Category Archives: A BIT LONG IN THE TOOTH

I have done it.

So I went to my client’s event and loved it. Every minute of it.

But the way there …

It all started at home, of course.

My two-weeks-ago-carefully-put-together outfit fell out due to one fact I had ignored when doing the sartorial maths. Luckily, I conjured the next outfit on the spot, as you would, and I still had enough time to check it out. Unluckily, the second outfit wasn’t good enough, either. I did tell you I had nothing to wear?!?!

Like in a fairy tale, it was the third outfit, born out of necessity (aka 5 minutes to go) that was good enough and made me feel well, so off I went.

Only to find myself in an old train half an hour later, wondering whether the 3 guys next to me were going to drink all that beer and what the strap of my brand new bag was doing down there. They didn’t, they were rather nice while sipping their beer, and the strap had gotten somehow detached from the bag – without my help.That something like this should happen!

So now what? What now so? Now what so?

Ahhh, my brain cell went, you have some safety pins in your kaputted bag – use them. So I did. The bag lasted till I made the first few steps in the small town I had been headed to.

Do you know Karstadt? It’s one of those warehouses that are going to be abolished because we all shop cheap things online these days (like bags). Anyway, there was a Karstadt near the venue I was headed for and they sold me a most lovely bag within minutes, made all the sympathetic noises while I told them about my stupid old bag, didn’t wince when I used their surfaces to empty the old bag and fill the new one and wished me a nice evening.

I threw away the old bag, what else and had myself a nice evening.

Advertisements

What have I done?

For a reason I cannot put my finger on, I said Yes. Yes, I can.

Attend a Christmas party of a client’s. Next month.

Now I can’t believe I actually said yes.

The thing is, I am very happy in my moosing cave and don’t really want to leave it for other people. On the other hand, I really want to get to know the people I am in daily e-mail contact with. It cannot hurt.

So before an endless inner war broke out, I said yes.

Now I have nothing to wear.

And what am I going to talk about – work?

And what about my hair?

And how do I get there?

How do I get home?

Why did I say yes?!?

😆

😥


Same old, same old :-)

Yeah. As in: I have fallen for books again, this time it is an administrative law exam I have been studying for. And you know what? The learning materials are really well-written and I enjoy all the reading and learning very much … Didn’t know I would become Oldessa so soon, though. 🙂

I also invited our beloved olive trees inside today, as I wouldn’t want for the Black Forest Freeze to take them, like their younger predecessors. Both our ginkgos are almost leafless now and it is not a sight to be enjoyed.

And now for the most boring bit of news: I have already bought all the presents. Now, where is the corner I should stand in, feeling ashamed?!? 😀


September

Ojej … smo res že zadnjega v avgustu? Kdo mi je ukradel večji del leta – roke gor!

Avgust je bil malo zmešan: vsake toliko sem se spomnila veslanja po Mozeli in se prepustila valovanju spominov na krasno poletje, kakor hitro pa sem prenehala biti semtertjametalna, sem brala knjige, ma kaj brala, žvečila in goltala, pri meni nedvoumen znak, da prihaja jesen.

Govorim seveda o svojem prostem času.

No, v prostem času sem tudi kopala jarek okrog bajte in s tem šokirala vaško javnost. Seveda sem že predtem nase pritegnila pozornost z namigi o enakopravnosti moških in žensk, a sem stvari nafocnila piko na i, ko je bilo treba ob skupni fasadi, potrebni obnove, skopati jarek. Prvi sosed skopal tretjino, drugi sosed skopal tretjino, potem pa je tretja soseda (jaz) začela obdelovati še zadnjo tretjino. Mož? V službi! Naslednji dan je seveda pomagal, da ga ne skurijo na barikadi (predvsem pa, ker je to res hotel in je imel časa, moj pač ni len), ma vse skupaj sem zaključila kar sama in postala mičken slavna. Zelo kratek čas, sicer.

Če sem čisto iskrena, mi je prijalo. Ker preveč časa preživim v pisarni, neskončno uživam v telesnih naporih.

Ful bi šla še enkrat v šolo na 1. septembra.

“Moj sanjski poklic je študentka!” sem zadnjič razložila možu svoje sanje za obdobje, ko bom bila zadela na lotu. Pravo sem sicer malce zanemarila (ne bom delala izpita iz ustavnega prava), ma načrtujem vsaj še 3 module, preden dokončno neham. Potem pa … uvod v informatiko. Moram zadevo enkrat pošnofati, ni važno, da sem preneumna zanjo, saj ne bo nihče izvedel.

Ne bo nihče vedel … še dobro, da cenim svojo zasebnost in stvari največkrat najraje zamolčim. Če bi res potrebovala folk za pogovore o sebi, lajfu in vesolju, bi kot dojčefurka zmrznila. Toliko nejevere zaradi mojega načina izražanja in razmišljanja, da bi jo lahko prodajala in obogatela. In kar je še najhuje: med pogovorom sogovornikom gledam v oči!

Res bi se morala kdaj razmisliti nad sabo, pa nimam časa. Knjige.


Kamuna 2017

We arrive at 6 pm and the line is already there. So poetry slam really is something people love, I realize, as much as we do, actually. Listening to excited chats around us I discover how lucky we were to get this possibility to be let in for the first round of poetry competitions. Free of charge on Kamuna Day.
Yes, I am ashamed we haven’t managed to attend any of the poetry slams in our region so far. And it’s not even the money … I guess it’s our village life. Village time.

An hour later a young poet from Karlsruhe, Ana, breaks my heart with her poem. I am of course willing to clap her to win, on the other hand, I don’t want to break any other sentient organs I might have left, so I am a bit relieved she is not the winner of the first battle, even though she is undoubtedly great.

My heart will go on, of course, but I don’t seem to be able to forget her poem for the rest of the KArlsruhe MUseumsNAcht 2017 – a splendid occasion and well worth our village time!

There were ironic, beautiful Black Forest design items competing with Men and Megafauna in the New World, there was wine and laughter and good food, the wonderful Schlosslichtspiele even managed to silence my thoughts for a while, but I still woke up with bits of that poem stuck in my brain the next day.

Am doing much better now.

 

 


Po evropsko

Najbolj me preseneti mavrična zastava: O glej, te pa še nisem videla v kempingu! Potem se spomnim, da bo nemški parlament danes najbrž glasoval za pravico vseh do zakona. Fajn.

Med dopustom v dolini Mozele sem se skoraj vsak dan igrala igrico “Joj, od kod je že ta zastava?” in pri tem uživala, kljub klavrnim rezultatom ugibanja. Zakaj pa imam pametnega moža.

Tudi tuji jeziki mi niso šli najbolje: čolnarski pomoli na Mozeli so opremljeni z napisi, da plavanje, poležavanje, postajanje in druge vrste zlorabe niso dovoljeni. Verboten. Dovoljena sva bila torej samo midva z najinim čolnom na ročni pogon. Kljub temu so na mnogih pomolih poležavali, posedali in postajali plavalci, obiskovalci in ljudje s prostim časom, pogosto najbrž kar prebivalci teh krajev, ki so vsakokrat začudeno pogledali, ko sva primahala s čolnom, nato pa prijazno pozdravili: Hallo. In se potem pogovarjali v svojem maternem jeziku. Kjer pa so se začele moje težave, saj zahodnoslovanskih jezikov enostavno ne ločim med seboj, čeprav razumem posamezne besede. Pri tem pa sem bila tako hudo radovedna, kateri jezik govorijo.
Nisem vprašala.
Ko sva enkrat naletela na madžarsko družinico, se mi je skoraj smehljalo, ker sem vedela, od kod so. Ne pa tudi, o čem govorijo – nič hudega.

Tudi vodička po gradu v Cochemu je bila očitno slovanskega porekla, njeni vokali so bili deloma skrajšani na istih mestih kot moji, kadar sem utrujena. Simpatična punca je šopala dolge nemške zloženke, da sem ji vsake toliko preprosto morala nameniti hvaležen smehljaj. Res pa ne vem, od kod prihaja.

Najbolj od vsega me je zmedel škotski motorist, ki je samo hotel vedeti, ali veslava po reki navzgor ali navzdol, pa ga nisem razumela, ker nisem pričakovala pogovora z njim. Namesto odgovora sem obstala, ga opazovala in brez vsakršnega odziva razmišljala, kaj me je vprašal. That way or that way, je počasi izustil in zamahnil z roko. Zdaj razumem, zakaj materni govorci včasih govorijo počasi in si pomagajo s kretnjami, da bi jih človek res razumel – najbrž je bila moja zamrznitev neprijetna tudi za prijaznega Škota. Peinlich aber wahr.

Ne vem, no, letošnji dopust sva preživela v sosednji zvezni deželi, približno 3 ure stran od doma. Kljub temu je ves čas dogajalo: ljudje od vsepovsod, ogromno Britancev, Nizozemcev, Belgijcev, cel kup tujih jezikov, zastav, vozil … Paše.


Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Predpraznično losovanje

Kaj čem, pasalo je. Sonček, skuštrana, z dvema krpama v roki in polnim vedrom pri nogah.

Čistila sem smetnjake pred bajto. Šest njih, za tri gospodinjstva. Če so pa bili umazani in resnično grd pogled z balkona. Pomlad je čas za balkonovanje, to se ve.

Sosed je bil zgrožen: “Pa brez rokavic?” Za trenutek sem odložila delo in mu podarila širok nasmeh v tistem trenutku samooklicane imunske zmagovalke:  “Ja. Gre hitreje.”

Ne, ne bi rekla, da imam pomešane pojme:

Seveda vem, da obstajajo racionalni razlogi, zakaj se v vasi mojega mladostniškega kmetovanja ženske niso bale grmenja, moški pa ne umazanije. Ko je grmelo, je bilo treba pridelke spravljati posebej hitro. Z umazanijo se človek na čisto ta pravi vasi sreča vsak dan in če bi bežal pred njo, bi tekel v krogu ali pa vstran. To je znano.

Spalne vasi pa … čist zrak, sonček, ptičke, rožice, mir in vsepovsod malce čuden folk. To je treba vedeti.

Nič hudega.

Še dobro, da se moram skrivati za svojim delom.


Spomladansko balkonovanje

Ne vem, najbrž sta kaput. Najini oljki, nad katerima sva bdela kot helikopterska starša, dokler nama ni za badenske razmere preostra zima prekrižala načrte.

Mogoče pa si še opomoreta. Za vsak slučaj kupiva dve novi, za primerjavo takorekoč, in se odločiva naravi dati prosto pot. Drugače znano tudi kot “za kompliciranje ni časa – kar bo, pa bo”.

Ker sem po duši romantik, predlagam, da na balkon dava še dve jagodi. Kar bo itd.

Ker sem po duši v resnici neromantičen realist (sori za pretvarjanje v prejšnji vrstici), sem seveda opazila, da od preselitve na vas sivim. Pri tem pa je vas s svojim čistim zrakom in pomanjkanjem gužve resnično ta prava stvar za naju. Vseeno: sivim. Vse ostalo kot vedno, energije več kot dovolj, samo lasje izgubljajo barvo. Tistih nekaj novih srebrnih las ni tema, na udaru so povsem vidno tudi vsi ostali.

Sosed je začel z vici o seniorjih, med smehom mu obljubljam tepež. Kaj pa naj? Prosim za minuto molka in vsem skupaj po vaško razložim, da si ne bom barvala las in da zna biti, da bom kmalu zgledala najstarejša v bajti, čeprav sem najmlajša? Tja, sori, ker mi je vseeno.

A se še kdo veseli Ameriških bogov? Komaj čakam!

Aja, aja, aja, da ne pozabim: zdaj sem na voljo tudi na Twitterju in Instagramu, pod enakim imenom, in če se kdo čudi: vse to samo zato, da lahko sledim Justinu.

Trudeauju.

Bieber je po nemško bober. To pove vse.


There’s the rub …