Category Archives: A BIT LONG IN THE TOOTH

September

Ojej … smo res že zadnjega v avgustu? Kdo mi je ukradel večji del leta – roke gor!

Avgust je bil malo zmešan: vsake toliko sem se spomnila veslanja po Mozeli in se prepustila valovanju spominov na krasno poletje, kakor hitro pa sem prenehala biti semtertjametalna, sem brala knjige, ma kaj brala, žvečila in goltala, pri meni nedvoumen znak, da prihaja jesen.

Govorim seveda o svojem prostem času.

No, v prostem času sem tudi kopala jarek okrog bajte in s tem šokirala vaško javnost. Seveda sem že predtem nase pritegnila pozornost z namigi o enakopravnosti moških in žensk, a sem stvari nafocnila piko na i, ko je bilo treba ob skupni fasadi, potrebni obnove, skopati jarek. Prvi sosed skopal tretjino, drugi sosed skopal tretjino, potem pa je tretja soseda (jaz) začela obdelovati še zadnjo tretjino. Mož? V službi! Naslednji dan je seveda pomagal, da ga ne skurijo na barikadi (predvsem pa, ker je to res hotel in je imel časa, moj pač ni len), ma vse skupaj sem zaključila kar sama in postala mičken slavna. Zelo kratek čas, sicer.

Če sem čisto iskrena, mi je prijalo. Ker preveč časa preživim v pisarni, neskončno uživam v telesnih naporih.

Ful bi šla še enkrat v šolo na 1. septembra.

“Moj sanjski poklic je študentka!” sem zadnjič razložila možu svoje sanje za obdobje, ko bom bila zadela na lotu. Pravo sem sicer malce zanemarila (ne bom delala izpita iz ustavnega prava), ma načrtujem vsaj še 3 module, preden dokončno neham. Potem pa … uvod v informatiko. Moram zadevo enkrat pošnofati, ni važno, da sem preneumna zanjo, saj ne bo nihče izvedel.

Ne bo nihče vedel … še dobro, da cenim svojo zasebnost in stvari največkrat najraje zamolčim. Če bi res potrebovala folk za pogovore o sebi, lajfu in vesolju, bi kot dojčefurka zmrznila. Toliko nejevere zaradi mojega načina izražanja in razmišljanja, da bi jo lahko prodajala in obogatela. In kar je še najhuje: med pogovorom sogovornikom gledam v oči!

Res bi se morala kdaj razmisliti nad sabo, pa nimam časa. Knjige.

Advertisements

Kamuna 2017

We arrive at 6 pm and the line is already there. So poetry slam really is something people love, I realize, as much as we do, actually. Listening to excited chats around us I discover how lucky we were to get this possibility to be let in for the first round of poetry competitions. Free of charge on Kamuna Day.
Yes, I am ashamed we haven’t managed to attend any of the poetry slams in our region so far. And it’s not even the money … I guess it’s our village life. Village time.

An hour later a young poet from Karlsruhe, Ana, breaks my heart with her poem. I am of course willing to clap her to win, on the other hand, I don’t want to break any other sentient organs I might have left, so I am a bit relieved she is not the winner of the first battle, even though she is undoubtedly great.

My heart will go on, of course, but I don’t seem to be able to forget her poem for the rest of the KArlsruhe MUseumsNAcht 2017 – a splendid occasion and well worth our village time!

There were ironic, beautiful Black Forest design items competing with Men and Megafauna in the New World, there was wine and laughter and good food, the wonderful Schlosslichtspiele even managed to silence my thoughts for a while, but I still woke up with bits of that poem stuck in my brain the next day.

Am doing much better now.

 

 


Po evropsko

Najbolj me preseneti mavrična zastava: O glej, te pa še nisem videla v kempingu! Potem se spomnim, da bo nemški parlament danes najbrž glasoval za pravico vseh do zakona. Fajn.

Med dopustom v dolini Mozele sem se skoraj vsak dan igrala igrico “Joj, od kod je že ta zastava?” in pri tem uživala, kljub klavrnim rezultatom ugibanja. Zakaj pa imam pametnega moža.

Tudi tuji jeziki mi niso šli najbolje: čolnarski pomoli na Mozeli so opremljeni z napisi, da plavanje, poležavanje, postajanje in druge vrste zlorabe niso dovoljeni. Verboten. Dovoljena sva bila torej samo midva z najinim čolnom na ročni pogon. Kljub temu so na mnogih pomolih poležavali, posedali in postajali plavalci, obiskovalci in ljudje s prostim časom, pogosto najbrž kar prebivalci teh krajev, ki so vsakokrat začudeno pogledali, ko sva primahala s čolnom, nato pa prijazno pozdravili: Hallo. In se potem pogovarjali v svojem maternem jeziku. Kjer pa so se začele moje težave, saj zahodnoslovanskih jezikov enostavno ne ločim med seboj, čeprav razumem posamezne besede. Pri tem pa sem bila tako hudo radovedna, kateri jezik govorijo.
Nisem vprašala.
Ko sva enkrat naletela na madžarsko družinico, se mi je skoraj smehljalo, ker sem vedela, od kod so. Ne pa tudi, o čem govorijo – nič hudega.

Tudi vodička po gradu v Cochemu je bila očitno slovanskega porekla, njeni vokali so bili deloma skrajšani na istih mestih kot moji, kadar sem utrujena. Simpatična punca je šopala dolge nemške zloženke, da sem ji vsake toliko preprosto morala nameniti hvaležen smehljaj. Res pa ne vem, od kod prihaja.

Najbolj od vsega me je zmedel škotski motorist, ki je samo hotel vedeti, ali veslava po reki navzgor ali navzdol, pa ga nisem razumela, ker nisem pričakovala pogovora z njim. Namesto odgovora sem obstala, ga opazovala in brez vsakršnega odziva razmišljala, kaj me je vprašal. That way or that way, je počasi izustil in zamahnil z roko. Zdaj razumem, zakaj materni govorci včasih govorijo počasi in si pomagajo s kretnjami, da bi jih človek res razumel – najbrž je bila moja zamrznitev neprijetna tudi za prijaznega Škota. Peinlich aber wahr.

Ne vem, no, letošnji dopust sva preživela v sosednji zvezni deželi, približno 3 ure stran od doma. Kljub temu je ves čas dogajalo: ljudje od vsepovsod, ogromno Britancev, Nizozemcev, Belgijcev, cel kup tujih jezikov, zastav, vozil … Paše.


Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Predpraznično losovanje

Kaj čem, pasalo je. Sonček, skuštrana, z dvema krpama v roki in polnim vedrom pri nogah.

Čistila sem smetnjake pred bajto. Šest njih, za tri gospodinjstva. Če so pa bili umazani in resnično grd pogled z balkona. Pomlad je čas za balkonovanje, to se ve.

Sosed je bil zgrožen: “Pa brez rokavic?” Za trenutek sem odložila delo in mu podarila širok nasmeh v tistem trenutku samooklicane imunske zmagovalke:  “Ja. Gre hitreje.”

Ne, ne bi rekla, da imam pomešane pojme:

Seveda vem, da obstajajo racionalni razlogi, zakaj se v vasi mojega mladostniškega kmetovanja ženske niso bale grmenja, moški pa ne umazanije. Ko je grmelo, je bilo treba pridelke spravljati posebej hitro. Z umazanijo se človek na čisto ta pravi vasi sreča vsak dan in če bi bežal pred njo, bi tekel v krogu ali pa vstran. To je znano.

Spalne vasi pa … čist zrak, sonček, ptičke, rožice, mir in vsepovsod malce čuden folk. To je treba vedeti.

Nič hudega.

Še dobro, da se moram skrivati za svojim delom.


Spomladansko balkonovanje

Ne vem, najbrž sta kaput. Najini oljki, nad katerima sva bdela kot helikopterska starša, dokler nama ni za badenske razmere preostra zima prekrižala načrte.

Mogoče pa si še opomoreta. Za vsak slučaj kupiva dve novi, za primerjavo takorekoč, in se odločiva naravi dati prosto pot. Drugače znano tudi kot “za kompliciranje ni časa – kar bo, pa bo”.

Ker sem po duši romantik, predlagam, da na balkon dava še dve jagodi. Kar bo itd.

Ker sem po duši v resnici neromantičen realist (sori za pretvarjanje v prejšnji vrstici), sem seveda opazila, da od preselitve na vas sivim. Pri tem pa je vas s svojim čistim zrakom in pomanjkanjem gužve resnično ta prava stvar za naju. Vseeno: sivim. Vse ostalo kot vedno, energije več kot dovolj, samo lasje izgubljajo barvo. Tistih nekaj novih srebrnih las ni tema, na udaru so povsem vidno tudi vsi ostali.

Sosed je začel z vici o seniorjih, med smehom mu obljubljam tepež. Kaj pa naj? Prosim za minuto molka in vsem skupaj po vaško razložim, da si ne bom barvala las in da zna biti, da bom kmalu zgledala najstarejša v bajti, čeprav sem najmlajša? Tja, sori, ker mi je vseeno.

A se še kdo veseli Ameriških bogov? Komaj čakam!

Aja, aja, aja, da ne pozabim: zdaj sem na voljo tudi na Twitterju in Instagramu, pod enakim imenom, in če se kdo čudi: vse to samo zato, da lahko sledim Justinu.

Trudeauju.

Bieber je po nemško bober. To pove vse.


There’s the rub …


Maji v Speyerju

Tako gledano sva se tudi malce žrtvovala: pustna nedelja, toplo sonce, midva pa v muzej namesto v naravo.

p1380365

Razstava o Majih v Speyerju bo sicer na voljo vse do aprila, vendar februarja vsaj teoretično obstaja možnost čedalje lepšega vremena, da čedalje daljših dni niti ne omenjam, zato je bilo vsekakor najbolje v Zgodovinski pfalški muzej iti čim prej. Če ne drugega, bom izvedela, kako drugi ljudje živijo z naravo – vedno zanimiva tema.

Izkazalo se je, da so si Maji omislili boga koruze. Ni slaba ideja. S koruznimi listi naglavno okiteni moški so tako za malo denarja pridobili status zemeljskega kraljevskega božanstva.

p1380409

Še boljša ideja je bila boginja čokolade – človek jih čisto razume!

p1380417

Da so božje lastnosti pripisovali tudi mačkam, je ravno tako razumljivo. Nekako pa jim ni uspelo v vsakem primeru izdelati strah vzbujajočih podob jaguarja oziroma z jaguarjem okitenega moškega. Polboga. Kar koli. Buci buci, lepotec!

p1380377

Maji so zelo inteligentno ljudstvo, ki je poleg koruze stavilo na astronomijo, matematiko, astrologijo in druge duhovne vsebine. Zadevali so se s čokolado, z gobami, drugimi naravnimi strupi, dimom, krvjo, menda tudi z alkoholom, v skrajni sili pa so si duha razširjajoče substance za vso večnost dokazano privoščili s klistirjem.

p1380401

Tudi njihova pisava je izredno zanimiva in povsem ljubka.

p1380436

Ravno tako zanimiv je stripovski slog slikanja, ki se ga nisem mogla nagledati. Živahen, ne da?!?

p1380394

Tudi glede dragih okrasnih kamnov niso imeli slabega okusa: žad je resnično dobra izbira.

p1380427

Čeprav: v zobe si ga sama ne bi dala vdelati.

p1380434

Maji so bili tudi športniki: igre z žogo in ples sta bila velikega pomena, očitno pa tudi boksanje, kot dokazuje ta figurica škrata z boksarsko rokavico.

p1380405

Krasna razstava. Ena najboljših sploh. Človek na vsakem koraku najde zanimive informacije in slike, knjige o Majih, ki jih zdaj želim prebrati, so se kar same dale na seznam.

Toplo priporočam!


La Forêt-Noire. Mon Amour.

p1380249 Continue reading


Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.