Category Archives: NEPOTREBNO ZNANJE

Die Altmühl. 120,3 km in 3 Tagen.

Und dann war es plötzlich so weit: Es galt, die Altmühltour in 3 Tagen zu absolvieren. Das kann man schon machen, wenn man 2x zuvor diesen wunderbaren Fluss mit seinem attraktiven Tal langsam erkundet hat. Unser Plan war Gunzenhausen-Zimmern-Walting-Köttingworth plus vorab gebuchte feste Unterkünfte und er wurde auch ordnungsgemäß vollzogen.

“War das eigentlich meine Idee?”, war ich besorgt vor Beginn. “Ja,” nickte mein Mitherausgeforderter, “das alles wird deine Schuld sein.”

Großartige Schuld, soviel kann schon hier verraten werden.

Aber zunächst mal die Probleme:

Der Wasserpegel war zu tief und wir schrammten recht häufig an harten Sachen entlang – kein Problem für Glasfaser-Kanadier, ein Problem für vorsichtige Kunststoff-Bootshaut-Besitzer. Es ist zum Glück nix Schlimmes passiert, aber man stiert die ganze Zeit total gebannt aufs Wasser und lauscht dem Bootshaut-Geschleife ganz genau. Einige Male mussten wir einfach aussteigen und zu Fuß weiter gehen –  war total gut, weil man sich damit gut verdiente Erfrischung verpasst, wegen Hitze und wegen allgemein überforderter Sitzkörperflächen. Sah auch entsprechend witzig aus.

Man kümmert sich nicht genug um Bäume, die ins Wasser gefallen sind und über die ganze Flussbreite hinweg einfach faul rum liegen. Ein Hartboot kann sehr wohl über die Äste gleiten, bei einem Ally muss man schon diskutieren, probieren und bangen.

Ich muss uns UNBEDINGT BAROCKE Sitzpolster nähen.

Das Wunderbare an der Tour:

Die ganze Landschaft ist so zauberhaft wie eh und je. Man trifft interessante Menschen, manchmal liefert man sich spontane Geschwindigkeitswettkämpfe, die man IMMER gewinnt. Frau schläft wie erschlagen. Frau entdeckt Gin, den Mann spontan gekauft hat.
Die Menschen in dieser Region sind vom Schlage BITTE, UNBEDINGT MEHR DAVON und an sich unvergesslich.

Ach und der Geschmack von selbst gebackenen Cookies und alkoholfreiem Bier bei ca. Kilometer 30.

Und natürlich der Wellnesshotel-Aufenthalt im Markt Titting danach 😀

Fotos?

 

 

 

 

Advertisements

Ouch!

So I haven’t told you what I’ve been up to for months?

Actually, I have, but I went to Instagram for that. Sorry.

It’s just that I am busier than the police allows 🙂 and need my words to earn some money and pass exams.

For the record: I am now officially old. In December, I invited my husband to a trip to Paris – to see a few museums. Jep.  And it’s not just that: I cannot help but recommend the City of Science and Industry, Gallery of Evolution, Gallery of Mineralogy and Geology and Gallery of Paleontology (MNHN) wholeheartedly. In fact, I sincerely hope to see them again soon. Fans Of All the Light We Cannot See will understand 🙂

Here is why we were so happy there, in a nutshell:

 

 

 

 


Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Zakaj sem toaletni papir vrgla v smeti.

Ker je smrdel, jasno.

Resda bi bilo bolje, če bi že v trgovini opazila, da toaletni papir po znižani ceni oglašujejo kot prijetno dišeč, vendar na to možnost pač nisem pomislila in nisem brala opisov na embalaži. Zanima me samo število plasti (4): ste res mislili, da prevajalci beremo opise izdelkov in navodila za njihovo uporabo?

Pri poceni papirju sem si privoščila pomoto kljub temu, da že dlje časa kolnem proizvajalce in prodajalce higienskih vložkov, ker mi na vso silo hočejo zasmraditi življenje: imam občutljiv nos in kar je njim dišava, je meni obupen smrad. Skrajni čas bo za menopavzo, se mi zdi. Ali pa za drage vložke od biokmeta, dobavljene še pred sedmo uro zjutraj.

Predstavljajte si, da je v manjšem kraju v nedeljo ena taka fajn prireditev, dan je lep in sončen, sprehajate se med stojnicami in ves čas vam pod nos sili tako imenovana dišava iz toaletnega papirja. Vaša prva misel je, da morate domov in pod tuš, potem pa ugotovite, da isti smrad oddajajo tudi drugi obiskovalci prireditve. Seveda: en sam večji prodajalec na vasi, ista posebna ponudba, veliko kupcev. Veliko smradu.

Ljeh. – – –

“Mal je čuden,” pravi moja frizerka, “ne maramo ga preveč, ker se nam prilizuje na tako ogaben način.”

Stranke se smejimo, medtem ko Hairkillerki oponašata vedenje njihovega novega svetovalca za marketing.

“Upam, da vam ne bo treba te sluzljave vsiljivosti po novem oponašati?” sem malce zaskrbljena.

“Ma ne, po novem moramo strankam pogosteje svetovati, kaj bi še lahko naredile z lasmi oziroma kaj še ponujamo pri nas. To mi ni všeč, ta vsiljivost, če kdo hoče kaj posebnega, nam bo že povedal.”

Moja najljubša vrsta frizerke. Če kaj hočem, bom že rekla, če imam vprašanje, ga bom zastavila, drugače pa bi samo rada striženje v miru.

“In, ti je všeč?”

“Jaaa!” posnemam njeno prejšnje posnemanje njihovega svetovalca za marketing: “Super je!” sem narejeno sladka.

Smeh.

No, frizura mi je res všeč, zelo kratka je, zato po novem kažem celo vrsto uhančkov.

Poletje in to.

00_frizura


Just in.

P1180259

Yes, I am really going to do it.

Wear skirts and dresses more often, that is.


Nekaj prispevkov za leksikon nepotrebnega znanja

Samuel Finley Breese Morse, izumitelj telegrafa in morsejeve abecede, je bil profesor slikarstva, plastike in risanja na Univerzi v New Yorku. Ustvaril je kar nekaj slavnih del, na primer kip Umirajočega Herkulesa ter Jupitrovo sodbo, in pa tudi precej portretov znanih osebnosti svojega časa. Naslikal je tudi miniaturne kopije nekaterih slavnih slik v Louvru in Ameriki predstavil dagerotipijo, fotografiranje na kovinsko ploščo, nad katero se je navdušil po srečanju z njenim izumiteljem, Louisom Daguerrom.

Kantele je tradicionalno brenkalo na Finskem, v Kareliji in v Estoniji. V svoji klasični obliki obsega leseno resonančno telo s petimi ali šestimi strunami iz konjske žime, moderna izvedba pa ima do 36 kovinskih strun, na katere se igra s prsti, tako kot pri citrah. Finci so razvili tudi električno različico instrumenta, Rusi pa svojemu sorodnemu instrumentu pravijo gusli.

Hadrijan je bil štirinajsti rimski cesar. Poleg zanimanja za filozofijo stoikov, glasbo, poezijo, slikarstvo in kiparstvo je znan tudi po tem, da je zelo cenil grško kulturo. Dal je tudi zgraditi 117 km dolg Hadrijanov zid na britanskem otoku, ki je precej časa rimsko cesarstvo branil pred vpadi severnih plemen. Hadrijanova družina naj bi izhajala iz Hadrie (današnjega Atrija) v Italiji, ime tega mesta pa se je uporabljalo tudi za današnje jadransko morje – Adria. Hadrijan je bil menda biseksualec.


Nekaj prispevkov za leksikon nepotrebnega znanja

spinat

...

Špinača je točno desetkrat manj zdrava, kot so nam pridigali v otroštvu. Continue reading


Nekaj prispevkov za leksikon nepotrebnega znanja

Ko se je zgodilo prvič, sem bila precej presenečena. Mogoče tudi zato, ker česa boljšega nisem mogla početi, kdo ve. Klinčki?, sem pomislila, Najprej vrtanje, potem zalivka, na koncu pa okus po klinčkih? To moram poguglati, ko bom končno vstala z zobozdravniškega stola. In sem.

Evgenol je naravna snov, ki jo najdemo v olju klinčkov (nageljnovih žbic), pimenta, cimeta, pa tudi v majaronu, bananah, češnjah in muškatu. Uporablja se za izdelavo parfumov, sintetičnega vanilina in za preprečevanje vnetja, bolečin in razvoja bakterij v ustih med obiskom pri zobozdravniku.

In odgovor na vprašanje, ali je koristno ugrizniti v klinček in ga položiti na boleče/vneto mesto v ustih, da evgenol opravi svoje? Continue reading


Nekaj prispevkov za leksikon nepotrebnega znanja

Menda je Hildegard o njem izjavila naslednje: „putredines prohibet in amaritudine sua“, kar preprosto pomeni, da njegova bridkost preprečuje gnilobo. Govora je o antiseptičnem učinku hmelja, ki je rastlina iz družine konopljevk.

V starih knjižnicah ga uporabljajo za zaščito pred vlago in mrčesom, mlade poganjke navadnega hmelja, ki se uporablja v pivovarstvu, pa od sredine marca do začetka aprila poberejo in jih kot hmeljeve šparglje prodajajo kot delikateso. Za drage denarce, se razume. Continue reading