Category Archives: MOOSE AWAY IS HOLIDAY

Sleepless In Denmark

“Remember having asked me about possible reasons for not doing this anymore?” he says suddenly, unexpectedly. “This would be one. But we can avoid that in the future.”

He is right, of course: while we have started our paddling tour in Denmark before the school holidays begin, we should still have expected larger campsites to attract youngsters of a certain kind at any time. Certain kind means being able to tow unbelievable quantities of beer crates to the campsite and at the same time unable to get very far by paddling on the river, which is where the cars come in, at some later point.

And did I mention the Soccer World Cup was to start soon?

Anyway, we did not get much sleep in our tent that night, but I chose not to grow the huge bags under my eyes without a fight. I shared my personal opinion about the partying youngsters with my restless husband and didn’t spare him any details: I was quite sure the Danes understood enough German to know what my problem was. They did. And were soon making fun of my “Scheiße!”. Which was when the i-word was used. But before things got any worse, the idiots stopped singing, yelling and talking and went to sleep, leaving us to try to do the same.

At that point, we had done quite some paddling and really needed some rest, and I would have preferred to end the day by going through the lovely pictures of the magnificent Gudenå in my head, but river fans cannot be choosers, so.

Our tour had started in Skanderborg, a day later than planned because the wind was trying so hard to blow away the gravity of the water, as it often does. What else to do but to go shopping instead: Aarhus offered its facilities and we said thank you, though we almost ended up buying nothing. That is: I bought 2 outdoor jackets for next to nothing and left them in the car for the rest of the paddling tour, because I wasn’t concentrating properly.

The next day we could finally cross the peaceful lake Mossø – it had apparently lost all the will to try to kill us that was on such a magnificent display the day before. I felt victorious, for no reason at all, and we entered the Gudenå system.

In this system of lakes, connected by the river Gudenå we spent another five days, which were even better than we had expected them to be, though our last long ride was full of rain, cold clouds, damp cows on moisty pastures and – singing, yelling and talking Danish youngsters at our destination. They had moved to our last campsite by cars and joined another group or two. That evening, Denmark won the soccer match against Peru. And we slept like two logs.

“We shall return,” he says a few days after the tour. “We will pack some ear plugs and avoid the high season and campsites in bigger places, but we will return. The river is magnificent.”

It is.

Advertisements

Kjutness For All

Tihožitje v kotu moje knjižnice

Tihožitje v kotu moje knjižnice

(Ta zapis sem prvič objavila 01.09.2009 – danes si ga dovolim objaviti še enkrat)

Vsi vemo, kam vodijo zapisi, ki že na začetku omenjajo moderne proizvode zabavne industrije, namenjene otrokom, katere prepogosto konzumiramo kar odrasli: plišaste igračke na knjižni polici, Sarah Kay na steni, dojenčki v lončkih, Hello Kitty za pusice, Madagaskar, Ice Age, Harry Potter in Kung Fu panda v kinu, računalniške igrice na Gameboyu … In? Ste se našli?

Mislite, da je s tem totalno, absolutno nekaj narobe? Mislite, da ste del globalnega gibanja infantiliziranih odraslih, ki dejansko obstaja in ki mu Tobias Becker v kulturni prilogi zadnjega Špigla (9/2009, str. 22) pravi »Nazaj v otroštvo«? Beg pred realnostjo, zatekanje v popreproščene strukture vsakdana, življenja, vesolja in rib, presladek svet otroške ljubkosti?

Morbit. Avtor stoji na vrhu slonokoščenega stolpa in iz rok mu je padla lepa diagnoza. Smug and … cute.


Ste vedeli, da proizvajalci otroške hrane (raznoraznih frutkov, čokolešnikov, nutel…) v svojih reklamah čedalje pogosteje nagovarjajo tudi odrasle? Ja, tudi tiste brez otrok. Otroška hrana je postala priljubljena tudi pri odraslih, še bolj pomemben razlog za dvosmiselne reklame pa je nebistveno povečevanje trga, kajti proizvajalcev je čedalje več, otrok pa niti ne. Ravno obratno.

Se vam zdi, da je to grozno/neumno/infantilno? Mislite, da bi se odrasli kupci otroške hrane morali sramovati svoje prehrambene infantilnosti? Želje po poti nazaj v otroštvo, ki gre skozi želodec? Bega pred odraslo svinjsko pečenko s krompirjem in solato?

Znabiti. Čudno, da proizvajalci otroške hrane priznavajo svojo manipulativnost. Strange and …cute.

Takole bom rekla … S konzumiranjem entertejnmenta za otroke ni nič narobe, dokler se zavedamo, kaj počnemo. Hočem reči: če sem po ogledu Harryja Potterja še sposobna napisati verodostojno davčno napoved, prebrati resen roman ali njegovo recenzijo in poslati elektronsko pošto brez sove, mi nima kaj biti nerodno.

Ker sem velika punca, sem tudi malce poguglala in našla biološko razlago za vse naše neženje in cviljenje spričo ljubkih ljudi, žvali in sličic… Gre za pojav, ki se mu reče »Kindchenschema« (nem.) / «Cuteness« (ang.) / »Mignon« (franc.) oziroma, gre za fenomen »Knut«. To je pravzaprav biološki mehanizem, na osnovi katerega ljubka živa bitja in njihove podobe v nas zbujajo nežne, sladke občutke: saj veste, velike učke, velika glavica, majhne okončine, grudice v ličkih… Skratka, Mama Narava je naredila vse, da bi višje razvite živali svoje potomce občudovale čim dlje, ker so jih samo tako tudi željne negovati, hraniti in varovati čim dlje, dokler niso dovolj odrasli, da se postavijo na lastne noge.

Z drugo besedo: občudovati ljubkost, tudi če je kičasta, je del naše nravi in povsem normalno, do določene meje in ob prisotnosti vseh ostalih znakov odraslosti. Kako drugače pa bi naši otroci preživeli, potem ko so nas že 37. noč zaporedoma vrešče vrgli iz postelje in jih ne mlekec ne prstek ne mamica ne oči, kaj šele »bucibucibuci«, ne pomirijo?

Pa še takole bom rekla … Raje čokolešnik kot ves čas le mrtva trupla na žaru, v pečici, na nabodalu, v omaki, v razpočnici… Hočem reči: otroška hrana je verjetno bolj zdrava, vsaj tista za dojenčke, pred fazo izdelkov, ki vsebujejo samo sladkor in maščobe. Najbrž nam ne škodi, zna pa biti, da veliko lažje opravimo svoje pisarniško delo, če smo pojedli dve kašici, kot pa po polovici vola s pol njive praženega krompirja, in nam torej nima biti kaj nerodno.



Najbolj boleče žalitve za človeštvo

(Ta zapis sem prvič objavila 13.11.2008 – danes si ga dovolim objaviti še enkrat)


V svoji krasni knjižici Manifest des evolutionären Humanismus (Alibri 2006) Michael Schmidt-Salomon od strani 10 naprej opisuje tudi nekaj temeljnih, izrazito bolečih spoznanj, ki jih je človeštvo moralo pogoltniti skozi stoletja. V nemščini se zanje uporabljaFreudov izraz Kränkungen der Menschheit (žalitve za človeštvo), saj naj bi globoko prizadele človekovo samozavest. Freud je naštel tri (prve tri v spodnjem opisu), obstaja pa jih še veliko več. Odločila sem se, da bom iz Freudovih žalitev in iz večine ostalih, ki so navedene v Schmidt-Salomonovi knjižici, poskusila izžeti tudi kakšno pozitivno stran – morda pa še vi najdete kakšno? Naj dodam še, da ni pomembno, ali se teh žalitev zavedamo ali ne, saj so del naše skupne dediščine in kot takšne zagotovo pomembne in vplivne. Continue reading


… poredne pa gremo veslat.

(Ta zapis sem prvič objavila 5. avgusta 2010. Dovolim si ga objaviti še enkrat:)


Med veslaškim dopustom z lastnoročno vožnjo od skalnega prenočišča do skalnega prenočišča, sedeč na dveh spalkah, medtem ko se je dragi udobno namestil na šotoru, včasih pomislim nanje. In se sama v sebi zarežim.

Vsi tisti vzgojni izreki naše in vaše mladosti, ki jih zdaj absolutno ni treba upoštevati! Nič čudnega, da je najin dopust vsako leto isti, če se le da: spakirava stvari in se s čolnom prevažava okoli. Brez naslova, brez telefonov, brez glavnika.

In katera slavna pravila sem, vsa strašna in nabrita, prelomila na zadnjem dopustu?

1. Pri teh letih moraš imeti lastno domovanje.

Midva imava kar dve. Eno za na pot, torej neke vrste pomično vikendico, drugo pa za razkošno bivanje v kempingu. OK, priznam, da sem bila pri prepričevanju dragega, da za v kemping rabiva tudi mizico, zaenkrat še neuspešna, ampak stole sem nama že priborila. Tudi miza še bo.

homes sweet homes

2. Vedno mora biti pospravljeno in čisto.

Kar se tiče čolna in šotora, to ni tak problem, za nepospravljenost ni dovolj prostora, čistoča pa mora biti najmanj v notranjem šotoru, sem si rekla, ko sem nazadnje potolkla komarja tako, da je (moja?) kri brizgnila po steni šotora. Zato šotore operem po vsakem dopustu. Druga stvar so švedske nakupovalne vrečke s hrano. Ker nimava mizice (!), jih po navadi odložim okrog najinih stolov in razložim, kje je kruh, kje je sir, kje je pir. Nazadnje sem zmogla celo toliko samorefleksije, da sem dragega vprašala: a misliš, da v temle kempingu kdo misli, da sva Potujoče ljudstvo? “Tako zgleda,” mi je pritrdil.

nepospravljena kuhinja sredi matere Narave

Tretja stvar je Narava, ki definitivno ni pospravljena in čista po defoltu in po njej zmeraj nekaj leze, bezlja in frči. Četrta stvar so ljudje, ki neredu matere Narave velikodušno prispevajo še nekaj svojih delov telesa. Mamico jim.

tihožitje blesave babe v naravnem rezervatu Sommen

3. Z mokrimi lasmi ne smeš ven.

In če sem že zunaj, pa notranjosti, natančno gledano, ni? Šotor ima sicer stene, vendar so te bolj iluzija kot prava stvar. A potem smem? V resnici sem si med potovanjem s čolnom po švedski divjini lase pri plavanju namočila vsak dan, pa mi fen kao ni deloval 😈 (ne samo, da ga nisem imela, tudi glavnik sem že prej izgubila) …

med sušenjem las

4. Ko prideš iz vode, si sleci mokre kopalke.

No, evo, tole zapoved sem ubogala večino časa. Povedano natančneje, kadar koli ni bilo v bližini nobenega, ki bi ga motila moja golota na vročem švedskem soncu…

ena od omar

5. Zmeraj odzdravi.

Jao. Kam so šli vsi tisti zadržani Skandinavci, ki se ne zmenijo za soljudi in s svojimi modrimi očmi pod šopom blontnih las nepremično opazujejo tahometer ali mahagonijeve intarzije na svoji jahti, dokler ne odveslaš mimo? Zakaj, zakaj so dandanašnji mnenja, da se spodobi veslače pozdraviti z mahanjem? In kako bi to zgledalo, če bi jaz začela mahati nazaj – z veslom v roki? Kot nemška okupacija? 😈

orodje, ki preprečuje mahanje v čolnu

6. Ne igraj se s hrano!

Če pa je tako dobra in me nihče ne vidi… Pa še chef je dovolil. Poleg tega pa: dopusta brez smajlijev enostavno ne more biti, saj smo vendar v 21. stoletju!

živjo, sem tvoje kosilo. narejeno sem iz čičerikine moke, mleka v prahu, jajc v prahu in začimb. oblečeno sem v sir iz tube z okusom paradižnika in sira feta. uživaj.

7. Sir redi.

Mene ni!

pa me že še bo!


C U Next Year …

MERRY Xmas and a HAPPY New Year


Possibly the best way to show pride

Centre Pompidou-Metz - well, a version of it 🙂

Le Paris-Metz