sight to be enjoyed.

And now for the most boring bit of news: I have already bought all the presents. Now, where is the corner I should stand in, feeling ashamed?!? 😀


Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    


September

Ojej … smo res že zadnjega v avgustu? Kdo mi je ukradel večji del leta – roke gor!

Avgust je bil malo zmešan: vsake toliko sem se spomnila veslanja po Mozeli in se prepustila valovanju spominov na krasno poletje, kakor hitro pa sem prenehala biti semtertjametalna, sem brala knjige, ma kaj brala, žvečila in goltala, pri meni nedvoumen znak, da prihaja jesen.

Govorim seveda o svojem prostem času.

No, v prostem času sem tudi kopala jarek okrog bajte in s tem šokirala vaško javnost. Seveda sem že predtem nase pritegnila pozornost z namigi o enakopravnosti moških in žensk, a sem stvari nafocnila piko na i, ko je bilo treba ob skupni fasadi, potrebni obnove, skopati jarek. Prvi sosed skopal tretjino, drugi sosed skopal tretjino, potem pa je tretja soseda (jaz) začela obdelovati še zadnjo tretjino. Mož? V službi! Naslednji dan je seveda pomagal, da ga ne skurijo na barikadi (predvsem pa, ker je to res hotel in je imel časa, moj pač ni len), ma vse skupaj sem zaključila kar sama in postala mičken slavna. Zelo kratek čas, sicer.

Če sem čisto iskrena, mi je prijalo. Ker preveč časa preživim v pisarni, neskončno uživam v telesnih naporih.

Ful bi šla še enkrat v šolo na 1. septembra.

“Moj sanjski poklic je študentka!” sem zadnjič razložila možu svoje sanje za obdobje, ko bom bila zadela na lotu. Pravo sem sicer malce zanemarila (ne bom delala izpita iz ustavnega prava), ma načrtujem vsaj še 3 module, preden dokončno neham. Potem pa … uvod v informatiko. Moram zadevo enkrat pošnofati, ni važno, da sem preneumna zanjo, saj ne bo nihče izvedel.

Ne bo nihče vedel … še dobro, da cenim svojo zasebnost in stvari največkrat najraje zamolčim. Če bi res potrebovala folk za pogovore o sebi, lajfu in vesolju, bi kot dojčefurka zmrznila. Toliko nejevere zaradi mojega načina izražanja in razmišljanja, da bi jo lahko prodajala in obogatela. In kar je še najhuje: med pogovorom sogovornikom gledam v oči!

Res bi se morala kdaj razmisliti nad sabo, pa nimam časa. Knjige.


Kamuna 2017

We arrive at 6 pm and the line is already there. So poetry slam really is something people love, I realize, as much as we do, actually. Listening to excited chats around us I discover how lucky we were to get this possibility to be let in for the first round of poetry competitions. Free of charge on Kamuna Day.
Yes, I am ashamed we haven’t managed to attend any of the poetry slams in our region so far. And it’s not even the money … I guess it’s our village life. Village time.

An hour later a young poet from Karlsruhe, Ana, breaks my heart with her poem. I am of course willing to clap her to win, on the other hand, I don’t want to break any other sentient organs I might have left, so I am a bit relieved she is not the winner of the first battle, even though she is undoubtedly great.

My heart will go on, of course, but I don’t seem to be able to forget her poem for the rest of the KArlsruhe MUseumsNAcht 2017 – a splendid occasion and well worth our village time!

There were ironic, beautiful Black Forest design items competing with Men and Megafauna in the New World, there was wine and laughter and good food, the wonderful Schlosslichtspiele even managed to silence my thoughts for a while, but I still woke up with bits of that poem stuck in my brain the next day.

Am doing much better now.

 

 


Po evropsko

Najbolj me preseneti mavrična zastava: O glej, te pa še nisem videla v kempingu! Potem se spomnim, da bo nemški parlament danes najbrž glasoval za pravico vseh do zakona. Fajn.

Med dopustom v dolini Mozele sem se skoraj vsak dan igrala igrico “Joj, od kod je že ta zastava?” in pri tem uživala, kljub klavrnim rezultatom ugibanja. Zakaj pa imam pametnega moža.

Tudi tuji jeziki mi niso šli najbolje: čolnarski pomoli na Mozeli so opremljeni z napisi, da plavanje, poležavanje, postajanje in druge vrste zlorabe niso dovoljeni. Verboten. Dovoljena sva bila torej samo midva z najinim čolnom na ročni pogon. Kljub temu so na mnogih pomolih poležavali, posedali in postajali plavalci, obiskovalci in ljudje s prostim časom, pogosto najbrž kar prebivalci teh krajev, ki so vsakokrat začudeno pogledali, ko sva primahala s čolnom, nato pa prijazno pozdravili: Hallo. In se potem pogovarjali v svojem maternem jeziku. Kjer pa so se začele moje težave, saj zahodnoslovanskih jezikov enostavno ne ločim med seboj, čeprav razumem posamezne besede. Pri tem pa sem bila tako hudo radovedna, kateri jezik govorijo.
Nisem vprašala.
Ko sva enkrat naletela na madžarsko družinico, se mi je skoraj smehljalo, ker sem vedela, od kod so. Ne pa tudi, o čem govorijo – nič hudega.

Tudi vodička po gradu v Cochemu je bila očitno slovanskega porekla, njeni vokali so bili deloma skrajšani na istih mestih kot moji, kadar sem utrujena. Simpatična punca je šopala dolge nemške zloženke, da sem ji vsake toliko preprosto morala nameniti hvaležen smehljaj. Res pa ne vem, od kod prihaja.

Najbolj od vsega me je zmedel škotski motorist, ki je samo hotel vedeti, ali veslava po reki navzgor ali navzdol, pa ga nisem razumela, ker nisem pričakovala pogovora z njim. Namesto odgovora sem obstala, ga opazovala in brez vsakršnega odziva razmišljala, kaj me je vprašal. That way or that way, je počasi izustil in zamahnil z roko. Zdaj razumem, zakaj materni govorci včasih govorijo počasi in si pomagajo s kretnjami, da bi jih človek res razumel – najbrž je bila moja zamrznitev neprijetna tudi za prijaznega Škota. Peinlich aber wahr.

Ne vem, no, letošnji dopust sva preživela v sosednji zvezni deželi, približno 3 ure stran od doma. Kljub temu je ves čas dogajalo: ljudje od vsepovsod, ogromno Britancev, Nizozemcev, Belgijcev, cel kup tujih jezikov, zastav, vozil … Paše.


Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Kaj mi poje ptičica

Pozno ponoči prideva domov. Vas tiho molči, vsepovsod samo ptičja pesem.

A misliš, da so slavci?

Ne vem. Greva preverit na spletu?

Predvajava posnetek in prisluškujeva vasi.

Res so bili slavčki, kaj pa drugega.

Srečna.


Easter Feasters

Continue reading