Category Archives: ABSOLUTNA RIDIKULUZITETA

Kr neki 2

P1290049

Advertisements

Wortbruch oder zwei.

“Wozu hat ein Haus Alt..bauch..arme?”

“Alt-Bauch-….? Ha, ha, ha …”

Er lacht. Ich kapiere.

“Es gibt bei weitem nicht genug Gelächter auf der Welt!”

UPDATE: Und auch nicht genug Satire.


Yes, I am.

A food pervert:

mylk n whey


Jeben-i vezaj-i

Drag-e moj-e, drag-i moj-i,

 

današnj-i dan si velja zapomnit-i.

Po 10 let-ih zadovoljnega prevajanj-a za boljš-i danes in jutri  vseh vas sem danes prvič od strankin-e strankin-e strank-e, po domače od podjetj-a, prejela zahtev-o, da naj med drugim “kontakta” popravim v “kontakt-a” in “vtičnice” v “vtičnic-e”.

Bom iskren-a: počasi mi je kar malce slab-o.

Da se eni delate fin-e in kar naenkrat ne znat-e prav noben-ega jeben-ega imen-a več zapisat-i brez jebeneg-a vezaj-a pred končnic-o … OK. Se vsaj počutim malce bolj pametn-o od vas.

Ma da tiste brezvezn-e vodoravn-e palic-e rinet-e pred končnic-e nedolžn-ih samostalnik-ov in od mene hočet-e isto … vam ne mislim odpustit-i.

Počasi bo treba končat-i študij prav-a in zamenjat-i poklic.

Vam pa privoščim obvezn-o opismenjevanj-e kot absolutn-o obvezen predmet v 9. razred-u osnovn-e šol-e.

Jep, alcess-a je žleht- dojčefurk-a.


A Blast From The Past

“Can I somehow help you?”

“Yyyyes?” I blush. “I’d like a photo of my dragon earring. You know, for later. So that when I am 80, I’ll find this photo and say to myself ‘Gee, I used to wear a dragon ear cuff when I was 40. Blimey.”

“Well yeah, that’s a good idea. Right then … here you go.” He smiles kindly and I sort of blush again. I am quite sure I am not supposed to talk like that, but there you go. Gosh.

uhan

(7 days to go)


Dilemma

So, was I attending an Anti Prism Party yesterday or an event meant to find out who would attend an Anti Prism Party? 🙂

vogel


Ker se penim :-)

 “Boš sok?”

“Ja, hvala.”

“En kozarec ali dva?”

“GRRRRRR …. 😆 😆 😆 “

(Danes zjutraj sem si pred začetkom dela nalivala kavo v skodelico, ko opazim, da je je v vrčku nekam premalo. OK, najbrž sem v aparat dala premalo vode. Dragega opozorim, da s kavo najbrž nekaj ni v redu, dolijem več kot polovico šalice mleka in se podam v pisarno. Na mizi me čaka polna skodelica kave. KDAJ-?!?!?!??? Dragega pa že razmetava od smeha: “Najbolje bo, da izmenično srkneš iz ene in iz druge, da se ne ohladita”, je pameten. Ko me neha boleti želodec od smeha, razmišljam, kako to, da se ne spomnim, kdaj in kako sem si v pisarno prinesla prvo šalico kave. Najbrž sem včeraj preveč študirala, se poskušam pomiriti. Ali pa so krive sanje: bila sem na izletu v Franciji, sama, pa nisem imela pojma, kako najti vlak in pot domov.)

– – –

“Zakaj si včeraj v posteljo šla s tistim obešalnikom s kljukicami?”

Verdammt, spet se smeji, to najbrž čaka tudi mene.

“He?”

“Ko sem prišel v posteljo, si nekje izpod sebe izbrskala obešalnik s kljukicama za obešanje, mi ga porinila v roko, se obrnila in spala naprej. Kaj pa si pred spanjem počela s tistim obešalnikom? 😯 “

In z roko pokaže, kaj on misli, da sem jaz počela s tistima kljukicama.

😆 😆 😆 … (se nadaljuje, ziher)

 


Neroda pa taka …

😳

“Šajze! Šit!”

Vsa zadihana skoraj malce uživam med preklinjanjem, saj mi tako ni treba TAKOJ razmišljati o posledicah lastne neumnosti.

Oblačno je in vetrovno, vendar dovolj toplo, da sva od plazenja po finskih kamnih na poti do divjinske cerkvice že rahlo prepotena.

“No povej že! Kaj si spet ušpičila?”

Pokažem mu. Ne šteka takoj.

“Sem mislila, da sem v rukzak dala šprej proti komarjem. Pa nisem.”

“Oh, a ni to tvoj … deodorant?!?!”

“Ja.”

Prepričam ga, da valjanje po tleh od smeha ni opcija, in odsopihava naprej, vsake toliko sledijo izbruhci smeha.

“Mogoče pa komarjem tvoj deo ne bo všeč?” si še upa prijaviti.

– – –

Ponosno stopim skozi vrata helsinške železniške postaje, juhu, pogruntala sva vozni red, kljub vsemu, ko kar naenkrat okrog mene začnejo leteti bele packe. Takoj mi je vse jasno in hitro se obrnem k dragemu, da bi preveril škodo.

“Samo en madež je, na laseh, srečo si imela, vse ostalo je pristalo na tleh,” me potolaži.

“OK, prosim te, da zadevo pobrišeš, si bom danes zvečer umila lase.” Mirna sem in odločna. Neče niko da me-

Ma a to kaj pomeni, če te poserje galeb? Zadeva mi ne da mira. Srečo, nesrečo?

Čez nekaj časa se izkaže, da to pomeni, da boš tisti dan čisto navadna budala.

– – –

“Si ji dala cente?” ga malce zanima.

“Ne, 5 švedskih kron. Naj kar beraški kartel poskrbi za menjavo!”

“Hmm, to pomeni, da bodo imeli izgubo. Na Finskem ne moreš menjati švedskih kovancev, za to je treba na Švedsko …”

😳

– – –

Ahaha, se odločim po osrečujočem obisku nacionalne galerije Ateneum, bom Kaneli napisala kartico in se jih zahvalila za link za Nuuksio.

Odtacam v Kiasmo in izberem kartico.

“Imate tudi znamke?” Imajo.

Medtem ko blagajničarka opravlja svoje delo, obe znamki na hitro poližem in ju pritisnem na kartico.

Nič.

Vzamem ju v roko in si ju natančno ogledam. Lepilna folijo za dol potegnit.

Prodajalka me oklevaje vpraša: “A naj vam vse skupaj zapakiram v vrečko?”

Hitro preprečim mednarodni konflikt in ji zagotovim, da bom kartico poslala takoj in ne rabim vrečke. Vidno si oddahne.

V preddverju muzeja začasno ukradem svinčnik, napišem kartico in ga vrnem, potem pa svojo DNA pošljem Kaneli.

Američani in Angleži, pojejte si srce ven! 😆

 

inariW

 

kiasma


Sorry, Kids. And: I don’t know why you bother at all.

Every year on October 31 I promise myself I’ll be better next year. I will. I promise!

Don’t know why but I always forget there are kids around here who go trick ‘n’ treating on the last of October. See, I am old enough to consider October 31 as the Reformation Day and the World Savings Day, but I regularly forget about Halloween.

Which means kids that come tricking and treating me will always get what we have at home.

Last year? Organic pretzels and dried fruit. 😳

This year? Protein Plus Power Bars and wholemeal cookies sans chocolate or anything else. 😳

Yes, I am ashamed of myself, as I should be.

I don’t know why they bother coming, though, maybe their parents are happy at what their kids get from the strange auntie with a surprised face?

(Slightly OT: yeah, we eat stuff like self-made buckwheat bread with stuff in our neck of the woods)


Danes …

… je pri nas snežilo. Kar cel dan, vendar se sneg na tleh ni obdržal. Črni gozd pa ves napudran. 🙂

… sem prvič oblekla zimski plašč, ogromen šal in rokavice.

… sem cel popoldan zmrzovala. V predavalnici na faksu. V kapitalizmu se sobotnim študentom pač ne kuri! 😦 Še dobro, da sem imela vsaj ogromen šal.

… sem pogruntala, da zaradi neznanja in nezmožnosti pridobitve ustreznega znanja ekonomske matematike ne bom doštudirala. Prava. 😯 Gledano ekonomsko se mi namreč ne splača vzeti ostanek leta fraj in mogoče še plačati nekoga z dovolj časa, da mi daje redne inštrukcije. Iz matematike. Ker bi rada doštudirala pravo. 😯 Na žalost obvladam dovolj matematike, da vem, da se mi ne splača. 😦

… sem dobila pošto od davčne. Jajks, sem si rekla, ko sem trgala kuverto. Notri pa prijazno obvestilo, kako si zrihtam dostop do spletne davkarije. 🙂

… sem v samopostrežni restavraciji opazovala žensko, ki je poslušala walkman in zraven pela. Pa je skoraj nihče ni slišal, ker so bili zvoki veleblagovnice pod restavracijo premočni. Kar ostrmela sem, ko je menjala CD. Prenosni predvajalnik zgoščenih plošč, krščen matiček!

… sem bila prisiljena kupiti 12 zavojčkov papirnatih robčkov, ker posameznih niso prodajali. Tržna niša? 😈

… sva začela kuriti v vseh prostorih. 🙂