Category Archives: ENA JAZIKOVNA

Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


Wortbruch oder zwei.

“Wozu hat ein Haus Alt..bauch..arme?”

“Alt-Bauch-….? Ha, ha, ha …”

Er lacht. Ich kapiere.

“Es gibt bei weitem nicht genug Gelächter auf der Welt!”

UPDATE: Und auch nicht genug Satire.


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Jeben-i vezaj-i

Drag-e moj-e, drag-i moj-i,

 

današnj-i dan si velja zapomnit-i.

Po 10 let-ih zadovoljnega prevajanj-a za boljš-i danes in jutri  vseh vas sem danes prvič od strankin-e strankin-e strank-e, po domače od podjetj-a, prejela zahtev-o, da naj med drugim “kontakta” popravim v “kontakt-a” in “vtičnice” v “vtičnic-e”.

Bom iskren-a: počasi mi je kar malce slab-o.

Da se eni delate fin-e in kar naenkrat ne znat-e prav noben-ega jeben-ega imen-a več zapisat-i brez jebeneg-a vezaj-a pred končnic-o … OK. Se vsaj počutim malce bolj pametn-o od vas.

Ma da tiste brezvezn-e vodoravn-e palic-e rinet-e pred končnic-e nedolžn-ih samostalnik-ov in od mene hočet-e isto … vam ne mislim odpustit-i.

Počasi bo treba končat-i študij prav-a in zamenjat-i poklic.

Vam pa privoščim obvezn-o opismenjevanj-e kot absolutn-o obvezen predmet v 9. razred-u osnovn-e šol-e.

Jep, alcess-a je žleht- dojčefurk-a.


Najljubši

Spadam med frike, ki …

… so sposobni sanjati grde zadeve in si v sanjah dopovedati, da le sanjajo, potem pa sanjati še naprej, da bi videli, kako se bo ta sicer grda, vendar tudi zanimiva zgodbica končala. 🙂

Potem pa se mi je prejšnjo noč sanjalo …

… da je moj mož hotel na dopust nekam zelo daleč vstran, kar brez mene, menda z nekim prjatlom, po vrnitvi pa se je mislil odseliti vstran in poskusiti samsko življenje, midva pa bi ostala le frenda.

Neumnica neumna sem si v sanjah dopovedala, da tokrat ne sanjam in da naj se sprijaznim s tem. 😯

Potem pa sem se znašla v težki dilemi: tako kot drugi ljudje tudi moj mož ne v resnici ne v sanjah ni moj predmet (objekt), prilastek (atribut) ali prislovno določilo (načina, vzroka, denarja): moj mož je v prvi vrsti osebek (subjekt). Kako torej osebku z lastno voljo dopovedati, da vi bi ga pa kar egoistično obdržali (objekt), gottverdammt!?

Moram priznati, da problema v sanjah nisem rešila, sem pa bila zelo, ZELO vesela, ko sem se končno zbudila in je moj najljubši osebek ležal ob meni 😳

EDIT (19.11.13 ob 17:43):

Včeraj zvečer sem se nenadoma odločila, da mu povem o svojih sanjah: “In da bo to jasno: nikamor ne greš, ker se ne strinjam s tem. Kar pozabi!”

Ko se je nehal čuditi in smejati, je svojo prijavil še on: “Da bo to jasno: ne dovolim ti takih sanj. Kam pa pridemo. Poskrbi, da jih ne boš imela nikoli več!” 😆


Ce n’est pas pour moi …

“Je ne l’aime pas – je ne la veux plus. Ce n’est pas moi et je ne me sens pas bien.”

“Je vous comprends. Mais … Qu’est-ce que vous voulez?”

“Court, très court!”

“Une bonne idée!”


Vejica v čudežni deželi, feat. Frišna

(INTRO: Ta zapis sem prvič objavila 28. februarja 2012 in ga danes objavljam ponovno)

Predvidevam, da vas med potepanjem po vseh teh komunikacijskih kotičkih svetovnega spleta vsake toliko prime, da bi.

Predvidevam, da si tudi vi vsake toliko zaželite, da bi vse te gostobesedne, prepametne spletne arogantneže s preveč časa enostavno zatrli. Temeljito. Vsaj enkrat. Naj gredo leporečit in pametovat drugam! Ali pa delat!

Danes ponujam brezplačno, preverjeno metodo, s katero lahko v nekaj stavkih podkurite marsikomu. Vabljeni v čudežno deželo prefinjenega pisnega maltretiranja vseh, ki si to zaslužijo ali si še bodo.

Prva stvar, ki jo bomo pri tem pustili zunaj, so tujke in podobne ljubke gravžarije. Te so namreč za pusice in z njimi nikogar ni mogoče prav resno matrati. Večina spletnih nakladačev jih itak uporablja v pogovornem jeziku in se jih  tako tudi črnih na belem ne prestraši preveč, velikokrat tudi takrat ne, ko bi se pravzaprav morala.

Torej: danes ne bomo strašili z besedami.

Prosim vas, da vstopite in zaprete vrata za sabo. 

Dobrodošli!

(Avtorica slike: Frišna. Obdelava: alcessa)

Continue reading


Vejica v čudežni deželi, Feat. Frišna

Predvidevam, da vas med potepanjem po vseh teh komunikacijskih kotičkih svetovnega spleta vsake toliko prime, da bi.

Predvidevam, da si tudi vi vsake toliko zaželite, da bi vse te gostobesedne, prepametne spletne arogantneže s preveč časa enostavno zatrli. Temeljito. Vsaj enkrat. Naj gredo leporečit in pametovat drugam! Ali pa delat!

Danes ponujam brezplačno, preverjeno metodo, s katero lahko v nekaj stavkih podkurite marsikomu. Vabljeni v čudežno deželo prefinjenega pisnega maltretiranja vseh, ki si to zaslužijo ali si še bodo.

Prva stvar, ki jo bomo pri tem pustili zunaj, so tujke in podobne ljubke gravžarije. Te so namreč za pusice in z njimi nikogar ni mogoče prav resno matrati. Večina spletnih nakladačev jih itak uporablja v pogovornem jeziku in se jih  tako tudi črnih na belem ne prestraši preveč, velikokrat tudi takrat ne, ko bi se pravzaprav morala.

Torej: danes ne bomo strašili z besedami.

Prosim vas, da vstopite in zaprete vrata za sabo. 

Dobrodošli!

(Avtorica slike: Frišna. Obdelava: alcessa)

Continue reading


Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije

Wenn ich was suche und es dauert ein wenig und ich weiß, es war so gemeint, dass ich es leichter finden sollte, und ich finde es deswegen nicht, dann möchte ich am liebsten aus der Haut fahren.

Wenn ich mich plötzlich dabei erwische, mich zu fragen, ob ich nicht die ganze Zeit einen bestimmten Fehler mache, einen ganz schlimmen, dann wird mir heiß und ich möchte am liebsten ins Bett gehen.

Wenn es draußen die ganze Zeit schneit, so wie die letzten Tage, dann möchte ich Schlitten fahren gehen.

Continue reading