Category Archives: AWAY

Altmühtal … and living is easy

I don’t need much time to state the obvious this time either: “I really love the Altmühl Valley. It feels so great to be here again. Let’s return in two years or so.”

He agrees. It is not only that we are proud of our daily proven paddling prowess :-), it is also that the Nature in the Altmühl Valley is wonderful and there are many great sights to see and things to do as we splish-splash downriver with our paddles, everything we need safely contained in our boat. Yes, even an alarm clock and a diary (You know, a small notebook with a pencil to write things in. A log, so to say.)

I am sure “Hiking in Kipfenberg Woods” does not make your heart beat faster, why should it, but I assure you this is one of the most beautiful places to sort of get lost in and just walk on, for hours. The soft, lush May everywhere, the strawberries, the birds … Wonderful.

“But your hollandaise is much better, even though this one is probably state of the art,” I mumble, my mouth full of asparagus. The next day, I will try to find out at this same restaurant, Der blaue Hecht, whether Bavarians can do vegan food. Yes, they can: my falafel was delicious AND they managed that without a hint of garlic 🙂

So when not sitting peacefully somewhere in Franken/Bavaria, walking around in the forests or paddling downriver like there was no tomorrow and waving to excited onlookers on the shores, we devoted our time to Roman relicts in the area, of which there are many to see. I especially loved the Roman thermae in Weißenburg and could imagine all the comforts to be had there. Not to forget the cleanliness!

Anyway, I know you are here for the photos, so here we go:

Advertisements

Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    


Fulda, because why not.

P1310422 Continue reading


Še enkrat.

Tokrat sem se res, se pravi dejansko, bila nečesa naučila: za včerajšnji izlet na deželno sodišče sem izbrala razpravo brez telesno trpečih žrtev. Namesto tega tiho trpljenje tehnike: skimming. V bankah. Seznam okradenih je dolg in podroben.

Da bi se tudi sama kmalu znašla med žrtvami, mi hitro postane jasno, na srečo so pravi čas ukrepali naši vrli policisti in odstranili kradljive priprave ter ujeli in zaprli podatkovne zlikovce. Madžare, tudi takšne iz Romunije. Zgledajo pridni in nedolžni. Skoraj vsak od njih ima končano srednjo šolo (usmerjeno izobraževanje) in dolgove. Kredite.

No ja, tudi sama sem pred odhodom ogrevanje zmanjšala na vprašljivo mejo in se veselila javnega brezplačnega ogrevanja v prostorih sodišča. Javni in prodajni prostori se mi pri nas sicer vedno zdijo prevroči, zato pa sem se oblekla po načelu če… čebule. Da se lahko po potrebi slečem.

Tokrat prvič doživim delo sodniških tolmačk, zelo zanimivo 🙂 Sprašujem se, kaj bi naredila, če bi morala pred sodiščem v imenu boga priseči, da bom svoje delo dobro opravila. A imajo tudi prisego za vegetarijanske ateistke? Prisegam pri tem zemeljskem korenčku, da ne bom momljala, klepetala, lagala ali pozabljala? 🙂

Med odmorom na stranišču zasedem edini sušilnik za roke med dvema umivalnikoma. Simpatična odvetnica čaka, da končam, potem seže mimo brneče naprave in mojih umikajočih se vlažnih rok po milu, ki je bilo samo na moji strani. Ah, se nekako opravičim brez izrecnega opravičila (pri odvetnikih nikoli ne veš), sem mislila, da ste čakali na sušenje rok. Nasmehne se in si roke obriše s papirjem.

Na hodniku se skoraj zaletim v tožilca iz sosednje dvorane, ki si na hitro oblači črno haljo čez gojzarje, kavbojke in nordjski pulover. Pomislim na starejšega gospoda z dolgim čopom sivih las, spetih z zanimivo srebrno sponko, ki se je, ves eleganten v svoji obleki, pred mano podal v nadzorno kapsulo na vhodu, skozi katero te spustijo samo samega samcatega. Najprej se odprejo ena vrata človeške kapsule, vstopiš, vrata se zaprejo, potem se odprejo vrata na nasprotni strani, mogoče tudi kaj preverijo? Decembra jih je menda dobil na nos starejši tožilec, ki se je moral zdraviti v bolnišnici. Izbit zob. 

Vsekakor bom morala premisliti svojo garderobo, kot študentka prava s pičlimi 6 uhani ne bom naredila primernega vtisa. Rabim še simbolike polne srebrne prstane in torbico od lucy, georga in … kakor koli že se imenuje.

Eden od odvetnikov je mnenja, da je prisotnih premalo poklicnih sodnikov, zato razpravo opoldne prekinejo. V Karstadtu me prikrajšajo za dobro kosilo, saj so vso zelenjavo, ki bi vsaj približno prišla v poštev, potresli s čebulo, prepojili s česnom in okrasili s čemaževim pestom, pa še pretiravam ne. V Badnu je odsotnost česna in čebule znak neke vrste mentalne bolezni kuharja.

Doma si segrejem enolončnico od včeraj, odprem čokolado in malce posrfam, preden se začnem grebsti za delo.

Zunaj sije sonce.

Februar imamo. 🙂


O0o0O ……. ……. Wish You … Happiness, Time, Serendipity, Strawberries, Joy, Garlic, Love, Gold, Money, Chocolate, Wine, Snow, Sun, Laughter, Silence, Fun, More Love … And Just About Everything Else You Might Wish For. See You Next Year ……. O0o0O ……. (Spammers, Be Afraid)


I ♥♥♥♥♥ Tallinn

The first fortress in what is today Tallinn was built in 1050. It was important for trade between Russia and Scandinavia, coveted by Teutonic knights and the kingdom of Denmark, which took over the rule in 1219.

In 1285 the city became the northernmost member of the German-dominated Hanseatic League, the Danes sold Tallinn to the Teutonic Knights in 1346.

The German influence became stronger after the protestant reformation, in 1561 Tallinn came under the Swedish rule. It capitulated to Imperial Russia in 1710, but at that time, the relatively independent Duchy of Estonia was established.

On 24 February 1918 Estonian independence was proclaimed in Tallinn, it was followed by German occupation and war of independence with Russia. On 2 February 1920 the Soviet Russia acknowledged an independent Estonia and Tallinn became its capital.

In 1940, the country was occupied by the Soviet Union, during 1941 and 1944 the Nazis ruled. Then the Soviets came again, in 1944 Estonia became the Estonian Soviet Socialist Republic.

In August 1991, it proclaimed independence and Tallinn became once more a capital of an independent country, that was on August 20, 1991.

The reason I am quoting all these facts from Wikipedia is not to bore you to death but to show you why one simply has to love Tallinn.
The Estonian capital is so full of so many different sights telling us about its lively history, it is impossible to resist its charm. At least on a sunny day.

We didn’t travel there by car, so the first part of our visit was limited to the Old Town with its picturesque buildings (a UNESCO World Heritage Site, btw) and lack of modern shopping facilities, which I loved. We took most of our photos there.

To get to know the city better, we bought tickets for the so-called “24 hrs Hop On Hop Off” bus and were rewarded by a bumpy ride through the outskirts and the modern part of the city. It was splendid!

Afterwards, we also visited the museum in the Old City, where we found out about its history and the history of the tunnels that exist all through the hill Toompea. The walk through the tunnels, which were built at almost all times in the history and about which no one knows how far they reach (the legend has it one could walk to Helsinki through them :-)), was a particularly unforgettable experience.

Anyway, before I bore you some more: I have raided our photo archives one more time and prepared another Tallinn slideshow which you can see here (the first one is here).


Yes. Yes, We Can.

We spent our Sunday paddling and found out we can actually paddle without dying of pain the next day. Phew! 😈

Actually, it was a perfect day to spend in a boat … 24 degrees at the max, not too many other people, warm water (swimming’s good for pain prevention)  and perfect moods …

Since it was a bank holiday yesterday, we went to see what our reptile friends are doing.

They did what they always do: posing calmly and ignoring the masses behind the glass. Well.

“There’s a snake here that’s actually hiccuping,” I said to my Sweetheart. There was. Later, there was a sign on her window saying she was laying eggs and the hiccuping movements were actually muscle spasms produced to build up some heat for her eggs. 😯




Praznik mestnega obzidja v Nördlingenu: palce gor in še kdaj!

“Ne, to pa ne. V Nördlingenu pa res ne ponujamo slabih klobas. Najbrž je kdo spil preveč piva.”

Ker mi starejša gospa z vnukom med govorjenjem kaže hrbet, ne ugotovim takoj, da se odziva na moj komentar prihoda reševalnega vozila, ki se je stežka prerinilo skozi množico, željno kostumov in povorke.

“Ja, ja, oprostite.” mi je nerodno, konec koncev nisem hotela biti vir medkulturne nestrpnosti. Odločim se torej, da ji ne bom povedala, da sem lačna, ker na njihovem prazniku mestnega obzidja nimajo namena hraniti vegetarijancev. Razen seveda s tekočo zelenjavo s peno, ki mi prav lepo pomaga pozabiti dejstvo, da sem do 14. ure pojedla samo nekaj izvrstnega nördlinškega peciva, ki pa me ni nasitilo, kot vedno. No, vsaj dobro je bilo. Continue reading


Cathedral Saint-Étienne de Metz

Saint Stephen’s Cathedral in Metz must be one of the best places to go if you want to see a “real Gothic cathedral”; that’s what I thought after a few minutes inside. Chartres is even better, but Metz is a very persuasive runner-up. Very.

This yellow limestone is called "Jaumont" and was used abundantly in Metz

Continue reading


Centre Pompidou-Metz

A few days before our departure, I found out Le Président has just opened it: the brand new French museum of contemporary art, Le Centre Pompidou-Metz (CPM). Lovingly called the “Smurf House” by some, it is supposed to exert its gravitational pull upon the visitors from France, Germany, Belgium, Luxembourg and the rest of the world, “decentralisation” being the key word describing its intended role within its country…

This way, s'il vous plaît.

Continue reading