Category Archives: FUL DOBR

What have I done?

For a reason I cannot put my finger on, I said Yes. Yes, I can.

Attend a Christmas party of a client’s. Next month.

Now I can’t believe I actually said yes.

The thing is, I am very happy in my moosing cave and don’t really want to leave it for other people. On the other hand, I really want to get to know the people I am in daily e-mail contact with. It cannot hurt.

So before an endless inner war broke out, I said yes.

Now I have nothing to wear.

And what am I going to talk about – work?

And what about my hair?

And how do I get there?

How do I get home?

Why did I say yes?!?

😆

😥

Advertisements

Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    


Heute: Darjeeling mit Fettaugen.

20160315_151633-1


Fulda, because why not.

P1310422 Continue reading


Just Watch It

Wolf Hall, I mean Wolf Hall.

Really.

🙂


Scottish Oatcakes. But Of Course.

First disclosure of the year: I like food.

Second disclosure of the year: I adore oats.

I am sure these two are enough to be rewarded a honorary Scottish citizenship (I won’t mention The Outlander, I promise), but to further improve my chances of owning, say, a flock of sheep in the most beautiful Highlands there are, I decided to try making Scottish Oatcakes following a recipe of someone who knows how to make them resemble the original oatcakes.

Jep, that would be Walkers Highland Oatcakes.

So, are they difficult to make? No:

2 cups coarsely ground oats (mine were wholemeal and I used a food processor)

1/2 whole wheat flour (ähm, I used whole spelt flour)

1/2 tsp baking powder

1/2 tsp salt

2 eggs (it says one in the recipe, but mine were small)

2 tbsp unsalted butter, melted (mine was Irish)

2 tbsp liquid honey (mine was Turkish)

In a large bowl, whisk together flour, oats, salt and baking powder, add egg(s), butter and honey, blend well, roll out (0,5 cm), cut into shapes (mine were square), bake for 20 minutes at 160 °C.

Serve with things to spread on or simply eat away.

This is not my first ground oats recipe and I am sure it can be veganized – Walkers oatcakes contain vegetable oil and not butter, no honey, and I am sure the egg is optional. It will still all stick together anyway.

Luckily, I managed to make some pictures:

P1290162

P1290165

P1290175


Dear 2014!

I guess you’ve heard it before: you were quite shitty to many, many people around the world. But I’m not going to rub it in now, my guess being it was not always yours to decide.

The reason I am writing to you lies hidden in the opposite direction: You were good to me personally  and for that I’d like to thank you. I don’t know whether it was a hard or an easy job, being good to me, but you’ve done it with aplomb.

Thank you. This song is for you only:

 


Moosic Delights In 2014

MARIA FARANTOURI. The one and only.

THE RUSTAVI CHOIR. Of course: გეორგია!

LAMENT. Einstürzende Neubauten.

THE ROUGH GUIDE TO SCOTTISH MUSIC. Rough? Well.

APHRA TESLA. The Operating System.

Oh, and: in no particular order.

(A great music year, for me. Even though I wasn’t paying attention and good music just … dropped by.)

 


Klasse.

“Römische Dekadenz, wie?”

“Ja, warum nicht. Ich kann mich nicht mehr erinnern, wann ich zuletzt schwimmen war.”

Dabei mag ich Schwimmbäder.

Na gut, das heute war kein Schwimmbad, sondern eine waschechte Therme. Mit Heilwasser. Schön war es trotzdem.

“Mal sehen, ob wir nicht die jüngsten sind.” sagt mein besorgter junger Mann.

Sind wir nicht, auch nicht die ältesten. Die Besucher geben sich überhaupt nicht für Klugscheißerstatistiken her und das ist auch gut so.
Nun ja: Außer uns. Wir sind die einzigen ohne Badelatschen und Bademäntel. Totale Anfänger halt. Dafür sind meine Zehennägel perfekt lackiert, seit dem letzten Schwimmbadaufenthalt habe ich mich halt geändert. Ich glaube aber, dass das völlig umsonst war und allen egal ist. Die Welt interessiert sich heute nämlich gar nicht für mich.

Wie geil ist das denn.

Also schwimmen, von vielen Wasserstrudeln massieren lassen und abhängen, vom Außenschwimmbeckenrandlauf. Auf Liegestühlen eindösen, das Schwimmbeckenprogramm wiederholen, es sind ihrer drei. Schwimmbecken. Und überhaupt nicht überlaufen, die müden Weihnachtsshopper kommen wohl später.

Klasse.

Irgendwann werfe ich meine Bikinihose in den Müll, sie ist zu groß und rutscht zu schnell runter. Zum Glück hatte ich die Reserve dabei.

Ein wenig später bereuen wir die zu Hause hängenden Bademäntel noch mehr: Damit könnten wir ins Bistro nebenan. Wir haben Hunger. Also nochmals die 3 Schwimmbecken, raus, dann Dusche, Fön, Restaurant. Salat. Die Zwiebelringe lasse ich liegen und klaue Pommes bei meinem Schatz, um das Essig aus der Bahn zu werfen. Dann Kaffee.

Zu Hause fische ich meine letzte Einsendearbeit aus dem Briefkasten. Also schon korrigiert.

“Willst du nicht reinschauen?”

“Nö. Nach den Feiertagen. Heute habe ich keine Lust auf Überheblichkeit. Schon gar nicht auf unleserliche.”

Weil das ja klar ist. Als Kaufkraft ist man geschätzt, auch frau, sogar ausländisch. Sobald man aber irgendwas in Anspruch nimmt, wenn auch berechtigterweise, ist das mit der Schätzung so eine Sache. Und bei einer Ausländerin? Ist halt so eine Sache. Man soll ja heutzutage bekanntlich dankbar sein, in Deutschland leben zu können, und gar nicht so tun.

Dabei ist die Zahl der Einheimischen, die davon ausgehen, dass ich automatisch über sie herziehe, riesig. Zu groß. “Du hast ein Blog? Kannst dich dann in deiner Muttersprache so richtig auslassen, wie?”

Nö. Ich hab’s nicht so mit Zwangslästern. Lästerzwang. Ich lese halt Bücher und beobachte Menschen. Konzentriere mich auf das Wesentliche im Allgemeinen. Die Nationalität ist mir dabei schnuppe. Sorry. 

7as


OOTDs 6 & 7: Posh Moose, right?

It was cold outside, and quite grey, when I realized I wasn’t going to pass the economy exam: I didn’t understand anything we were supposed to learn during our Saturday seminar. At the same time, I felt unnaturally well. How come?

That day I found out I am a sucker for organic materials and non-poisonous clothes: it was my shirt that made me feel so well, a feeling I have been able to recreate and prove ever since. While “genetics” might be a strong word to use and probably not correct, I can still say I am a “natural born clothes snob” aka Posh Moose, right?

Anyway, I have been expanding my organic clothes treasure trove since that day and loving every piece of it. It’s a slow process because I don’t believe in organic cotton tees sold for 5 euro – what about the workers who made them? Did they survive? Can they eat? Breathe? This lack of belief in the necessity of textile workers torture for my own well-being (aka chock-full wardrobe) has lead to my cutting down on quantities purchased but also to some new, much beloved pieces of clothing  sharing my living space.

Like today’s OOTD 6 and OOTD 7: a pair of laser-designed jeans (noone died in the process of distressing them), combined with a cardigan (made of organic wool) my husband wanted to send back because of size issues. My favourite blouse (organic cotton) and a pair of trousers (not organic, but nice) my husband wanted to send back because of size issues.

After the jump. SFW.

Continue reading