Category Archives: ALT UND KRASS

Wortbruch oder zwei.

“Wozu hat ein Haus Alt..bauch..arme?”

“Alt-Bauch-….? Ha, ha, ha …”

Er lacht. Ich kapiere.

“Es gibt bei weitem nicht genug Gelächter auf der Welt!”

UPDATE: Und auch nicht genug Satire.

Advertisements

Klasse.

“Römische Dekadenz, wie?”

“Ja, warum nicht. Ich kann mich nicht mehr erinnern, wann ich zuletzt schwimmen war.”

Dabei mag ich Schwimmbäder.

Na gut, das heute war kein Schwimmbad, sondern eine waschechte Therme. Mit Heilwasser. Schön war es trotzdem.

“Mal sehen, ob wir nicht die jüngsten sind.” sagt mein besorgter junger Mann.

Sind wir nicht, auch nicht die ältesten. Die Besucher geben sich überhaupt nicht für Klugscheißerstatistiken her und das ist auch gut so.
Nun ja: Außer uns. Wir sind die einzigen ohne Badelatschen und Bademäntel. Totale Anfänger halt. Dafür sind meine Zehennägel perfekt lackiert, seit dem letzten Schwimmbadaufenthalt habe ich mich halt geändert. Ich glaube aber, dass das völlig umsonst war und allen egal ist. Die Welt interessiert sich heute nämlich gar nicht für mich.

Wie geil ist das denn.

Also schwimmen, von vielen Wasserstrudeln massieren lassen und abhängen, vom Außenschwimmbeckenrandlauf. Auf Liegestühlen eindösen, das Schwimmbeckenprogramm wiederholen, es sind ihrer drei. Schwimmbecken. Und überhaupt nicht überlaufen, die müden Weihnachtsshopper kommen wohl später.

Klasse.

Irgendwann werfe ich meine Bikinihose in den Müll, sie ist zu groß und rutscht zu schnell runter. Zum Glück hatte ich die Reserve dabei.

Ein wenig später bereuen wir die zu Hause hängenden Bademäntel noch mehr: Damit könnten wir ins Bistro nebenan. Wir haben Hunger. Also nochmals die 3 Schwimmbecken, raus, dann Dusche, Fön, Restaurant. Salat. Die Zwiebelringe lasse ich liegen und klaue Pommes bei meinem Schatz, um das Essig aus der Bahn zu werfen. Dann Kaffee.

Zu Hause fische ich meine letzte Einsendearbeit aus dem Briefkasten. Also schon korrigiert.

“Willst du nicht reinschauen?”

“Nö. Nach den Feiertagen. Heute habe ich keine Lust auf Überheblichkeit. Schon gar nicht auf unleserliche.”

Weil das ja klar ist. Als Kaufkraft ist man geschätzt, auch frau, sogar ausländisch. Sobald man aber irgendwas in Anspruch nimmt, wenn auch berechtigterweise, ist das mit der Schätzung so eine Sache. Und bei einer Ausländerin? Ist halt so eine Sache. Man soll ja heutzutage bekanntlich dankbar sein, in Deutschland leben zu können, und gar nicht so tun.

Dabei ist die Zahl der Einheimischen, die davon ausgehen, dass ich automatisch über sie herziehe, riesig. Zu groß. “Du hast ein Blog? Kannst dich dann in deiner Muttersprache so richtig auslassen, wie?”

Nö. Ich hab’s nicht so mit Zwangslästern. Lästerzwang. Ich lese halt Bücher und beobachte Menschen. Konzentriere mich auf das Wesentliche im Allgemeinen. Die Nationalität ist mir dabei schnuppe. Sorry. 

7as


Got me.

So that’s … well yes. Of course. While pushing my freshly shaved legs into the shiny new leggings – this being our date night – I wonder how come some realizations come to me so late in life. (At 41, yes) See, today I realized I have a mind of an urban person and a body fit only for rural life. While most people would tell me this is a chance, I think this is a problem. Where do I find a village with sufficient proximity to the Black Forest, Vosges and Palatinate AND people preferring urban ways of thinking? Like, not batting an eyelid while I do 90% of my shopping online and have it delivered regularly. Because I am too busy. Too busy also to look like one of those expensive Tatort wives … On the other hand: often, I know nothing. Maybe such places exist.


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Ponosna vlagateljica sem.

0_vlaganje

Skuhala 400 ml malinovega kisa in 400 ml vode plus 2 čajni žlički soli in prelila čez, od leve proti desni:

belo redkev (s črno kumino, gorčičnimi semeni in pikico črnega popra)

rdečo papriko (z mičken pimenta in mešane začimbe)

cvetačo (z mletimi klinčki, črno kumino, gorčičnimi semeni in črnim poprom)

kumare (z gorčičnimi semeni, črnim poprom, mletim luštrekom in 4 čajnimi žličkami rjavega cukra)

bučo hokaido (z mletim koriandrom, kurkumo, kuminom, klinčki, kardamomom, čilijem in 2 čajnima žličkama rjavega sladkorja)

Čez dva tedna v hladilniku se bo izkazalo, ali vsaj približno obvladam – zahtevna tematika, ker pri nas ne kupujemo, jemo ali hranimo vložene zelenjave, praviloma, edina izjema so občasne sladkokisle kumare, z vsem ostalim pa me lahko naženeš na Antarktiko.

Ma ko človk nikol ne ve, k čemu kaj kako kdaj paše, kenede, in kdaj se bo samega sebe presenetil 🙂

Tina, hvala že zdaj za idejo!


Hottest Pentecost Monday Ever? Beer is the answer. That and good music. Also: OOTD 5.

37,4. Degrees Celsius. Yesterday, in Karlsruhe.

We loved it.

Also the fact that so many people preferred to stay at home.

My husband hiding behind his darkest sunglasses and a Panama hat and me showing so much cleavage I had to carry a formal license in my bag…

Beer. Did I mention the beer? The many small quantities of porter?

OK, OK, let me concentrate a bit…

Yesterday, we spent the afternoon at the Hoepfner festival of beer and music and it was good. Groovy.

“I can’t believe anyone’s playing Dire Straits and Pink Floyd nowadays,” I sincerely wondered, “do you think all these youngsters can identify them?”

“Hmmm…” was his answer.

Early in the evening, Karlsruhe was nice: it is not a beautiful city, generally, to much construction work taking place, like, everywhere, but the part we went for a walk in after the concert was nice. Cosy.

Summer.

Mmmmmm. Loving it!

Oh, and: OOTD5? Why not:

rock


3 kulinarična presenečenja

Pa ker se ravnokar na vso moč naslajam nad Janino sliko … ni najbolj prijazno od mene, da vam za razliko od nje prikrivam 3 prehrambena odkritja, ki so mi polepšala lajf, ne da?

1. Halva

Nisem si mogla pomagati: ko sem ugotovila, da blogerja na Vedski kuhariji znata kuhati BREZ česna in čebule, sem to pač morala izrecno navesti na blogroli. Nekaj mi pravi, da bom od njiju dobila kar nekaj vznemirljivih receptov, preverjeno čudovit je tudi na primer ta za jabolčno halvo. Recept sem kar prevzela, s to razliko, da sem uporabila 1 jabolko in 1 zamrznjeno zalogo lanskih sliv, pri nas obvezen polnozrnati pirin zdrob in več sladkorja kot vedska junaka 🙂 Iz vsega srca priporočam: krasna sladica, ki se v kozarcih v hladilniku drži najmanj 2 tedna (mogoče bi se tudi dlje, ma sem jo včeraj pojedla)!

2. Domača čokolada

Obvezno hvaljenje pred začetkom razkrivanja recepta: čokolade ne maram. No, nisem fenica čokolade iz trgovine, sem pa porabila precej časa, da izdelam domači recept, ki nama bo všeč. Zadeva je veganska in brez glutena in kar je še lepih imen, ker pa verjamem v bio-individualnost, to ni pomembno.Pomemben je okus.

2 uri sem namakala skodelico indijskih oreškov in 2 skodelici narezanih datljev (svežih ni bilo na voljo, pa morajo biti mehki). Voda do roba skodelic, v obeh primerih.

V sekljalniku sem najprej oreške skupaj z njihovo vodo mlela tako dolgo, da je nastala smetana, potem sem dodala datlje z vodo in mlela. Mlela. Sekljala. Dodala malce vode. Mašinca je malce potarnala, mičken je zasmrdelo, zato sem nehala in se vrnila čez 30 minut. Dodala sem pol skodelice kakava in kokosovo olje (pri prvi čokoladi evah; 3 žličke)/kokosovo mleko (naslednjič; 1 skodelico), deluje tudi opcija s sojino smetano. Ali samo z vodo. Meni je najbolj všeč kokos, vendar kokosovo moko odsvetujem, ker je v povprečni mašinci najbrž ni mogoče zmleti do gladke mase.
Potem pa: v hladilnik, še prej pa v usta (Nekdo pač mora polizati počokoladnjeno posodo!). V hladilniku zdrži kar nekaj časa, vendar sem večino čokolade zamrznila, ker sem je naredila preveč in da se kokosovo mleko ne izpridi. Tudi zamrznjena je preverjeno krasna. Ah in: vrstni red dodajanja sestavin v mašinco seveda ni pomemben, to je samo povzetek mojega. Moja strojna madam večino časa potrebuje dovolj vlage za mletje do gladkega, zato s tekočino ne  šparam. Kdor se boji maščobe, lahko čokolado naredi samo z vodo, oreški sami najbrž že vsebujejo dovolj olja, da bo kljub temu slastna.

Naslednjič? Čokolada z začimbami, seveda (črni poper? kardamom? cimet? vanilija? hmmm… 🙂 ).

3. Ultrazrnati, sanjsko dober kruh

Recept sem našla na Stern.de, kjer je eden od novinarjev, Derik Meinköhn, sprejel izziv in se 60 dni prehranjeval vegansko. V Nemčiji namreč živi in deluje najmanj en slaven, mišičast veganski kuhar, Attila Hildmann, in Derik Meinköhn si je pri kuhanju pomagal z njegovo knjigo (ali knjigami). Ker vem, da so vegani pravi mojstri dobrih receptov, sem šla preverit zgoraj omenjeni recept za kruh. Resda nimam pojma, kakšen je neveganski kruh, ma ker je bil ta recept objavljen v rubriki tega 60-dnevnega veganskega izziva, to pač moram navesti.
Kakor koli že: majke mi, da je več kot izvrsten!

– 1 skodelica sončničnih zrn
– 0,5 skodelice lanenega semena
– 0,5 skodelice mandljev ali lešnikov (moji so bili drobni koščki)
– 1,5 skodelice ovsenih kosmičev
– 2 žlici semen chia
– 4 žlice luščin semen indijskega trpotca (just do it)
– 1 žlička soli
– 1 žlica javorovega sirupa (yes, really)
– 3 žlice staljenega kokosovega olja (naslednjič probam olivca)
– 1,5 skodelice vode

V pekaču zmešajte suhe sestavine, v drugi posodi zmešajte mokre sestavine in jih prelijte čez suhe v pekaču ter temeljito premešajte. Vse skupaj pustite stati najmanj 2 uri do 1 dneva. 

Pečico segrejte na 180 stopinj in kruh pecite 20-30 minut. Potem ga vzemite iz pekača in ga na rešetki pecite še 30 do 40 minut. Pred rezanjem se kruh mora obvezno ohladiti.

Najpozneje v soboto ga bom ponovno naredila, da ga lahko v nedeljo vzameva v hribe. Zanimivo je tudi, da je tako zelo dober, da človek komaj lahko neha jesti, po drugi strani pa v pravem trenutku začutim, da sem sita in ga potem končno pustim na miru 🙂

Aja, zakaj da ni fotk: ker sem že vse pojedla? 😆

Pa še to: po 60 dneh se je prijatelj Derik odločil, da bo ostal vegan. Najbrž tudi njegovi neveganski otroci niso nezadovoljni.


ESC

– CLEO: Should I get asked about … the size of my Slavic genes from now on, I am going to … beat you with a wooden spoon!

– GREECE: Tek je dvanajst saaaaaatiiii!!!

– O, oh … Conchi to go …!

– Deutschland … hmmm … oder?! Not bad.

(Yes, I know there’s such thing as Tweets).

– Sweden: *yawn* …. *Yawn*

– Russia: Drive away the madness, heh?

– Cool Italia … sounds like … an oxymoron? Anyway: Vici! Who cares about Slavic boobs!

– Tinkara, I am going to vote for you, no matter what you do 🙂

– Super.

– GO Finland!!! … Bombay Bicycle Club? Lordi?

– Spain: a wet meh …No! Well screamed!

– Wirtschaftsschweizer, wie? Der kann bestimmt besser ableiten als ich.

 – Hungary: there are no angels. Running’s the only thing to do.

– Malta: I aint.

– Another cliche … well then. But be fast.

– *Yawn*

–  United … Kingdom … a good accent, btw. Unfortunately, I’d love to be a child of a different universe … Frack.

 

OK, my votes go to Slovenia and Armenia. Conchi’s gonna be successful without me, no doubt.

 

@Last year’s winning song from Denmark: Almost yawn. Until someone from Scandinavia tops Euphoria, I will remain sceptical.

*Wey Oy Wey Oy Wey*.

Damn. Armenia! Go! Also Austria!

Hi hi. Die Kaiserin hat gewonnen. Die Wienerin takes it all :-).

 


I’d hit it … and not.

When seeing Ellen kissing Rob today I realized I still find him terribly attractive. Or, as the Germans would put it: I wouldn’t push him from the edge of my bed …

Funny thing is, I used to adore Rob Lowe as a teenager and nowadays, I still get that dreamy feeling anywhere near his pics or even when thinking about him. Jep.
Good matured, isn’t he?

Other Real Hot Guys of Hollywood I’d hit?

Ian Somerhalder. Oh yes!

Adrien Brody. Definitely. (David Beckham, I love you.)

And Beyoncé!

 

And the guys I’d send away fast and furious?

There’s Brad I’d push into the Pitt.

And that Clooney guy, also.

Not to forget Ryan Gosling.

 

Who told you women shouldn’t talk that way? 🙂

Come on, bring it on and don’t forget:

De gustibus non est disputandum


Frack me.

So that’s what remains the morning after?

A taste of garlic coming from seemingly inexhaustible depths?

Luckily, I have already pushed 40, so I am not that easy to surprise.

Even though I paid 130 teuros for the dinner.

But I do wonder … How on Earth could I have ever found the Gaussian bell curve fascinating?

I mean, when you realize for sure you haven’t reached its bell fat in things that matter and life can be particularly strenuous because of that – how come I still think everything will be OK?

Hmmm …

So we had our date in a famous restaurant yesterday, because we celebrated 10 years of my being a mini business person.

And I thought they’d mention garlic if there was garlic inside.

But I wasn’t prepared for cold couscous “Indian way” as amuse-bouche … You know: I hate cold couscous … but I wanted to be polite so I swallowed. It turned out Indian people are basically to be considered as Garlic people. Who knew?

Bleurgh. 😦

And where are all the lovely black truffle shavings that made my ravioli so delicious? Why no after taste today?I tell you, garlic is devil’s work, it drives away all the pleasure one was able to lay hands on.

Oh well, I guess if Mr. Quixote couldn’t change the world, I am not going to either. Apart from other bad things, I am going to be force fed garlic by mainstream minds repeatedly, no matter how exclusive their cuisine. 😦