Category Archives: MOŽGANSKI PLATFUS

Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


My fifty shades

– … Would you please … beat me into sleeping the next time?

– … ❓ … 😀 … 🙄 …

– I’m so tired. I have no idea why I couldn’t sleep last night. I just couldn’t. I was awake as hell and it was 5 am. I checked. Now I cannot live. So just hit me senseless next time. You’ll sleep better, too, afterwards. What with my tossing and turning.

 

7asrtgfdddd


Okay, 2015. Let us go then, you and I. *Sigh.*

2015


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Zakaj sem toaletni papir vrgla v smeti.

Ker je smrdel, jasno.

Resda bi bilo bolje, če bi že v trgovini opazila, da toaletni papir po znižani ceni oglašujejo kot prijetno dišeč, vendar na to možnost pač nisem pomislila in nisem brala opisov na embalaži. Zanima me samo število plasti (4): ste res mislili, da prevajalci beremo opise izdelkov in navodila za njihovo uporabo?

Pri poceni papirju sem si privoščila pomoto kljub temu, da že dlje časa kolnem proizvajalce in prodajalce higienskih vložkov, ker mi na vso silo hočejo zasmraditi življenje: imam občutljiv nos in kar je njim dišava, je meni obupen smrad. Skrajni čas bo za menopavzo, se mi zdi. Ali pa za drage vložke od biokmeta, dobavljene še pred sedmo uro zjutraj.

Predstavljajte si, da je v manjšem kraju v nedeljo ena taka fajn prireditev, dan je lep in sončen, sprehajate se med stojnicami in ves čas vam pod nos sili tako imenovana dišava iz toaletnega papirja. Vaša prva misel je, da morate domov in pod tuš, potem pa ugotovite, da isti smrad oddajajo tudi drugi obiskovalci prireditve. Seveda: en sam večji prodajalec na vasi, ista posebna ponudba, veliko kupcev. Veliko smradu.

Ljeh. – – –

“Mal je čuden,” pravi moja frizerka, “ne maramo ga preveč, ker se nam prilizuje na tako ogaben način.”

Stranke se smejimo, medtem ko Hairkillerki oponašata vedenje njihovega novega svetovalca za marketing.

“Upam, da vam ne bo treba te sluzljave vsiljivosti po novem oponašati?” sem malce zaskrbljena.

“Ma ne, po novem moramo strankam pogosteje svetovati, kaj bi še lahko naredile z lasmi oziroma kaj še ponujamo pri nas. To mi ni všeč, ta vsiljivost, če kdo hoče kaj posebnega, nam bo že povedal.”

Moja najljubša vrsta frizerke. Če kaj hočem, bom že rekla, če imam vprašanje, ga bom zastavila, drugače pa bi samo rada striženje v miru.

“In, ti je všeč?”

“Jaaa!” posnemam njeno prejšnje posnemanje njihovega svetovalca za marketing: “Super je!” sem narejeno sladka.

Smeh.

No, frizura mi je res všeč, zelo kratka je, zato po novem kažem celo vrsto uhančkov.

Poletje in to.

00_frizura


Animal Farm 2014

Don’t tell me: You’ve just discovered our friends the cavemen lived unusually long, happy lives because all they ever ate was plants growing along the paths taken when hunting animals to be also devoured. Day in, day out. And: ground almonds? And … coconut, was it? Cooked paleolithic food? Of course. They sure had time to spend on food, the Iron Men and Women.

And because of them you are healthier and happier than ever before.

Well, it turns out so are the pigs nowadays bred for your pleasure, to give you their paleolithically appropriate meat even in the 21st century. Have a look for yourself, it is SFW.

The welfare of animals plays an important role in the modern European legislation:

a) For example, it is considered mandatory that pigs have enough living space.

b) Sows are supposed to take care of their litter in special, comfy areas.

c) And if, by sheer coincidence, anything should happen to one of those poor intelligent sweeties, they get a decent, EU conform burial, of course.

So next time a goddamn bloodless vegetarian mentions the poor animals, make sure to have your pics ready to show them the facts of the modern animal farming. You do care about the well-being of the animals you eat in larger quantities, right? And you would try to make your voice heard if you found out some of them, somewhere in less modern and less controlled places are being treated like … shit or similar? You know: wield you purchase power to do away with the bad guys and stuff. Surely you would – vegetarians have no such persuasive powers, it is known.


Najljubši

Spadam med frike, ki …

… so sposobni sanjati grde zadeve in si v sanjah dopovedati, da le sanjajo, potem pa sanjati še naprej, da bi videli, kako se bo ta sicer grda, vendar tudi zanimiva zgodbica končala. 🙂

Potem pa se mi je prejšnjo noč sanjalo …

… da je moj mož hotel na dopust nekam zelo daleč vstran, kar brez mene, menda z nekim prjatlom, po vrnitvi pa se je mislil odseliti vstran in poskusiti samsko življenje, midva pa bi ostala le frenda.

Neumnica neumna sem si v sanjah dopovedala, da tokrat ne sanjam in da naj se sprijaznim s tem. 😯

Potem pa sem se znašla v težki dilemi: tako kot drugi ljudje tudi moj mož ne v resnici ne v sanjah ni moj predmet (objekt), prilastek (atribut) ali prislovno določilo (načina, vzroka, denarja): moj mož je v prvi vrsti osebek (subjekt). Kako torej osebku z lastno voljo dopovedati, da vi bi ga pa kar egoistično obdržali (objekt), gottverdammt!?

Moram priznati, da problema v sanjah nisem rešila, sem pa bila zelo, ZELO vesela, ko sem se končno zbudila in je moj najljubši osebek ležal ob meni 😳

EDIT (19.11.13 ob 17:43):

Včeraj zvečer sem se nenadoma odločila, da mu povem o svojih sanjah: “In da bo to jasno: nikamor ne greš, ker se ne strinjam s tem. Kar pozabi!”

Ko se je nehal čuditi in smejati, je svojo prijavil še on: “Da bo to jasno: ne dovolim ti takih sanj. Kam pa pridemo. Poskrbi, da jih ne boš imela nikoli več!” 😆


Let me count the ways

You know the story about a frog in a pot with water that is being heated up gradually? How the poor animal cannot feel it’s boiling, according to the famous legend?

True or not, I think the story describes some things in life quite well.

Like … getting old?

rusty

I’m a busy girl and so I haven’t noticed some of the less obvious signs telling me that, yes, I am 40 already. There’s cellulite and wrinkles and an occasional gray hair and my muscles are as flabby as always (despite working out), but these are the signs we all tend to check from time to time. I also tend to forget them. In front of a mirror is not my favourite place to dally, it has never been. Which explains some of my sartorial choices and the inability to distinguish between cheveux and chevaux to this day, really 😈

But what about other things? Any other signs I am in fact getting old and have been all this time, inevitably? Well, yes:

– After the last Paris trip I have sworn to myself never to book the cheapest hotel possible. Ever. It’s not romantic and after having tried to visit as many museums as possible, you need a good sleep which won’t be interrupted by people hitting each other and yelling.

– Our bed has become the … lap of luxury: only organic cotton is ever allowed and this year, we decided to skip Xmas presents to buy new blankets. Filled with camel hair. Yes. The stuff camels shed when the weather turns from freezing to warm is the best ever to cover your tired, old body with at night.

– I have never owned so many cardigans as I do now. I think I am officially in love with the concept: you can zip/button up the thing or not, you can take it off when it’s too hot and put it in a small bag you’ve sewn for that purpose (to carry tiny cashmere cardigans in a handbag) and you can feel well warmed up by your ersatz blanket whenever the need arises. Which happens more often, as you grow- exactly. 🙂 Old.

– It seems my collection of arm warmers (a pair of yak ones only, right now) will see the same fate: I adore all that knitted stuff covering a half of my hands. And I have always hated sleeves that are too short – meaning just about reaching my wrists – even as a young person. Believe me, at my height and clothes size, sleeves are usually dimensioned to offend.

– I have never in my life spent so much time cleaning as recently. Mind you, ours is still not the cleanest place because we both work too much and sleep too long to keep everything tidy and spotless, but it’s better now than it has ever been. Plus, I love cleaning, I always have. I wonder what’s to become of this … 😯

– I tend to buy clothes made of organic or recycled materials, mostly they are simple basics I can combine to get exciting styles 🙂

– Last week I said to my husband I am going to spend my retirement working out, making out, reading and sewing new things from old ones. 😳

– I don’t seem to remember the third meaning of the word “party”: there’s “political party” and there’s “contract party” and then there’s … errr … ? 😈

dino


Exam Scare

Phhhhhewwwwww … for a moment, I was not amused. It can’t be, can it?!?!?

I checked once more. Nope.

I haven’t missed the deadline to apply for my first economy exam – they haven’t started taking in the applications yet. 😳

The ultimate fear of a diligent student: a missed examination deadline! Booo!

Though I should fear the exam even more: despite all the joy I get from reading about things I have never heard of before, all those disclaimers around them (this method doesn’t actually work in real life/XY was too speculative …) just manage to confuse me.

So should I or should I not try to understand and/or memorize mathematical expressions when no one in real life uses them because they don’t contain enough reality?

And what’s with all those abstract names for things everyone knows are simple?

We’ll see …


No, I Don’t Like It. Paris. (But it was still worth it.)

1 treppe

2 okno

3 ubahn

4 mraz

5 happy feet

6 versaj

7 versaj

8 versaj

9 trianon

10 trianon

Continue reading