Category Archives: NON?

I have done it.

So I went to my client’s event and loved it. Every minute of it.

But the way there …

It all started at home, of course.

My two-weeks-ago-carefully-put-together outfit fell out due to one fact I had ignored when doing the sartorial maths. Luckily, I conjured the next outfit on the spot, as you would, and I still had enough time to check it out. Unluckily, the second outfit wasn’t good enough, either. I did tell you I had nothing to wear?!?!

Like in a fairy tale, it was the third outfit, born out of necessity (aka 5 minutes to go) that was good enough and made me feel well, so off I went.

Only to find myself in an old train half an hour later, wondering whether the 3 guys next to me were going to drink all that beer and what the strap of my brand new bag was doing down there. They didn’t, they were rather nice while sipping their beer, and the strap had gotten somehow detached from the bag – without my help.That something like this should happen!

So now what? What now so? Now what so?

Ahhh, my brain cell went, you have some safety pins in your kaputted bag – use them. So I did. The bag lasted till I made the first few steps in the small town I had been headed to.

Do you know Karstadt? It’s one of those warehouses that are going to be abolished because we all shop cheap things online these days (like bags). Anyway, there was a Karstadt near the venue I was headed for and they sold me a most lovely bag within minutes, made all the sympathetic noises while I told them about my stupid old bag, didn’t wince when I used their surfaces to empty the old bag and fill the new one and wished me a nice evening.

I threw away the old bag, what else and had myself a nice evening.

Advertisements

Happy. New. Year 2017.

saludos17


OOTD9: Party Time!

I must admit I don’t find the fact that we occasionally organize our own parties, just for the two of us, strange in any way. After all, it is nice to have a relaxed talk or a relaxing silence with someone you know while eating well, drinking merrily and wearing party clothes noone will comment upon because they get worn only for this purpose. Like really high heels: Continue reading


La Capitale De Noël

P1280612 Continue reading


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Coincidental art. Hidden art. Dead art.

lampe

knjiga

kaefer


A Blast From The Past

“Can I somehow help you?”

“Yyyyes?” I blush. “I’d like a photo of my dragon earring. You know, for later. So that when I am 80, I’ll find this photo and say to myself ‘Gee, I used to wear a dragon ear cuff when I was 40. Blimey.”

“Well yeah, that’s a good idea. Right then … here you go.” He smiles kindly and I sort of blush again. I am quite sure I am not supposed to talk like that, but there you go. Gosh.

uhan

(7 days to go)


Lest I Forget

to let you know:

IMHO The Next Day

is wonderful.


Auč.

Res se počutim staro. 🙂

Vsake toliko mi aktualna dogajanja dajo vedeti, da je že zelo dolgo tega, da sem bila mulka in da so se stvari od takrat spremenile na način, ki lahko popolnoma preseneča.

Nemško sodišče je v skladu z mnenjem zdravnikov odločilo, da je luknjanje ušes pri otrocih pod 14 leti starosti nedovoljen poseg v njihovo telesno nedotakljivost oz. dobrobit, primerljiv z obrezovanjem.

Predvidevam, da se marsikdo od vas strinja, da otroci daleč preveč trpijo pri luknjanju ušes, od katerega imajo korist samo starši, dokler je otrok premajhen, da bi cenil estetske prednosti uhančkov.

Bo že držalo, da ni nobenega razloga, otroka narediti še bolj ljubkega, da se bodo sosedove tetke še bolj slinile in bo ponosno starševsko srce še bolj cvetelo. Iz ljudi se konec koncev NE dela objektov, ne glede na to, koliko so stari.

Šokirana sem zato, ker sem se ravnokar spomnila, kako ponosna sem bila kot mulka nad svojimi uhančiči … Kaj šele kot najstnica, ko sem dodala še 4, pa je pripravnici v studiu aparat obtičal na mojem ušesu, ker zadeve sploh ni znala uporabljati in sem jo morala najprej pomiriti, da bo vse v redu?

In iz tega banalnega razloga (otroška samovšečnost) vaša pridno učeča pravničica ni nikoli niti pomislila, da dejansko gre za poseg v telesno dobrobit ljudi (sprašujem brez vsakršne ironije)? AUČ.


Fun.

U2?

U2?