Category Archives: ANGRY

Zakaj sem toaletni papir vrgla v smeti.

Ker je smrdel, jasno.

Resda bi bilo bolje, če bi že v trgovini opazila, da toaletni papir po znižani ceni oglašujejo kot prijetno dišeč, vendar na to možnost pač nisem pomislila in nisem brala opisov na embalaži. Zanima me samo število plasti (4): ste res mislili, da prevajalci beremo opise izdelkov in navodila za njihovo uporabo?

Pri poceni papirju sem si privoščila pomoto kljub temu, da že dlje časa kolnem proizvajalce in prodajalce higienskih vložkov, ker mi na vso silo hočejo zasmraditi življenje: imam občutljiv nos in kar je njim dišava, je meni obupen smrad. Skrajni čas bo za menopavzo, se mi zdi. Ali pa za drage vložke od biokmeta, dobavljene še pred sedmo uro zjutraj.

Predstavljajte si, da je v manjšem kraju v nedeljo ena taka fajn prireditev, dan je lep in sončen, sprehajate se med stojnicami in ves čas vam pod nos sili tako imenovana dišava iz toaletnega papirja. Vaša prva misel je, da morate domov in pod tuš, potem pa ugotovite, da isti smrad oddajajo tudi drugi obiskovalci prireditve. Seveda: en sam večji prodajalec na vasi, ista posebna ponudba, veliko kupcev. Veliko smradu.

Ljeh. – – –

“Mal je čuden,” pravi moja frizerka, “ne maramo ga preveč, ker se nam prilizuje na tako ogaben način.”

Stranke se smejimo, medtem ko Hairkillerki oponašata vedenje njihovega novega svetovalca za marketing.

“Upam, da vam ne bo treba te sluzljave vsiljivosti po novem oponašati?” sem malce zaskrbljena.

“Ma ne, po novem moramo strankam pogosteje svetovati, kaj bi še lahko naredile z lasmi oziroma kaj še ponujamo pri nas. To mi ni všeč, ta vsiljivost, če kdo hoče kaj posebnega, nam bo že povedal.”

Moja najljubša vrsta frizerke. Če kaj hočem, bom že rekla, če imam vprašanje, ga bom zastavila, drugače pa bi samo rada striženje v miru.

“In, ti je všeč?”

“Jaaa!” posnemam njeno prejšnje posnemanje njihovega svetovalca za marketing: “Super je!” sem narejeno sladka.

Smeh.

No, frizura mi je res všeč, zelo kratka je, zato po novem kažem celo vrsto uhančkov.

Poletje in to.

00_frizura

Advertisements

Jeben-i vezaj-i

Drag-e moj-e, drag-i moj-i,

 

današnj-i dan si velja zapomnit-i.

Po 10 let-ih zadovoljnega prevajanj-a za boljš-i danes in jutri  vseh vas sem danes prvič od strankin-e strankin-e strank-e, po domače od podjetj-a, prejela zahtev-o, da naj med drugim “kontakta” popravim v “kontakt-a” in “vtičnice” v “vtičnic-e”.

Bom iskren-a: počasi mi je kar malce slab-o.

Da se eni delate fin-e in kar naenkrat ne znat-e prav noben-ega jeben-ega imen-a več zapisat-i brez jebeneg-a vezaj-a pred končnic-o … OK. Se vsaj počutim malce bolj pametn-o od vas.

Ma da tiste brezvezn-e vodoravn-e palic-e rinet-e pred končnic-e nedolžn-ih samostalnik-ov in od mene hočet-e isto … vam ne mislim odpustit-i.

Počasi bo treba končat-i študij prav-a in zamenjat-i poklic.

Vam pa privoščim obvezn-o opismenjevanj-e kot absolutn-o obvezen predmet v 9. razred-u osnovn-e šol-e.

Jep, alcess-a je žleht- dojčefurk-a.


One of those things.

See, I’ve become quite a fan of Jack recently.

Mrs. Jack Monroe, that is.

Most of all, because she appears to be a very nice young lady, but also because she fought and conquered some seriously hard times.

Like having a small child but not enough money because the job got lost somewhere along the way.

What’s a real woman to do?

That’s right, she invents new ways of saving the better-off taxpayers’ money, cooking and eating well in the process and then she goes and blogs and writes about it.

While perusing her frugal recipes I realized I am often as simple in my cooking as she is. It doesn’t matter whether I have enough money to buy all the food I want or not: I still try not to waste any or at least as little as possible, I’ve been learning not to add things that do nothing for a meal and I mostly ask for a feedback to make things better.

Also, what I don’t do is define my social status by means of things I put on the table, hoard in the larder, talk and write about. I am not scared of other people’s opinion about the food I prepare, including bread, and I don’t break out in a rash and go screaming if something’s missing …

In other words: no Gutbürgerlichkeit in my kitchen, bitchez. Work.

So, to be quite honest with you: I hate it that there are Guardian readers who feel the need to say stupid things underneath Jack’s recipes published online. One can almost smell the fear of all those privileged eaters denigrating the simplicity of frugal cooking and the bravery of one who not only survived but also got famous by doing it.

Because if all those … financially less well-endowed (aka fraudsters) suddenly turn out to be so damn self-sufficient, there will be no one left to use for shovelling shit on and building up one’s self-confidence with, right?

(yeah, I’ve been barfing again, a bit – I have to)


So this is what we do.

WE REALLY DO IT.


Zgodbe, ki jih piše sodišče

Si predstavljate?

Temnolasa Polromunka Betka Čepe, ki jo zastopajo odvetniki Vihar, Jeklo in Vojska (po domače gospoda Sturm, Stahl in Heer), najbrž ves čas procesa ne bo niti muksnila.

Tako to pač je, če imaš v sebi pol-večvredno kri in modre učke: kaj boš pa komu razlagala, zakaj je toliko ljudi moralo umreti, naj si kar sami tolmačijo.

Ful mi gre na živce, da je njena idiotska faca vsepovsod in bo še dolgo časa. Še hujše od nje pa je dejstvo, da se tej državi enostavno ne da čisto zares zganjati nadziranja desničarskih morilcev. Zgovoren je tudi splošno razširjen komentar, da je eden od sedmih članov v vsakem nevarnem desničarskem klubu v resnici: tajni agent. 😈


Blokirani Blogos?!?

Kaj bi dala, da bi vedela.

Zakaj lahko brez težav komentiram pri Bimbotu, vsake tri mesece pustim enostavčni komentar pri Fetaliju, ki ga sicer redno in pozorno berem, in mi je dovoljen en sam minimalističen komentarčič pri Tadeju, kar nikakor ne bo šlo?!?!?

Če na Blogosu ne marate komentatorjev iz tujine, mi povejte, pa bom naredila poseben blog, na katerem bom komentirala svoje najljubše siolove blogerje.

Samo vedeti moram, da lahko primerno ukrepam! Torej?


Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije

Selbstredend, dass ich keine vorzügliche, bewundernswerte Hausfrau bin. Wahrscheinlich bin ich nicht mal durchschnittlich. Ich gehöre in die Kategorie “Gibt sich echt Mühe, wenn sie Zeit hat, weil das ein angenehmes Gefühl nach so viel Schreibtischsklaverei ergibt.”

Dennoch.

Ich HASSE Handtücher, die mir das Bad vollfusseln. Sie haben nur einen Platz: im Müll, wenn’s nach dreimal waschen nicht aufhört. Egal, wie schick sie waren und wie lange ich dafür schuften musste.

  Continue reading


AAAAaaaaaaa…

…ČI!!!

…-ha? 😯

…hhhhh, nee, pa ne jaz, no … 😦


Prisilna komunikacija za socialne avtiste

No, pa bomo kmalu vsi plačevali polno ceno, tudi mi tisti, ki smo na vsakoletne pozive k prijavi odreagirali z daljšimi pismi, v katerih smo razložili ves nesmisel zadevne ponudbe in našo nepripravljenost, da bi nekaj tako nemogočega in nekulturnega spustili v svoje življenje, ki je brez nje veliko manj siromašno in komunikacijsko veliko bolj bogato.

Najbrž so si rekli: “Ops, Zefisseille; pa ja ne misliš, da ti verjamem, ni ga človeka v Nemčiji, ki je ne bi hotel in imel. Plačaj! Plačajte vsi, mi pa vas ne bomo nikoli več preverjali.”

Tako bomo vsi enaki vsi enakobrezpravni po letu 2013 dobili obvezno plačevanje radijske in televizijske naročnine za vsako gospodinjstvo in vsak sedež poslovne dejavnosti. Po novem bomo torej vsi uradni lastniki radia in televizije, tudi mi tisti kulturarogantneži, ki še nikoli nismo imeli lastnega televizorja kot odrasle osebe v lastnem gospodinjstvu.

Mesečni znesek se nama bo s tem predvidoma podražil za 200 %, odpadel pa bo znesek mojega obveznega prispevka za domačo pisarnico. Menda. Pod črto bova torej namesto dosedanjih 12 ojrov  vsega skupaj plačevala kakšnih 18 tojrov na mesec za to, da bova lahko kot do sedaj v soboto dopoldne brez sramu in z užitkom poslušala pogovor s posebnimi gosti na Deutschland Radio Kultur. V dnevni sobi. In to je to: za kaj več ni časa, televizorja pa seveda tudi v tem primeru ne misliva kupiti. In sploh: kam bi z njim? Ko si enkrat urediš dnevno sobo brez televizorja, zanj pač ni več prostora. Da ne govorim o žajfnicah na ARD ali ZDF, brez katerih je moje življenje veliko lažje, in o glasbenih oddajah, za katere sem premlada.



Tajnica pojedla šefovo polpeto, izgubila službo

Ne vem, če ste opazili, ampak nemški mediji so zadnje čase polni zgodb o zaposlenih, ki so si v službi vzeli “en grižljaj” nečesa in bili zaradi te kraje odpuščeni, pri čemer je sodišče delodajalcu velikokrat dalo prav: če vam zaposleni, ne glede na to, kako dolgo je pri vas, ukrade hrano, ki bi sicer romala v smeti, v protivrednosti 30 centov, mu ne morate zaupati nikoli več, vaše zaupanje vanj je razsuto, v koščkih, finito, in prav je, da ga odpustite. A res, a da je tudi šef jemal grižljajčke od zaposlenih? Pa to lahko dokažete? Ne? No vidite, ne samo, da kradete… Continue reading