Category Archives: BLAGOR TAKIM.

Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    

Advertisements

Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Teasers To Go.

 

 


Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije

Gestern: Dexter geguckt (Staffel 1).

Heute wohl wieder.

Včeraj: gledala Dexterja (1 sezono).

Danes najbrž spet.


Sobotni seminar matematike

“A ni to super?!?!” je nad skalarnim množenjem matrik navdušena Tanja na moji desni.

Prikimam, čeprav od kosila naprej nisem zmogla več računati, vsaj ne tako, da bi ohranila pravilne predznake. Počutim se kot pri določenih vrstah športa, ki jih nenadoma zmešan človek zganja enkrat na leto, pa ga potem bolijo mišice, za katere se mu ni niti sanjalo, da jih ima.

Enkrat se celo prostovoljno prilimam pred tablo, grebatorca. No ja, moja naloga je bila precej preprosta, izračunati en element (c23) matrike. 😳

Naš predavatelj matematike ima lep slovenski (hrvaški?) priimek, govori čisto badenščino, je malce mlajši od mene in bo kmalu diplomiral. Iz pedagoškega stališča me šiša 100/h. Ženske smo na seminarju v vidni večini.

Skratka, uživala sem. Je pa res, da smo obdelali “samo” vektorje, matrike in t.i. gaussovanje (sedaj se težave šele začenjajo). Čakajo me 4 tedni spletnega ukvarjanja z matematiko, potem pa še en seminar. Tisti, na katerem bom samo poslušala.

OK, bom na koncu iskrena, nekatere stvari si človek pač mora priznati: sem študijski džanki. Če bi lahko, bi večino časa samo študirala. 😳 Ko bom v penziji, bom študirala … francoščino. 😳 (se iskreno opravičujem – videla sem, da ima KIT v Karlsruheju tudi to ponudbo)


Faza pač.

Vsake toliko me prime.

Ne vem, kako bi ji rekla … opojna introvertiranost?

Vsekakor taka, ki paše. Taka, ki ni povezana z odklanjanjem komunikacije, ljudi ali sveta, je torej brez primesi svetobolja.

Samo bere in molči se mi. Pa kuha, športa in razmišlja. Pa Florence bi nenehno poslušala.

Najin balkon zvečer spet žgečkajo sočni žarki. Končno.

Zadela sem na lotu. Končno.

Trojko. 😆


Še enkrat.

Tokrat sem se res, se pravi dejansko, bila nečesa naučila: za včerajšnji izlet na deželno sodišče sem izbrala razpravo brez telesno trpečih žrtev. Namesto tega tiho trpljenje tehnike: skimming. V bankah. Seznam okradenih je dolg in podroben.

Da bi se tudi sama kmalu znašla med žrtvami, mi hitro postane jasno, na srečo so pravi čas ukrepali naši vrli policisti in odstranili kradljive priprave ter ujeli in zaprli podatkovne zlikovce. Madžare, tudi takšne iz Romunije. Zgledajo pridni in nedolžni. Skoraj vsak od njih ima končano srednjo šolo (usmerjeno izobraževanje) in dolgove. Kredite.

No ja, tudi sama sem pred odhodom ogrevanje zmanjšala na vprašljivo mejo in se veselila javnega brezplačnega ogrevanja v prostorih sodišča. Javni in prodajni prostori se mi pri nas sicer vedno zdijo prevroči, zato pa sem se oblekla po načelu če… čebule. Da se lahko po potrebi slečem.

Tokrat prvič doživim delo sodniških tolmačk, zelo zanimivo 🙂 Sprašujem se, kaj bi naredila, če bi morala pred sodiščem v imenu boga priseči, da bom svoje delo dobro opravila. A imajo tudi prisego za vegetarijanske ateistke? Prisegam pri tem zemeljskem korenčku, da ne bom momljala, klepetala, lagala ali pozabljala? 🙂

Med odmorom na stranišču zasedem edini sušilnik za roke med dvema umivalnikoma. Simpatična odvetnica čaka, da končam, potem seže mimo brneče naprave in mojih umikajočih se vlažnih rok po milu, ki je bilo samo na moji strani. Ah, se nekako opravičim brez izrecnega opravičila (pri odvetnikih nikoli ne veš), sem mislila, da ste čakali na sušenje rok. Nasmehne se in si roke obriše s papirjem.

Na hodniku se skoraj zaletim v tožilca iz sosednje dvorane, ki si na hitro oblači črno haljo čez gojzarje, kavbojke in nordjski pulover. Pomislim na starejšega gospoda z dolgim čopom sivih las, spetih z zanimivo srebrno sponko, ki se je, ves eleganten v svoji obleki, pred mano podal v nadzorno kapsulo na vhodu, skozi katero te spustijo samo samega samcatega. Najprej se odprejo ena vrata človeške kapsule, vstopiš, vrata se zaprejo, potem se odprejo vrata na nasprotni strani, mogoče tudi kaj preverijo? Decembra jih je menda dobil na nos starejši tožilec, ki se je moral zdraviti v bolnišnici. Izbit zob. 

Vsekakor bom morala premisliti svojo garderobo, kot študentka prava s pičlimi 6 uhani ne bom naredila primernega vtisa. Rabim še simbolike polne srebrne prstane in torbico od lucy, georga in … kakor koli že se imenuje.

Eden od odvetnikov je mnenja, da je prisotnih premalo poklicnih sodnikov, zato razpravo opoldne prekinejo. V Karstadtu me prikrajšajo za dobro kosilo, saj so vso zelenjavo, ki bi vsaj približno prišla v poštev, potresli s čebulo, prepojili s česnom in okrasili s čemaževim pestom, pa še pretiravam ne. V Badnu je odsotnost česna in čebule znak neke vrste mentalne bolezni kuharja.

Doma si segrejem enolončnico od včeraj, odprem čokolado in malce posrfam, preden se začnem grebsti za delo.

Zunaj sije sonce.

Februar imamo. 🙂


He Made Me Do It!

He = my hubby

Made Me = convinced me

Do = buy – because I am going to go on a sartorial fasting spree in a month

It = a lovely black leather shopper. Italian.


Ah?!?! :-)